Dr. Lilijana Žnidaršič Golec je docentka za slovensko in občo zgodovino zgodnjega novega veka na filozofski fakulteti v Ljubljani. Na oddelku za zgodovino trenutno predava predmet Slovenska zgodovina zgodnjega novega veka. Raziskovalno se posveča predvsem cerkveno-zgodovinskim vprašanjem druge polovice 15. in 16. stoletja. S področja cerkvene zgodovine je tudi večina njenih objav doma in v tujini.

V Sloveniji od leta 1992 31. oktobra praznujemo dan reformacije. Česa se na ta dan, poleg tega, da je profesor za biblijsko teologijo Martin Luter 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v nemškem Wittenbergu obesil 95 tez o prenovi Cerkve in s tem pokazal na krizo v Cerkvi, pravzaprav spominjamo?
Najprej naj poudarim, da obstaja glede znamenitih 95 tez med zgodovinarji že več desetletij resen dvom, ali jih je (dal) Luther tega dne v resnici nabil(ti) na vrata wittenberške grajske cerkve. Teze govorijo v prvi vrsti o odpustkih in z njimi povezanih zlorabah, pri čemer je nekaj očitkov uperjenih zoper ravnanje (takratnega) papeža. Napisane v latinščini so bile sprva pretežno namenjene razpravi v akademskih (cerkvenih) krogih. Na začetku tako Luther ni nameraval opozarjati na krizo Cerkve kot take. Vendar pa so teze naletele na širok odmev, bile kmalu prevedene v nemščino in se s pomočjo tiska hitro razširile. 31. oktober se je zlasti po letu 1667, ko je postal uradni praznični dan v volilni kneževini Saški, uveljavil kot datum, ki obeležuje začetek reformacije. Ta pa je bila v svojem izhodišču izrazito versko gibanje.

Dan reformacije sicer po splošnem prepričanju velja predvsem za praznik tolerance. Zakaj?
Strpnost je zagotovo ena pomembnejših prvin praznovanja pri nas. Analiza časopisnih člankov in medijskega poročanja o dnevu reformacije v Sloveniji za obdobje 1992–2003 je pokazala, da se je poleg slovenskega jezika in knjig kot vezni člen med reformacijo, natančneje protestantizmom, in slovensko nacijo najpogosteje pojavljal prav »pluralizem oziroma z njim povezana strpnost (toleranca) kot vrednota« (Sabina Mihelj). K strpnosti, pa tudi ekumenizmu, nagovarja že sámo dejstvo, da je Slovenija edina država z večinskim katoliškim prebivalstvom, ki praznuje dan reformacije – dan, ki niti v večini protestantskih dežel nima statusa državnega praznika. S tem se na državni ravni protestantizmu priznava delež pri slovenski samobitnosti. Čim več pristne strpnosti si je zlasti ob praznovanjih želeti na vseh ravneh, tudi na osebni.

Osrednja osebnost slovenskega protestantizma je bil Primož Trubar, ki je napisal več kot 25 del oziroma polovico vseh knjig protestantskih piscev. Med drugim je avtor Katekizma, prve knjige v slovenskem jeziku in prve slovenske tiskane knjige nasploh, ki ji je dodal še Abecednik. Menite, da spomin na Trubarja in s tem na reformacijo pri nas še dovolj intenzivno živi?
Nedvomno. Seveda je vedno najti kaj, kar bi lahko naredili bolje ali v večjem obsegu. Toda številna dejanja in načrti izpričujejo, da je ta spomin vendarle dovolj živ. Omenímo samo delovanje Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, izdajateljski projekt »Zbrana dela Primoža Trubarja« ter številne znanstvene in druge pobude nacionalnih in lokalnih ustanov za praznovanje 500-letnice Trubarjevega rojstva leta 2008.

