Ilinka Todorovski je od leta 2017 opravljala vlogo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev na RTV Slovenija, njen mandat se končuje v ponedeljek. Ob koncu petletnega obdobja je potegnila črto pod svojim delom.

Ob svoji kandidaturi ste leta 2017 zapisali dva skrajna pogleda na ta institut − od fikusa v dnevni sobi do zagovornika najvišjih standardov). Vzporedno s tem ste tudi razmišljali o dveh smereh mogočega razvoja (ukinitev varuha ali krepitev dejanske vloge). Kaj je prineslo teh pet let? Po kateri poti stopa mesto varuha?
Zagotovo se je inštitut bistveno okrepil. Po eni strani se je povečala vidnost inštituta, tudi za podajanje mnenj in razpravo o programskih standardih, zdrsih in napakah. Na neki način se je okrepila tudi vloga, hkrati pa se je zgodilo nekaj, česar si nisem želela. Poudarja se hibridna vloga varuha. Varuh je naenkrat postal vse: tako pritožbeni organ (kar pravzaprav ni), tako komunikator (kar tudi ni) ter nekdo, ki odgovarja na vprašanja o različnih zadevah javnega medija in ponudi kakšno servisno informacijo. To se kaže v izjemno velikem obsegu odzivov, ko niso vsi enako "težki". Ni enako težko vprašanje, ko me nekdo vpraša, ali bomo še ponavljali neko nadaljevanko. Načeloma bi bilo dovoljeno, da bi rekla: 'to ni v moji pristojnosti, pišite drugim', a se mi zdi to skrajno nespodobno. Če se nekdo obrne name, se mi zdi prav, da dobi tudi odgovor. Moj namen je bil, da bi se vloga izčistila, kako naj varuh deluje v prihodnje. To sem želela narediti leta 2020, a takrat je v naša življenja prišla pandemija, moje delo se je v celoti podredilo temu.

Sorodna novica Predsednik programskega sveta Baškovič ostaja na položaju, nova varuhinja Marica Uršič Zupan

Zaradi svojega izhodišča 'fikus ali angažiran zagovornik' sem dobila kar nekaj kritik od svojih predhodnikov. Na neki način sta se namreč počutila imenovana oziroma napadena, da jima pripisujem vlogo fikusa. Potem sem morala pojasniti, da sem obe definiciji srečala v številnih medijskih zapisih, ko so se zunanji 'watchdogi' spraševali, zakaj sploh potrebujemo varuha. Menim, da varuh ni nadurednik ali nekdo, ki namesto drugih sprejema odločitve, je pa varuh vrednost javnega medijskega servisa. Varuh vrednot, ki jih je treba danes braniti še bolj kadar koli prej.

Kako pa sta se predhodnika odzvala na vaš odgovor?
Z nekim razumevanjem. Poudarila sem, na katera mnenja sem se sklicevala. Če pozorno preberete mojo vizijo, je bilo razvidno, da sta to dve skrajni videnji varuhove vloge do javnosti. Predvsem si želim, da vsak varuh opravlja svoje delo v skladu z lastno vizijo. Gre za skrajno individualizirano delo, vsak pusti svoj pečat. To sicer ne velja le za varuha v naši hiši, to je praksa po vsem svetu. Varuh se odloči za svoj slog delovanja, nekateri z občinstvom komunicirajo zgolj s pisanjem kolumn in na tak način odgovorijo na odzive bralcev in poslušalcev. Drugi iz nabora številnih vprašanj izberejo le eno ali dve in potem poglobljeno odgovorijo na to. Nekateri, kot jaz, pa odgovorimo na vse odzive. To se je sicer izkazalo v času pandemije, za 'peklensko' odločitev, ker je bilo število odzivov komaj obvladljivo.

