Založba Družina je v Cankarjevem domu pripravila predstavitev knjige in videoprojekcijo dokumentarnega filma Huda Jama - Skrito za enajstimi pregradami avtorjev Mitje Ferenca, Mehmedalije Alića in Pavla Jamnika.

Ferenc: Knjiga je protest proti odločitvam države
Ferenc je povedal, da je v knjigi sistematično predstavljen obseg dela, ki je bilo opravljeno v Hudi Jami. Pojasnil je, da so si pri tem prizadevali, da bi bile vse žrtve iz Hude Jame dostojno pokopane, vendar jim to žal ni uspelo. Prepričan je namreč, da je mrtve treba dostojno pokopati, tudi če ležijo globoko v rudniških jaških.

"Ta knjiga je v nekem smislu tudi prikaz našega poraza in protest proti odločitvam države, ki so bile sprejete mimo stroke in povzročile neodgovorne ukrepe. Menimo namreč, da je odločitev, da država ne bo več izkopavala posmrtnih ostankov, napačna" je pojasnil.

Pojasnil je, da dokumenti iz vojnega arhiva v Beogradu dokazujejo, da je šlo za načrtno likvidacijo nasprotnikov, ki jih je izvedla OZNA, in ne za maščevanje partizanskih borcev.

Jamnik: Imamo imena ljudi, ki so sodelovali pri pobojih
Jamnik, vodja policijske akcije Sprava, je izpostavil, da se je tako ob odkritju povojnega grobišča v Hudi Jami kot tudi pri odkritju drugih povojnih grobišč med ljudmi govorilo, da raziskovalci niso odkrili nič novega in "da to že vsi vemo". Dejansko, kot pravi, pa ob odkritju niso vedeli nič o žrtvah niti o storilcih storjenega zločina.

"Vemo, da je del žrtev iz Hude Jame Slovencev in da so bili prepeljani iz Teharij in Starega Piskra. Nedvomno vemo, da so del pobojev izvršile slovenske enote, da je del pobojev organizirala, koordinirala in vodila Slovenska OZNA. Imamo nekatera imena ljudi, ki so pri tem sodelovali, vendar imamo kljub vsem opravljenim razgovorom in pregledovanju dokumentacije še vedno premalo podatkov, da bi lahko zoper katerega koli še živečega pripadnika enot, za katere smo zbrali podatke, da so pri pobojih sodelovali, podali kazensko ovadbo," je zatrdil.

Kot je dejal, se do začetka devetdesetih let ni smelo govoriti o povojnih grobiščih, danes pa se o tej temi ne želi govoriti, hkrati pa se po njegovem mnenju s poimenovanjem ulic slavi stran, ki je te zločine povzročila. Opozarja, da tudi retorika "zmagovite strani" postaja vedno agresivnejša, kar naj bi bilo vidno tudi na nedavnih proslavah. Sprašuje se, ali se morebiti vračamo v leto 1945, saj se po njegovem prepričanju ljudje sovražijo skoraj tako kot takrat.

Po Jamnikovih besedah so priče takratnih dogodkov povedale, da so ljudi v Hudo Jamo pripeljali s kamioni. Tam so se morali sleči in uleči na že ubite osebe, nato so jih ustrelili. Po pričevanjih naj bi ljudi metali v jašek tudi žive. Eksekutorji, ki so govorili slovenski jezik, naj bi bili ves čas pod vplivom alkohola.

"Iz zločincev se dela heroje"
Alić, vodja rudarskih del v rovu, je dejal, da se človek, ko vidi žrtve v Hudi Jami, ne vpraša po njihovi politični pripadnosti, temveč vidi v njih človeka. Pravi, da ne ve, ali je z izkopavanji opravil dobro delo ali pa je nemara sodeloval v ponovnem poboju žrtev, saj ugotavlja, da se danes iz zločincev dela heroje.