Kakšen pa je po vašem mnenju odnos Slovencev do preostalih avtorjev reformacije Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča? Jim je v naši kulturni zavesti pripadlo mesto, ki jim gre, ali se vam zdi, da so nekoliko pozabljeni?
Dalmatin in Bohorič sta glede na mesto, ki ga ima Trubar v naši zavesti, nekoliko v ozadju, kar je razumljivo in posledica več razlogov. Čeprav ne bi mogli reči, da sta pozabljena, pa bi si brez dvoma zaslužila celovitejšo znanstveno obravnavo in tej ustrezno predstavitev v javnosti. V Krškem, od koder, širše gledano, oba izvirata, sta bila v zadnjih nekaj letih sicer že deležna dokajšnje pozornosti, na primer na kolokviju »Vloga in pomen 'krških' protestantov« marca 2006. Še vedno pa pogrešamo sistematično raziskavo o manj ali do zdaj (ne)znanih protestantskih duhovnikih, ki so soustvarjali domačo luteransko Cerkev.

Kaj je reformacija pravzaprav pomenila za slovenstvo, Slovenijo in Slovence?
Reformacija je bila vsekakor tisto ozadje, na katerem je domači protestantizem druge polovice 16. stoletja odigral pionirsko vlogo pri uveljavitvi slovenščine kot knjižnega jezika. Prav (knjižni) jezik je postal pozneje za Slovence – če uporabim navedek Marka Kerševana – »odločilno sredstvo pri oblikovanju slovenske narodne zavesti (pripadnosti)«. Pomembno je dejstvo, da se na to dediščino nikoli ni povsem pozabilo.

Zakaj protestantizem v naši deželi ni dobil tekme s katolicizmom, in kaj bi bilo drugače, če bi jo?
Ključnega pomena je bila odločitev habsburških vladarjev – deželnih knezov dežel, poseljenih s slovensko govorečim prebivalstvom, za katolištvo. Deželnoknežji protireformaciji v t. i. notranjeavstrijskih deželah je dajalo pravno podlago določilo augsburškega verskega miru iz leta 1555, pozneje formulirano kot »čigar ozemlje, tistega (tudi) vera«. V skladu s tem so bile vsaj navzven bodisi luteranizirane bodisi rekatolizirane politične entitete, ki so sestavljale Sveto rimsko cesarstvo, nemške narodnosti. V naših deželah je zaradi specifičnih razmer do rekatolizacije prišlo z zamikom. Moč katoliškega deželnega kneza sta v odnosu do protestantsko opredeljenih deželnih stanov slabila namreč ogroženost s strani Turkov in deželnostanovsko odobravanje t. i. protiturških davkov, pogojeno s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. S okrepitvijo oblasti tudi osebno odločnega Ferdinanda II. (nadvojvode po 1590/96 in od 1619 še cesarja) pa se je tehtnica dokončno nagnila v prid katolištvu. Odgovarjati na vprašanja, ki se začenjajo s »kaj bi bilo drugače, če bi«, je nehvaležno opravilo. Za zgodovinarja je to lahko predvsem »možganska vaja«, od katere pa se mora jasno ograditi. Tem bolj, ker naj bi se zavedal, da so zgodovinski pojavi in dogajanja sad prepleta mnogih t. i. objektivnih in subjektivnih dejavnikov, med katerimi mu prenekateri ostajajo prikriti. V tej zvezi bi zato opozorila le na dva zgovorna, a ne izključujoča se »momenta«. Prvič, da se je luteranska Cerkev na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v času, ko je imela največ svobode in pravic, centralizirala: da je imel njen »glavni« superintendent sedež v Gradcu in da je bil za vse tri dežele uradno v veljavi cerkveni red v nemškem jeziku. Po drugi strani so stanovi teh dežel financirali leta 1584 izdani prevod Biblije v slovenščino.

Kakšno sporočilo za obiskovalce naših spletnih strani?
Mislim, da je prav, če najprej izpostavimo morda nekoliko spregledan verski pomen, ki ga ima ta dan za evangeličane, h katerim se uvršča tudi Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji kot četrta največja verska skupnost pri nas. Srž evangeličanskega bogoslužja na ta praznik je namreč »opravičenje po veri« – »Božje priznanje, ki ga človek ne doseže z napori, ampak mu ga Bog daje kot dar« (Protestantski katekizem, Ljubljana 1995, 161). Za vse druge in drugače misleče državljane pa je dan reformacije zlasti priložnost za tehten premislek o jezikovni in siceršnji dediščini protestantizma, pri čemer naj strpnost ne bo le prazna misel in beseda.

Marjetka Nared