Nove aretacije v primerih domnevnega organiziranega kriminala, ustavljeno 24-urno fizično varovanje sodnikov in tožilcev v primeru Kavaški klan – in še marsikaj sta v Odmevih komentirala varnostni strokovnjak Miroslav Žaberl ter pravnik Blaž Kovačič Mlinar. Spraševala je Tanja Starič.
Kako komentirata dogodke zadnjih dni? Imamo nove aretacije. Vemo, da se je prva aretacija zgodila relativno hitro, tri dni po umoru, vmes smo imeli dogajanje v Sarajevu, zdaj pa aretacije, ki kažejo na zelo dobro organizirano mafijsko, hudodelsko združbo tudi v Sloveniji?
Žaberl: Drži, gre za zelo dobro organizirano, razvejano hudodelsko združbo. Pohvaliti je treba slovensko policijo, ki je zelo hitro odkrila te napadalce oziroma morilce. Videti je, da ima ta hudodelska združba razvejane lovke z veliko člani in policija zdaj počasi odkriva tudi njih.
Vsak je imel svojo vlogo: nekdo je opazoval, nekdo je izvedel umor ... To je prav po zgledu mafijskih organizacij, kot jih je laična javnost spoznala recimo v Italiji. To pomeni, da to obstaja pri nas. S tem se moramo soočiti.
Žaberl: Tako je. Nismo imuni proti organiziranim združbam in mafijskemu kriminalu. Ampak moja ocena je, da smo za zdaj varna država. A tudi to je pri nas.
Glede dogajanja v Sarajevu: na našo policijo je letelo precej kritik, češ da je dovolila, da so izpustili štiri aretirane.
Žaberl: To ne more biti ravno očitek naši policiji. V bistvu jih je izpustilo bosansko pravosodje. Ne vem pa točno, kaj se je dogajalo na relaciji, ali so bili dani dodatni dokazi, da bi jih lahko pravosodje zaprlo ali ne. Tega pa ne poznam.
Veliko kritik je na policijo letelo tudi v primeru, ko se je ukinilo 24-urno varovanje. Kaj to pomeni za ljudi, ki delajo v pravosodju in se ukvarjajo s temi primeri, in za njihovo varnost?
K. Mlinar: Iz osebnih izkušenj lahko povem, da v kazenskih postopkih prihaja do situacij, ko se človek ne počuti samo nelagodno, ampak tudi dejansko ogroženo. Če se tako počuti odvetnik, ki je po navadi zagovornik, to velja tudi za tožilce in sodnike. Verjamem, da jim pomaga pri njihovem delu, da se počutijo varne in zavarovane. O tem odloča policija, ki prek centra za varovanje in zaščito to varovanje tudi izvaja, in to je v bistvu ocena policije. Policija je torej tista, ki odloča o varnosti sodnikov in tožilcev. Mislim, da bi veljalo uredbo malo dopolniti, spremeniti. Pripravlja se tudi zakon. Ta tematika bo vse pomembnejša.
Bi v teh primerih po vašem mnenju moralo veljati najvišje varovanje, ne glede na ocene, ki se očitno spreminjajo?
K. Mlinar: O tem največ ve policija. Ona ima operativne informacije, s katerimi razpolaga in vidi, koliko so določene osebe dejansko ogrožene. Ampak gotovo ob takšnih situacijah, kjer gre za najhujše kriminalne družbe, mislim, da 'da'.
Kako poteka to ocenjevanje?
Žaberl: Posebna delovna skupina na policiji glede na objektivna merila pripravi oceno ogroženosti, ki je lahko visoka, srednja, lahko je pa samo potencialna. Na podlagi te ocene se potem določi vrsta varovanja, ki je lahko fizično oziroma osebno, lahko je tehnično, lahko pa so tam samo operativno-taktični ukrepi.
Tudi v takšnih težkih primerih se ocene obnavljajo? Ne velja, da za čas celotnega postopka velja najvišje varovanje?
Žaberl: Ta ocena se periodično obnavlja. Ugotavlja se, še enkrat poudarjam, na podlagi objektivnih, nesubjektivnih okoliščin, kot so recimo neposredne grožnje, SMS-i, telefonske grožnje, pojav kriminalnih združb ali pa nevarnih oseb, sledenje, zasledovanje ... To so tisti objektivna merila, na podlagi katerih pač policija oceni, ali je nekdo resno ogrožen ali ne.
In če se odloči, kot se je v tem primeru, da tožilke ne bo več varovala, kaj to pove? Da groženj, o katerih ste govorili, ni?
Žaberl: To pove, da se je stopnja ogrožanja ali pa ocene ogroženosti znižala. Takrat, ko so bili vsi varovani, je bila najverjetneje visoka, zdaj pa je srednja, zato so tudi spremenili načine varovanja. Vsi ti – to zagotavlja policija – so še vedno varovani, ampak ne več s fizičnim oziroma osebnim varovanjem, torej, poleg sebe nimajo več varnostnika.
