Ekipni duh

"Takrat smo bile res dobre, tako ekipno kot posamično. Kar deset smučark je bilo v igri za kombinacijsko kolajno," je povedala Alenka Dovžan, kljub temu da se je je lotevala gripa. "Večkrat v sezoni sem bila na kakšnih antibiotikih, ampak takrat je bilo to čisto nekaj normalnega, nismo se kaj dosti ukvarjali s tem." Tretji slalomist sezone 1993/94 Jure Košir, ki je takrat dosegel tudi prvo moško slovensko zmago za samostojno Slovenijo, je v Lillehammer prispel z največ pritiska. "A dekleta so zelo dobro prebila led in dala velik zagon tudi preostalemu delu ekipe. Res dobro so tekmovali tudi naši fantje." Uspehe so prinesli neobremenjenost, dober trening, predvsem pa ekipni duh, meni Katja Koren Miklavec. "Takrat smo vlekle druga drugo. Tako na tekmah svetovnega pokala kot potem tudi na olimpijskih igrah smo se spodbujale. Ravno z uspehom drugih smo vsi rasli." Kot poudarja, so dekleta tekmovala zelo neobremenjeno, bila so v drugačnem položaju kot Košir. "Seveda si vsak želi osvojiti olimpijsko kolajno, vendar je bilo za nas bistveno laže, saj ne bi bilo neke drastične razlike, če bi bila deseta ali če bi zmagala."

Norveška zimska idila

Za Koširja, ki je na odprtju iger nosil slovensko zastavo, so bile igre v Lillehammerju res lepe. "Vendar z enim dodatkom: bilo je ekstremno mrzlo, tudi minus 25 stopinj Celzija." Prelagali so tekme. "Celo merilniki časa niso delovali," dodaja Dovžan. "Na smuku v Kvitfjellu smo si lepili obraze. Če to počnejo smučarji, pomeni, da je res mraz," poudarja Košir.

Mladostna razigranost in zaupanje

Nataša Bokal je bila v tistih časih pojem izkušenosti, čeprav je bila na igrah s 26 leti še vedno mlada, vse druge slovenske tekmovalke pa so bile stare 20 let ali manj. Najmlajša je bila Dovžan, ki je tik pred igrami dopolnila 18 let. "Imele smo tudi veliko sreče, saj smo imele zelo dobrega trenerja. To je bil Stojan Puhalj. Brez njega ne bi bilo uspeha nobene od nas. Kot trener je bil rahlo nor. Smučarski zvezi je hotel dokazati, da lahko tudi slovenska smučarija uspeva v hitrih disciplinah." Kot poudarja, sta bila pri vsem tem zelo pomembna zaupanje in povezanost. "Če mi je Stojan rekel: tukaj moraš pritisniti do konca, sem jaz to naredila." Poleg tega navaja dobre treninge. "Na pripravah v Čilu, avgusta pred igrami, smo zelo dobro trenirale skupaj z Nemkami in Italijankami. Tudi material smo imeli zelo dober. Veliko stvari se mora sestaviti." Številni se spominjajo tudi veselja na cilju. "Vse skupaj je bilo zelo spontano," pravi Koren Miklavec. "Velika prednost je bila, da smo vse imele uspehe, tako da dejansko ni bila nobena prikrajšana." Košir poudarja, da mu je ostala v zelo lepem spominu prav povezanost celotne slovenske olimpijske ekipe. "V olimpijski vasi smo vsi stanovali v neki uličici. Potem ko je Alenka najprej dobila medaljo, je bila ona deležna presenečenja, ko se je vrnila po vseh obveznostih, potem Katja in tudi jaz. Prav neverjetno: z mojo posteljo so me pričakali pred vhodom v olimpijsko vas in me nesli kot kralja. Pobudnik teh presenečenj je bil Franci Petek."

Več v tokratni epizodi oddaje Ob osmih.