Odgovore lahko poiščete v MMC-jevem pogovoru z Mirom Cerarjem s Pravne fakultete v Ljubljani.

Plebiscit o samostojnosti je bil pravzaprav referendum – zakaj razlika v izrazih?
Plebiscit je posebna vrsta referenduma, na katerem neko ljudstvo ali narod odloča o svojem nacionalnem statusu, o priključitvi h kakšni državi oz. odcepitvi od nje ali o kakšnem drugem izjemno pomembnem vidiku svojega pravno-političnega statusa.

V Sloveniji je bilo do zdaj 12 referendumov. Je to veliko za tako mlado državo?
Če upoštevamo, da je v majhni državi referendum bistveno lažje organizirati in izvesti kot v veliki, navedeno število referendumov za Slovenijo ni veliko. Toda nekateri referendumi so bili praktično nepotrebni in ljudem težko razumljivi, npr. referendum o privatizaciji slovenskih železnic. Drugi so bili slabo pripravljeni ali celo manipulativni, npr. referenduma o volilnem sistemu in izbrisanih. Pri nekaterih referendumski rezultati niso bili realizirani, npr. pri referendumu o nedeljskem delu v trgovinah. Zaradi vsega tega se je referendum doslej bolj slabo zapisal v slovensko pravno in politično zavest. Če k temu prištejemo še veliko manipulativnih in neuspelih referendumskih pobud, verjetno zdaj splošen odnos državljanov do referenduma ne more biti pretirano pozitiven, čeprav so bili nekateri referendumi v marsičem tudi smiselni oziroma koristni (npr. referendum o vključitvi v EU).

V katerih evropskih državah so referendumi najpogostejši in kakšne teme prevladujejo? O tem obstajajo statistični podatki, ki jih zdaj nimam pri sebi. Omenim naj le znani in senzacionalni primer Švice, ki vsako leto izvede množico referendumov na ravni države in kantonov. Do zdaj je Švica zgolj na državni ravni izvedla več referendumov kot vse države sveta skupaj. Sicer pa je na splošno tako, da so referendumi pogostejši v manjših državah, v večjih državah pa se izvajajo predvsem na ravni federalnih enot ali pa npr. regij ali v enotah lokalne samouprave.

V katerih evropskih državah pa je referendumov najmanj?
Tudi tu ne želim stresati statistike kar na pamet. Nekatere države (npr. Nizozemska, Nemčija) referenduma na državni ravni bodisi ne dopuščajo bodisi ne izvajajo, v nekaterih pa je referendum prava redkost, npr. v Angliji. Če si pogledamo angleški primer, vidimo, da ima tam dominantno politično vlogo parlament z vlado, kar ljudstvo na splošno sprejema, zato nekih pomembnejših zahtev po referendumu skorajda ni. Je pa v tej državi močno razvita demokratična politična kultura, ki izhaja iz stoletne tradicije in vključuje v sodobnem času tudi močan nadzor medijev in javnega mnenja nad delom politikov ter različne oblike vključenosti državljanov v javne zadeve – znana je npr. relativno dobra komunikacija med državljani in poslanci.

So zahteve za razpis referenduma v Sloveniji ustrezne (za začetek zbiranja 40.000 podpisov je od leta 2006 potrebnih 2.500 podpisov; parlament je referendum dolžan razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali najmanj 40.000 volivcev …)?
Glede 40.000 podpisov nimam večjih pomislekov. Imam pa jih glede 2.500 podpisov za zbiranje pobude. Tu bi morala biti spodnja meja vsaj pri 5.000 podpisih, kar ustreza tudi ustavni zahtevi za vložitev zakona s podpisi volivcev. Na splošno menim, tako kot tudi večji del stroke, da je krog predlagateljev referenduma pri nas preširok. Seveda pa se poslanci in državni svet ne bodo zlahka odrekli možnosti predlagateljstva zakonodajnega referenduma, saj gre tu za enega najmočnejših mehanizmov za pritisk na parlamentarno in vladno koalicijo s strani parlamentarne opozicije ter s strani predstavnikov interesov v državnem svetu. V drugih državah takšnih širokih možnosti predlagateljstva ni. Osebno bi se zavzel, da se lahko zakonodajni referendum razpiše le po odločitvi državnega zbora ali na zahtevo 40.000 volivcev. Seveda pa je vse to povezano s številnimi drugimi vprašanji, npr. za katere vrste referenduma se zavzemamo (npr. potrditveni ali razveljavitveni zakonodajni referendum, posvetovalni referendum), kako potem zakonsko urejamo postopke z referendumsko pobudo in še bi lahko našteval.