Okrajno sodišče je izreklo prvo obsodilno sodbo policistom, ki so oktobra 2021 na protestnem shodu čezmerno uporabili vodni top, solzivec. Štirje policisti so pogojno obsojeni. Vi ste se na to temo že oglasili na enem od družbenih omrežij. Kakšno je vaše mnenje o tem? Laična javnost se sprašuje, ali bodo spet odgovarjali tisti, ki so bili na terenu, tisti, ki so dajali ukaze, pa ne.
K. Mlinarič: Zgodba ni tako enoznačna. Dejansko je razlika, če so policisti ravnali ekscesno, če so na svojo roko prekoračili pooblastila, neupravičeno uporabili vsa ta prisilna sredstva. To je ena situacija. Druga situacija pa je, če so imeli ukaz, da to storijo. Policist je načeloma profesionalec in mora tudi v takšnem primeru vedeti, ali je ukaz zakonit ali ne. Ampak bi iz nekega dejanskega stališča rekel, da je tukaj popolnoma drugačna situacija v praksi – če je res bila takšna situacija. O vsem tem bomo, upam, slišali na teh sojenjih, ki se bodo zdaj zgodila. Predvidevam, da bodo ti policisti vsekakor vložili ugovore zoper preiskovalne naloge. Pojasnili bodo lahko, zakaj je do tega prišlo, kakšne so bile okoliščine. Mislim, da ima javnost pravico to izvedeti, ker tukaj gre za res pomembno družbeno temo. Vsi smo bili priča tem dogodkom, po moje je veliko neodgovorjenih vprašanj. Tudi nekdanja ministrica Bobnar je takrat ugotovila določene nepravilnosti.
Notranji nadzor?
K. Mlinarič: Tako. Malo je čudno, da so štirje policisti, ki so najbrž upravljali tisti vodni top, zdaj tukaj edini krivci.
Kakšno je vaše mnenje o tem?
Žaberl: Podobno. Šlo je za policiste posebne policijske enote. Ta deluje po načelu poslušnosti. Ti policisti čakajo na ukaz nadrejenega. Nelogično je, da bodo, če je nekdo dal nezakonit ukaz, potem odgovarjali samo policisti, ne pa tisti, ki se je odločil za uporabo množične sile oziroma prisilnih sredstev proti množici. Kaj več bomo lahko rekli takrat, ko bomo videli, česa so sploh obdolženi oziroma obtoženi in na čem temeljijo ti dokazi. Vsekakor pa – da bi samo policisti odgovarjali za ta dejanja, tisti neposredni, ki so pa ukazovali morebitno nezakonito uporabo sile, pa ne ... To pa je skregano ne samo s pravno logiko, ampak tudi s poštenostjo.
Ali policist lahko reče 'ne' v takem primeru?
Žaberl: Policijska zakonodaja je zelo stroga. Policist mora odkloniti nezakonit ukaz, če je ta očitno nezakonit. Pa ne samo, če gre za kaznivo dejanje. Tudi če gre za prekršek, se pravi, če gre za kaznivo ravnanje. Celo več: to odklonitev mora notificirati tako, da o tem obvesti bodisi državnega tožilca bodisi službo za notranji nadzor policije. Policija ima relativno stroge, res stroge zakonske resurse. Je pa odvisno od tega, ali je bila nezakonitost očitna takrat, ko so uporabljali takšno silo.
K. Mlinarič: Se strinjam. Policist bo moral dokazovati, da je bil v upravičeni pravni zmoti; da je menil, da je njegovo ravnanje zakonito, pa v resnici ni bilo. Na različne načine bo lahko dokazoval, zakaj je bil v takšni pravni zmoti, med prvimi s tem, da mu je bilo takšno dejanje ukazano. To je zagotovo ena izmed takšnih okoliščin, ne pa a priori opravičuje – kot to velja za vojsko. Pri vojski je to drugače, tam ukaz nadrejenega v večini primerov razbremeni konkretnega vojaka. Vendar moramo vedeti, da je bilo to v teoriji za takrat, ko so bile vojske še naborniške, neprofesionalne. Policisti pa so vseeno profesionalci.
Kdo je na potezi v takšnem primeru? Kaj se zdaj lahko zgodi? Javnost bo glasno spraševala, kaj bo s tistimi, ki so dajali ukaze?
K. Mlinarič: Za to imamo organe preiskovanja in pregona. Slišal sem, da so bile vložene kazenske ovadbe, pa tudi zavržene v določenih primerih. Ne vem, kako je s tem. Če bodo ti policisti v svojih zagovorih in z dokazi, ki jih bodo pokazali na razpravah, vzbudili dodatne sume, potem mora tožilstvo tudi to preiskati.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje