Na ustavnem sodišču so v delni odločbi pojasnili, da 216. člen zakona o kazenskem postopku ureja izvedbo hišne preiskave ob navzočnosti njegovega zastopnika. Ta določba dovoljuje hišno preiskavo brez navzočnosti lastnika stanovanja, če ta ni dosegljiv, ali njegovega zastopnika, pri čemer je med preiskavo navzoč pooblaščenec, ki ga po uradni dolžnosti imenuje sodišče, opravi pa jo preiskovalni sodnik. Kot ugotavljajo, je določba dovolj jasna in jo je mogoče razlagati tako, da so spoštovane vse zahteve, ki izhajajo iz ustavne nedotakljivosti stanovanja.

Predlagatelji presoje ustavnosti, skupina poslancev SDS-a in Levice, so navedeno odločbo izpodbijali zaradi po njihovem mnenju nesorazmernega posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki izhaja iz ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Ustavno sodišče je navedlo, da pojma "njegov zastopnik" ni mogoče razlagati tako ozko, da bi zajemal samo zastopnika, postavljenega na podlagi predhodno izražene volje zastopanega.
Ker hišno preiskavo običajno opravlja policija na podlagi pisne sodne odredbe, posameznikovo nedosegljivost praviloma zazna na kraju hišne preiskave in ga skuša izslediti, so navedli na ustavnem sodišču. Ob tem so dodali, da mora država v vzpostavljanje stika z imetnikom ali po njegovi volji imenovanim zastopnikom vložiti razumne napore oz. izkazati razumno skrbnost.

"Za izpolnitev tega standarda ne zadoščajo neobrazložena ter dokazno nepodprta stališča organov odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj do tega, da so poskušali doseči imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika, prav tako so prepovedane zlorabe oziroma hišne preiskave, časovno tempirane v obdobju, za katero je znano, da imetnika ni doma," poudarjajo na ustavnem sodišču in dodajajo, da lahko le sodišče glede na vsakokratne okoliščine ugotovi, ali sta posameznik in po njegovi volji imenovan zastopnik nedosegljiva, in imenuje zastopnika po uradni dolžnosti.

Predtem je 9. oktobra 2019 ustavno sodišče zadržalo izvajanje omenjenega dela 216. člena zakona o kazenskem postopku.

Poslanci sicer zahtevajo tudi oceno ustavnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena ter členov 149.b, 149.c, 150.a in 156. istega zakona, a je ustavno sodišče že julija 2019 sklenilo, da zadrži samo izvrševanje 150.a člena. Členi urejajo tako imenovane prikrite preiskovalne ukrepe, ki omogočajo zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov iz zasebnega življenja posameznikov. O ustavnosti navedenih členov pa sodišče še ni odločalo.

Poslanski skupini SDS-a in Levice sta zahtevo za oceno ustavnosti omenjenih členov sicer vložili maja 2019. Kot so takrat pojasnili v SDS-u, marca 2019 sprejeta novela zakona o kazenskem postopku vsebuje na novo določene oblike vabljenja oseb k policiji, ki zmanjšujejo jasnost ureditve ter nadzorstveno pritožbo, večjo intenzivnost poseganja v komunikacijsko zasebnost, nejasno uporabo ukrepa pridobivanja podatkov v prometu v zvezi s komunikacijo osumljenca in nekaterih drugih oseb.

Izpostavili so tudi dopolnitev prvega odstavka 216. člena zakona, ki po njihovi takratni oceni omogoča možnost številnih hišnih preiskav, ki so v nasprotju z ustavno zagotovljeno nedotakljivostjo stanovanja.

Iz Levice pa so takrat sporočili, da vseskozi nasprotujejo "povečevanju represije in omogočanju množičnega nadzora nad posamezniki". Novela namreč po njihovi takratni presoji prinaša številne nedopustne posege v zasebnost, niža standarde in omogoča pretiran nadzor nad posamezniki.

DZ je sicer novelo zakona konec marca 2019 sprejel s 46 glasovi za in 33 proti. Novela poleg omenjenega med drugim celovito ureja položaj žrtev kaznivih dejanj in uvaja možnost uporabe IMSI-lovilcev. V SDS-u, NSi-ju in Levici so že v razpravi v DZ-ju opozorili na možno ustavno spornost nekaterih določb.