Aranđel Ribać je bil častnik Jugoslovanske ljudske armade (JLA) do septembra 1991, ko se je upokojil. Februarja 1992 je vložil zahtevo za predčasno vojaško pokojnino, ki mu jo je pokojninski zavod (ZPIZ) maja 1993 odobril. Oktobra 1998 pa je ZPIZ odločil, da Ribaćeve predčasne vojaške pokojnine ne spremeni v starostno pokojnino, ker ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev.

ZPIZ je septembra 2002 njegovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da ne more biti upravičenec do starostne pokojnine, ker nima slovenskega državljanstva in ni izpolnjeval zahtev kot tuji državljan. Ribać je nato dobil slovensko državljanstvo in ZPIZ mu je aprila 2003 odobril starostno pokojnino.

Ribać je odločitev zavoda iz leta 2002 izpodbijal na delovnem in socialnem sodišču, ki pa je januarja 2006 njegovo tožbo zavrnilo. Zavrnjene so bile tudi njegove pritožbe na višjih stopnjah, ustavno sodišče pa njegove tožbe ni sprejelo v obravnavo.

Evropsko sodišče za človekove pravice je Ribaću pritrdilo in mu zaradi kršitve 14. člena (prepoved diskriminacije) v povezavi s 1. členom dodatnega protokola (varstvo premoženja) evropske konvencije o človekovih pravicah prisodilo 42.000 evrov odškodnine in 3.750 evrov za povračilo stroškov.