Je razdelitev na več tipov referendumov v naši državi ustrezna?
Razdelitev je ustrezna, vendar vsi niso ustrezno urejeni. Največ pomanjkljivosti ima očitno zakonodajni referendum, nekoliko absurdna pa je tudi ureditev ustavnega referenduma, do katerega v praksi skorajda ne more priti. Sicer pa imamo na državni ravni naslednje tipe referendumov: ustavni referendum, referendum o mednarodnih povezavah, zakonodajni referendum in posvetovalni referendum.

Nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant in tudi nekateri drugi menijo, da bi moral biti v ustavi, ko gre za referendum, zapisan kvorum. Se strinjate?
Glede na zdajšnjo ustavno in zakonsko ureditev referenduma in glede na dozdajšnje praktične izkušnje menim, da je takšna ideja sprejemljiva. Takšno ureditev poznajo nekatere druge države. O njej smo že večkrat razpravljali, pred leti že tudi v ustavni komisiji, vendar do ustavne spremembe ni prišlo, ker ni bilo zadostnega političnega soglasja.

Kaj se zgodi, ko je referendum izpeljan in ga volivci podprejo? Kakšni postopki potem tečejo?
Če govorimo o zakonodajnem referendumu, potem velja, da je odločitev volivcev celo pravno – in ne le politično – zavezujoča. To pomeni, da eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev. Po poteku enega leta je pravno spet dopustno sprejemati nasprotne odločitve, vendar pa se je treba ob tem zavedati, da pomeni referendum tudi politično in včasih celo moralno zavezo za poslance in druge politike, zato se ti v primeru, ko bi bila referendumska volja državljanov zelo očitna in podprta tudi s kasnejšimi sprotnimi javnomnenjskimi rezultati, ne bodo zlahka odločili, da tej volji nasprotujejo. Žal pa se je vsaj v enem primeru, tj. v primeru referenduma o odpiralnem času trgovin, že izkazalo, da se da z različnimi pravnimi postopki in manevri v pretežni meri izigrati oziroma zaobiti celo enoletni rok vezanosti na referendumski izid.

Je »normalno«, da ljudstvo izglasuje nekaj, kar se nato ne uveljavi?
V demokratični državi to seveda ni običajno. Vsaj za določen čas se vsaka demokratično ozaveščena politika podredi volji ljudstva, čeprav je bilo morebiti preglasovanje na referendumu zelo tesno. Potem pa se seveda v vsaki državi, kjer politične elite niso zadovoljne z referendumskim izidom, iščejo novi politični vzvodi in »spremenjene okoliščine«, s katerimi bi se dalo utemeljiti odstop od referendumske volje.

Se lahko isti referendum v Sloveniji ponovi?
Lahko. Po tem, ko poteče zgoraj omenjeni enoletni rok. Če je po poteku tega roka predlagan zakon, ki se nanaša na isto materijo, je tudi o tem zakonu spet mogoče razpisati referendum. Podobno velja tudi za referendum o spremembi ustave, kjer pa velja dveletni prepovedni rok.

Referendum naj bi bil izraz ljudske volje, pogosto pa mu očitajo, da je politično orodje. Kje je meja – kdaj je referendum eno in kdaj drugo?
Tudi ljudstvo je politično telo. Odločanje državljanov na referendumu je torej vedno tudi in predvsem politično, tako kot je politično tudi odločanje predstavnikov državljanov v parlamentu. Mejo med politično koristnim ali nujnim referendumom in takšnim, ki ga sprožajo izrazito politikantski motivi političnih strank, mora postaviti ljudstvo samo. Vsakdo, ki sproži nepotreben ali celo škodljiv referendum – tako kot zdaj, ko se zbirajo podpisi v podporo referendumski pobudi v zvezi z zakonom o ratifikaciji mednarodnega protokola o vstopu Hrvaške v Nato – mora doživeti intenzivno javno kritiko. Če izobraženci in državljani na splošno v zvezi s takšnimi primeri nismo dovolj aktivno kritični, dajemo s tem potuho politikantom, ki v prazno trošijo davkoplačevalski denar in škodijo nam vsem. Aktualni primer z navedeno pobudo Stranke slovenskega naroda nazorno kaže, da je lahko uporaba zakonskih možnosti v smeri uveljavljanja pravice do referenduma v takšnih primerih tudi izrazito politično škodljiva za našo državo. To še zdaleč ni prva politična norost, ki temelji na pravno povsem dopustni uporabi pravice do referenduma, saj smo jih kar veliko doživeli v času, ko je to omogočal institut predhodnega referenduma. Takrat so se pogosto vlagale referendumske pobude zgolj zato, da bi se z njimi začasno zaustavili zakonodajni postopki, čeprav pobude večkrat niso bile mišljene resno ali niso imele nikakršnega realnega upanja na uspeh.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si