Število odzivov se ves čas veča. Zadnji dve leti tudi zaradi pandemije, ampak čemu najbolj pripisujete splošno rast? So uporabniki RTV-storitev bolj kritični? Je varuh postal bolj znan in pomemben? Ali pa gre včasih za usklajene akcije?
Razlogi so različni. Iz odzivov se velikokrat prepozna, da gre za usklajeno akcijo, da so si odzivi na las podobni. Ko gre za množične odzive, jih razdelim v več skupin. Po eni strani prihajajo 'copy-paste' sporočila, ki jih ne morem jemati resno. Moja izhodiščni položaj je − kdor želi resno podati odziv varuhu, naj se za to potrudi, se podpiše, pove, kaj ga moti in zakaj je to naslovil na varuha. Pripadniki mlajših generacij so me sicer naučili, da gre to za moderen način delovanja, a pri tem sem konservativna.

Sorodna novica Oddaje Zvezdana ni več

Druga skupina množičnih odzivov je taka, da jih nekdo namenoma sproži kot obliko pritiska. Neki avtor se počuti oškodovanega, potem na Facebooku objavi, da morajo vsi pisati varuhu. Ti odzivi se razlikujejo v tem, da vsak res napiše nekaj svojega, se potrudi, in to utemelji. Tak primer je na primer ukinitev oddaje Zvezdana, takšnega stampeda še nisem doživela. V zadnjih petih dneh je prišlo več kot 320 odzivov.

Potem pa obstaja še tretja skupina, ko je sprožilec prikrit, ne vemo, kdo stoji v ozadju. Ali so bili spodbujeni v kakšni kleti ali pisarni? Ljudje pišejo z različnimi imeni in priimki, utemeljitve pa so tako zelo podobne, običajno gre za tematike, ki so v bližnji ali daljni navezi z aktualno politiko. Vztrajam po pravilu, da je vsak odziv podpisan z imenom in priimkom. Nisem nadzorni organ, nimam mehanizmov, da ugotovim, ali je podpisani Janez Novak tudi v resnici Janez Novak ali si je ime izmislil. Ne morem pa odgovoriti na odziv, ki je podpisan s 'punčka se žoga'. Če se kdo vsaj toliko potrudi, da je razvidno, da za tem stoji človek, potem odgovorim.

Javni diskurz je v primerjavi z nekaj leti padel. Ali to opažate tudi pri odzivih, ki pridejo na vaš naslov?
Včasih se mi zdi, da napišejo nezapisljivo. Preprosto ne morem verjeti, kaj vse prileti v moj nabiralnik. Potem se zavem, da celo nekateri odločevalci in nosilci političnih moči na družbenih omrežjih zapisujejo nezapisljive stvari. Ne smem se čuditi, da kaj podobnega prileti v moj nabiralnik. Takšna sporočila zavrnem, samo v nekaj primerih sem s pravno službo preverila, ali bi to zadevo lahko šteli tudi kot grožnjo. Sovražnosti nimajo meja, ne gre samo za vulgaren govor, ampak tudi za stvari, kjer se vprašaš, če ti nekdo res želi storiti nekaj slabega. Analiza bi pokazala, da je tega vedno več. Lani je bilo takih odzivov že več kot 10 odstotkov. Poudarjam, da niso bili vsi sovražni, ampak taki, da ni bilo mogoče izluščiti, kdo jih pošilja in zakaj, želeli so sporočiti nekaj in so izbrali varuhov naslov, pri besedah pa so bili nesprejemljivi. Verjamem, da je mogoče izreči vsako kritiko tudi na dostojen in bontonu primeren način.

