"Starši priseljenci in tujci so svojim otrokom v oporo in jim pomagajo, kolikor lahko. Čeprav nekateri ne govorijo in ne razumejo slovenščine ter jim ne morejo pomagati pri učenju na daljavo v klasični obliki, si prav tako kot drugi starši želijo, da bi bili njihovi otroci uspešni in sprejeti," je povedala Alenka Trauner, učiteljica slovenščine v osnovni šoli Livada.

Nihče ni bil pripravljen na tako temeljito družbeno centrifugo, kot nam jo je privoščila epidemija bolezni covid-19. Tudi našim najbolj razposajenim in brezskrbnim ni bilo lahko. Brez obiskovanja šole, učiteljev in svojih vrstnikov so izgubili del lahkosrčnega otroštva. Pouk na daljavo je bil za učitelje preizkušnja, saj so morali najti ravnovesje med doseganjem učnih ciljev ter spremljanjem duševnega in čustvenega stanja otrok, meni inkluzivna pedagoginja mag. Slađana Jović Mićković, ki v osnovni šoli Livada v sklopu projekta poučuje otroke priseljence.

"Včasih smo pozabljali na njihove čustvene stiske, ker so se tudi oni, tako kot mi, različno odzivali na izredne razmere. Nekateri so bili prestrašeni, čutili so tesnobo, skrbelo jih je, ali bodo kos vsemu, kar se od njih pričakuje," poudarja.

Ob začetku pouka na daljavo so se otroci morali najprej spopasti s prilagajanjem novemu načinu spremljanja pouka. "Delo na domu je za otroka preizkušnja, ki zahteva zelo veliko samoorganiziranosti, odgovornost in motivacije ter veščine dela z računalnikom," ugotavlja Jovićeva. Poleg tega sta klasični odhod v šolo in stik s sošolci za otroke zelo pomembna.

Dnevna rutina obiska šole je še posebno pomembna za otroke, ki doma nimajo svojega prostora, zlasti za tiste, ki živijo v azilnem domu. "Ti učenci so v šoli imeli red, ritem dela, svojo mizo … Ta doslednost in rutina sta jim dajali občutek varnosti. Zdaj tega ni in to otroci zelo pogrešajo. Starejši so čutili hudo stisko, nekateri so se počutili zelo osamljene in so se še bolj zaprli vase. Če stiske niso izražali z besedami, so jo s početjem," razloži Alenka Trauner, učiteljica slovenščine za otroke priseljence na osnovni šoli Livada.

Učenje slovenščine na daljavo
V prvih dneh pouka na daljavo so učitelji postali pozorni na učence, ki se niso odzivali. Zato so poklicali po telefonu starše ali starejše učence, v azilnem domu pa socialno delavko, in preverili, ali imajo učenci težave pri dostopu do spletnih učilnic šole. Po potrebi so jih vodili po korakih, dokler spletnih postopkov niso usvojili. Učiteljica slovenščine za tujce Alenka Trauner kliče neodzivne učence in preverja, kako jim gre.

Pouk na daljavo se zares razlikuje od 'normalnega', zato je tako kot drugi učitelji tudi ona morala prilagoditi cilje in napredovanje danemu položaju, tudi pri pouku slovenščine. Zdaj si prizadevajo ohraniti in utrditi že pridobljeno znanje: "Menim, da je izredno pomembno, da učenci ne pozabijo jezika, kajti jezik je živ in šola je bila okolje, v katerem so naši učenci uporabljali slovenščino vsaj 7 ali 8 ur. Zdaj tega okolja ni. Jezika ne uporabljajo aktivno in posledica tega je, da znanje peša. Ko se znanje jezika poslabša, se to avtomatično kaže tudi pri drugih predmetih," je prepričana Alenka Trauner.

Brez računalniške opreme in lastne sobe …
Velikokrat slišimo, da gmotni položaj družine pri pouku na daljavo ni zanemarljiv. Učitelji so uvideli, kakšen izziv pomeni pouk za marsikatero nedavno priseljeno družino, ki po večini živi v podnajemu in ima le enega zaposlenega starša. Slađana Jović Mićković opisuje: "Niso imeli vsi enakih razmer, nimajo vsi toliko sob, kolikor imajo otrok … Pogosto je vsa družina delala v isti sobi ali kuhinji za enim računalnikom. Mislim, da so se zdaj vse te razlike pokazale in še poglobile."

Šola je pomagala pri nabavi računalnikov in tablic, dodaja, vendar s tem niso rešili vseh težav, saj ostaja ohranjanje pozornosti otroka, ki se ob domačem vrvežu poskuša učiti, še vedno velik izziv.

Tudi v družinah, v katerih so ugodne razmere za spremljanje pouka na daljavo, ni vse popolno. Med njimi je tudi družina Shyhrete Kelmendi: "Imam 8-letno hčerko, ki hodi v četrti razred. Slovensko govori od tretjega leta." Kelmendijeva poudarja, da so kljub hčerkinemu dobremu učnemu uspehu doma morali vzpostaviti trdo rutino. To pomeni, da spremljajo tedenski načrt, njeno delo in pisanje nalog. Za mamico, ki je tudi sama po poklicu učiteljica, je to nekoliko lažje, a vseeno dodaja: "Nisem prepričana o učinkovitosti pouka na daljavo, pokazal bo čas."

Starši zelo pomagajo, toda vsi si želijo vrnitve v "normalno" šolo
Alenka Trauner lahko ves čas računa na oporo staršev, ki spodbujajo svoje otroke v obdobju samoizolacije, saj se zavedajo, kako pomembno je normalno nadaljevanje vključevanja v slovensko družbo:

"Starši priseljenci in tujci so svojim otrokom v oporo in pomagajo, kolikor lahko. Čeprav nekateri ne govorijo in ne razumejo slovenščine, ne morejo pomagati pri učenju na daljavo v klasični obliki, si prav tako kot drugi starši želijo, da bi bili njihovi otroci uspešni in sprejeti."

Tako učenci kot starši komaj čakajo na konec ukrepov in vrnitev v šolske klopi. Vendar bo marsikateri otrok ostal doma, tudi hčerka Shyhrete Kelmendi: "Moja hčerka pogreša učitelje in druženje s prijatelji. Precej težko je, odkar so se odločili, kdo bo letos še lahko obiskoval šolo, kdo pa ne."

Alenka Trauner prizna, da jo stisne pri srcu, ko jo učenci vprašajo, kdaj se bodo vrnili v šolo, in ji sporočajo, da jo pogrešajo. "Na drugi strani je to dokaz, da jim je v šoli lepo in da je poklic učitelja veliko več kot samo poučevanje. Tudi sama jih zelo pogrešam. Čeprav zaradi mask ne bodo videli mojega nasmeha in se ne bomo smeli objemati, komaj čakam, da jih spet vidim v šoli."

Kriza je pokazala, kako pomembna je šola in kolikšna je odgovornost učiteljev za to, da se vsi učenci naučijo socializirati, sodelovati in se medsebojno sporazumevati. Za otroke priseljence je usvajanje teh spretnosti še kako pomembno.