Za sestavo božičnega jedilnika pa se ne gre zahvaliti državi ali mestu Ljubljana, ampak multinacionalki GSK, ki zavetišču v okviru Centra za socialno delo Center v Ljubljani daruje praznična kosila vse leto. Država je namreč financiranje programov za brezdomce skrčila za okoli pet odstotkov, čeprav število lačnih narašča, prav tako narašča cena hrane.

"Trenutno na kosilo prihaja od okoli 100 do 120 ljudi. Absurd je, da se nam sredstva zmanjšujejo, medtem ko je obiskovalcev vse več, brez težav bi lahko nahranili tudi več kot 150 ljudi," razlaga za MMC socialni delavec Boris Kosec.

"Navadili smo se na to, da nam hrane zmanjka"
"Potem ko je vlada zmanjšala sredstva za socialne programe, kombiniramo, hodimo po meji in smo se žal morali navaditi na to, da hrane zmanjka," pravi Kosec. Razpisi v Mestni občini Ljubljana sicer še potekajo. "Če vlada reče 'treba je zmanjšati 15 odstotkov', je to za njih, še posebej za tiste z ministrstva za finance, številka 15 in dva krogca. Zame je to 15 ljudi, ki tukaj ostanejo brez hrane. To je bistvena razlika. Oni ne vidijo ljudi, oni vidijo številke," opozarja.

Politiki ne pomagajo, priskočijo posamezniki, podjetja in šole
Kosec, ki zavetišče vodi že skoraj 20 let, niti ne namerava povabiti ministra Šušteršiča na obisk, saj ve, da ne bi prišel. Od politikov, ki so obiskali center, so namreč ostali samo prazni nasmeški. Bolj konkretni so posamezni ljudje ali podjetja. Ne manjka niti gostincev, ki prinesejo pečenega odojka ali vabil - denimo Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije je brezdomce povabil na kosilo in jih potem napotil nazaj. "Hvala vsem, ki so nam kakor koli pomagali, saj smo odvisni od dobre volje ljudi in smo veseli vsake dobrote," dodaja.

Nekoliko manj upokojencev je po 1. v mesecu, ker dobijo pokojnine
Lačnih je vse več, a je zavetišče premajhno, saj že nekaj let delajo prek zgornje meje. Sem hodijo ljudje iz Šentvida, Tomačevega in drugih delov Ljubljane. Podpirajo idejo o socialni kuhinji, ki bi jih razbremenila, saj bi potem k njim hodili res brezdomci ali reveži. Zdaj k njim prihajajo tudi upokojenci, pojasnjujejo.

"Po 20. v mesecu je manj ljudi, ker dobijo socialno pomoč, potem jih je nekoliko manj spet po prvem, ko upokojenci dobijo pokojnino. Potem število spet narašča," opisuje časovni ritem na Poljanski Kosec. Topli obrok pridejo pojest tudi tisti, ki jim to pripada z odločbo CSD-ja, saj v samem zavetišču živi 28 ljudi, zadnjih sedem let pa prenočišče omogočajo še 18 brezdomcem.

Za hrano 100.000 evrov
Hrana je vse dražja, na leto zanjo v zavetišču odštejejo 100 tisoč evrov, kar je skoraj polovica njegovega celotnega proračuna. "Kaj naj naredim, če mi zmanjšajo proračun: naj jim rečem: dajte slabše skuhat?" sprašuje ironično Kosec. Poudarja, da si prizadevajo čim več narediti sami, z uporabniki. Naredili bi še več, če jih zakonodaja pri tem ne bi ovirala, saj morajo za določena popravila, ki jih znajo opraviti tudi uporabniki, a ne smejo, klicati in plačati obrtnike.

Normalni ljudje v nenormalnih okoliščinah
Kosec navaja, da ni več pravila, kateri profili končajo v zavetišču, kjer so varnost dajali že tudi menedžerjem in arhitektom. "Jasno, največ je takih, ki imajo nizko izobrazbo, najslabše se znajdejo. Kdo bo vzel tistega pri 50 letih, če izgubi delo? Celo Gospodarska zbornica ve, da imajo težave z zaposlovanjem že ljudje pri 45-ih, država pa spodbuja delo po 60. letu," se čudi Kosec. V zavetišču vztraja skoraj od njegovega začetka. "Vedno je nekaj novega, vedno srečujem nove in nove ljudi, včasih sem vse poznal, zdaj poznam petino. Novi obrazi ... z resnimi težavami. Sem ne pride nihče, ki ni res lačen. Večini je nerodno, nočejo, da sosedje izvedo. To so normalni ljudje v nenormalnih okoliščinah, ki so se znašli na robu. Na rob se hitro pride, iz najrazličnejših razlogov, je pa pot nazaj zelo naporna. Po 50. letu marsikdo težko to zmore," ugotavlja.

Srečni, da jim zaupajo
Ob praznikih kot tudi sicer pa brezdomce pride obiskat diplomirana defektologinja Martina Kralj. Skupaj se sprehajajo po Golovcu, njej manjka družba, njim pa telesna dejavnost. Od prej je poznala enega izmed njih, ki ji je potem skupaj z drugimi kolegi priskočil na pomoč pri urejanju okolice hiše na Vrhu.

"Vse sem jim zaupala. Ves dan so bili srečni, zadovoljni ... Ko sem vprašala za kakršno koli plačilo, so dejali: Srečni smo, da nam zaupate! Bili so zadovoljni in dobre volje. Resnično so ljudje, tako kot povsod: treba je poudarjati, da smo vsi samo ljudje. Pomagali so mi tudi urediti novo stanovanje: vse je šlo kot po maslu, bili so natančni, vse je delalo brezhibno, z obrtniki bi imela hude probleme. Ti ljudje so prisrčni, dobri, pošteni, kot so bili prej v življenju. Kaj se jim je dogajalo, da so prišli sem, pa je pa zgodba življenja, vsak ima svojo. Neizmerno so mi hvaležni, zdaj sem njihova Tinca."