V javnosti se kritike na to hišo po navadi najbolj nanašajo na televizijski del, konkretno na informativni program. Številke kažejo, da ta razmerja veljajo tudi pri odzivih na vaš inštitut.
Drži. Oči so usmerjene v informativni program Televizije Slovenije, lahko rečem, da kar žarometi, tudi politični. Menim, da so to kar namerno ustvarja zmotno mnenje in prepričanje, da je RTV Slovenija samo Televizija Slovenija in še ožje samo informativni program, in da je to edino, kar šteje. Češ, plačujemo vas, vi pa ste takšni, da se z vami ne strinjamo. Milijonkrat sem ponovila, da je RTV Slovenija veliko več kot informativni program, RTV-prispevek ni naročnina za gledanje posamezne (po možnosti informativne) oddaje, ampak da s tem prispevamo za celoto, ki ji zagotavlja javni medijski servis. Večkrat opazim, da nosilci oblasti, ki zagotovo vedo, zakaj se plačuje RTV-prispevek, z velikim užitkom povedo, da tega prispevka ne plačujejo in celo druge pozivajo, naj ga ne plačujejo in škodoželjno rečejo, da financiramo 2200 ljudi, pa niso mogli objaviti neke novice, ki jim je po volji. Krnijo verodostojnost in ugled javnega mnenja tudi širše, pri tem imajo zagotovo neko računico. V nekaterih državah javni medij ne šteje več, ker se mu je vzelo vse zaupanje ali pa se mu je z nekimi akrobacijami naredilo za državnega, kar RTV k sreči še ni. Zato se je treba boriti in prizadevati, to pa lahko naredimo tako, da nismo aktivisti. Vsi, ki sodelujemo pri RTV-vsebinah, ne delamo aktivistično, ampak izhajamo iz dejstev in delujemo v skladu z etičnimi in poklicnimi merili.

Vi ste most med uporabniki in ustvarjalci. Kako pa se ti odzovejo na sporočila?
Samo v primerih, ko gre za eksaktno napako (ko napišeš 1000 namesto 100), se napaka še prizna, pri vseh drugih zadevah pa se zavzame obrambni položaj. Pri novinarjih je že po sami naravi stvari, ker smo izpostavljeni, nekaj samoljubja. Velikokrat smo tudi žrtve skupinskega razmišljanja. Če v redakciji menimo, da je tako prav, in vsi vemo, kako je s cepljenjem, potem si kar naenkrat domišljamo, da vemo vse, kaj si kdor koli na svetu misli o cepljenju. Potem izhajamo iz neke vzvišenega položaja, da je vse samo po sebi umevno, in tudi vsakdo, ki spremlja naše informacije, ve, kaj smo imeli v mislih. Pa ni tako. Vedno je treba narediti razmislek. Tisti kolegi, ki so pripravljeni iz teh odzivov razbrati nekega pomočnika v ogledalu in izhajajo iz tega, da ne delamo vsega prav, potem jim ti odzivi lahko predstavljajo dobro smernico in semafor. To je zaželena pozicija varuha, da z nekim pojasnjevanjem lahko to sporočiš.

Poglejmo na primeru debate okrog cepljenja. Tu smo v nekem trenutku kljub večinoma doslednemu spoštovanju pravil − da je treba slediti javnozdravstvenim smernicam in da medicinske trditve izrekajo samo ljudje z medicinskim znanjem − nam je včasih spodrsnilo pri pravilu 'poslušati ljudi'. Zavedati se je treba, da ne mislimo vsi enako. V družbi očitno obstajajo strahovi, dileme, nerazumevanje in hude človeške stiske, ki jih na neki način nismo dobro nagovorili. Če se samo spomnimo na velike demonstracije, ko so kar naenkrat na trgu stali najbolj različni ljudje, tako politično kot vrednostno. Tam so bili, ker so imeli svoja stališča do cepljenja. Nekateri politično, drugi proticepilsko, tretji so se spomnili govoric o genskih terapijah ... To niso bili le ljudje, ki bi sodili med tiste, ki menijo, da je Zemlja ravna. Tam je moral vsak novinar pogledati množico in se vprašati, kako jih nagovarjam. Ali sem bil dovolj uspešen in jasen?

'Treba je slediti javnozdravstvenim smernicam', pravite. Včasih v javnosti vlada ocena, da ta hiša zaradi izbora kakšnega gosta deluje izrazito proticepilsko.
Seveda, tudi sama dobivam takšne odzive. V glavnem so splošne sodbe o RTV-ju neupravičene, ker izhajajo iz nekega konkretnega primera, ki ga kritiki potem izrabijo za pavšalno obsodbo. Na zadnji seji programskega sveta je en svetnik javno govoril, da je RTV Slovenija soodgovorna za mrtve v Sloveniji, češ da je delovala proti javnozdravstveni politiki, kar je popolna izmišljotina. Na podlagi milijonov minut radijskega, televizijskega in digitalnega programa je absolutno treba zanikati take trditve.

