Grem spat, ne morem zaspati, ampak slišim glasove, ki mi pravijo, da naj kopljem pod domačo brezo. Da je tam zakopan finski korupcijski denar.

Ko se prepoten zbudim in kopljem pod slivo, ker breze nimam na vrtu, tam ni nič razen sedem deževnikov. Mogoče je v tem ljudskem številu kakšna 'finta'? Psihiater pravi, da ne.

Sedem v avtomobil, da se odpeljem v službo, v notranjosti mojega avtomobila pa je 134 skritih mikrofonov. Ki niso skriti, ker jih vidim. Snemajo me, vohunijo za menoj, mi prisluškujejo. Zato se odpeljem 'direkt' k avtomehaniku, ki nič ne vidi in nič ne sliši. Po mojem mnenju je zaposlen na UDBI. Psihiater pravi, da ni, ker ima samo šolo za mehanika, za UDBO si moral imeti pa vsaj nižjo gimnazijo. Jaz pa vem, da v mojem avtomobilu niso samo mikrofoni, ampak so tudi kamere, ki vse, kar počenjam, neposredno prenašajo v kakšne strankarske štabe. Vem, v katerega, pa ne smem tega na glas povedati. Psihiater pravi, da kamer ni, ker so moj avtomobil tako rekoč razstavili na prafaktorje in so našli samo eno crknjeno miš, ki je reva končala kdo ve zakaj v podvozju. Jaz trdim, da to ni miš, ampak sledilna naprava. Psihiater pravi, da ni, ker so kadaver pregledali na veterinarski kliniki. Psihiater zagotovo nima prav. Zato sem ga zamenjal.

Ponoči mi po pet ur zvoni telefon v glavi. Na drugi strani se v glavnem nihče ne javi, tudi ni globokega dihanja. Če bi bilo vsaj to, bi vedel, za kaj gre. Včasih hropeči glas reče: "A si to ti?", in ko rečem, da sem, mi pravi, da naj grem nazaj spat. To so hude grožnje, a na policiji mi rečejo, da mi ne morejo dati dovoljenja za pištolo, da pa bodo budni in pozorni.

Gledam televizijo in namesto uravnoteženega informativnega programa mi neki glas iz ozadja pripoveduje, da naj se z afero Patria ne ukvarjam, da to škoduje zdravju in podobno. Moj novi psihiater pravi, da v TV-aparatu niso majhni, nevarni likvidatorji, ker so to že digitalizirane aparature in se vanje ne da stlačiti. Ne verjamem mu povsem – potem so pač tam digitalizirani morilci!

Pred enim tednom sem ponoči stal na Prešernovi. Poklical sem taksi, in še preden sem ga poklical, se je pred mano zaustavila rdeča (poudarjam: rdeča) korveta z napisom "Taksi za Tobruk". Še preden sem se spomnil, da je to naslov znamenitega filma, sem v avtomobilu že sedel in tip, ki ni imel obraza, ker je imel na glavi ženino svileno nogavico, me je peljal najprej na ljubljanski grad, potem v BTC in končno v Polje. Izstopil sem in šel domov. Imam tri pse in tisti dan so spregovorili: "Ne zanimaj se za Patrio, ne piši o njej. Drži gobec."

Moj novi psihiater mi ni verjel in sem ga zamenjal. Če bi se vse to dogajalo samo meni, bi bil zaskrbljen, ampak berem, da se še komu. Groza, v kakšni državi živim. Patria torej ni samo korupcijska afera, ampak veliko več.

Vinko Vasle