Drži, da so bile posamezne napake, pri čemer se je vedno treba vprašati, kdo napako naredi in kakšne je narave te napake. Sploh kadar gre za zdravstveno tematiko. Ali je napačna dejstva navajal novinar, ali je šlo za mnenja, ki jih je izrekel sogovornik. Tu se zastavi vprašanje, ali je bil sogovornik pravilno izbran in izprašan, ali je novinar pravilno predvideval, v kakšno smer bo šla razprava. Različno je, če novinarka reče, 'da so vsi tisti, ki ne zaupajo cepivom, lunatiki', imeli smo tak primer, to je bilo popolnoma nesprejemljivo. Drugo pa je, če gost ljudi, ki so naklonjeni cepljenju, opisuje s hlapci (tudi to se je zgodilo). Teža napak je po strokovnih merilih različna. V tem drugem primeru zagotovo lahko govorimo o napaki v uredniški presoji. Če vnaprej veš, da povabiš proticepilca, kar z zakonom ni prepovedano, da ne bo nesporazuma, a potem je dolžnost novinarja, da se na tak pogovor primerno pripravi. Mora pričakovati, da se bo zgodila neprimerna izjava, in se mora pripraviti na intervencijo.

Tisto, kar je bistveno, pa je naslednje. Epidemija ni samo zdravstvena kriza. Tu ne govorimo le o zdravstvenih dejstvih in znanstvenih dognanjih. Pri nas in po svetu se je vse pomešalo. Vsaka država dela malo drugače, od testiranj, do gospodarstva, zakonov, ukrepov ... Vse to je zlepljeno z epidemijo, saj so vendar njene posledice. A gre za drugo tematiko, tu se zastavlja vprašanje, kako ti zadevi ločiti v neki obravnavi, če jih že ne ločujejo naši odločevalci. Pogosto se ustvarja napačen vtis, če se poroča o nasprotovanju ukrepov, se potem nasprotuje tudi medicinskim trditvam, kar seveda ni res. Včasih prihaja do nesoglasij med stroko in politiko, ko gre za posamezne ukrepe. Če postaviš pod vprašaj politični ukrep, to še ne pomeni, da dvomiš o zdravstvenem in znanstvenem ukrepu. Potem pride do zmešnjave, v katero se novinarji lahko zaciklamo. Kaj je recept? Natančnost. Vse mora biti jasno definirano, moramo biti jasno povedano, kdaj govorimo o čem, treba je biti čim bolj jasen in transparenten. Ko poročamo o protestih, to ne pomeni, da jih podpiramo, ampak samo, da o njih poročamo.

Se pobude in predloge implementira?
Ko gre za lažje izvedljive zadeve, posege v postopke dela in izboljšave, je velikokrat viden učinek. Posebej moram poudariti, da se ne ukvarjam samo z novinarskimi vsebinami, ampak gre za vse, kar označujemo za kakovost medija. Včasih predlagam, kako je treba čim bolj transparentno komunicirati s spletnimi uporabniki, ki komentirajo novice. Sama seveda ne presojam, ali je moderacija pravilna, sem pa dala kopico predlogov, kako skrajšati pot od uporabnika do moderatorja, v kolikšnem času je treba dati odgovor. Pa izboljšanje zvočne slike med glasbo in govorom v oddajah, večja strogost pri umeščanju oglasov glede na časovne pasove ... Bistveno manj ulovljivi pa so učinki, ko govorimo o programskih vsebinah. Velikokrat je občutek Sizifovega dela. Ko že stotič ugotoviš, da (morda celo isti) ustvarjalci niso osvojili pravil žanra (denimo intervjuja) in potem že stotič isto napišeš in imaš občutek, da se zbujaš v isti dan, ker vedno znova ugotavljaš enake napake (pomanjkanje kritične distance, neizpolnjevanje voditeljeve naloge, ko intervjuvanec izreče kritiko ali obtožbo o nekom, ki ga ni zraven, da mora potem voditelj nastopiti v tej vlogi in ustaviti razpravo ...). Tukaj so učinki bistveno manjši oziroma manj vidni.

V tem mandatu se je povečalo izrekanje trditve, da v javnem mediju ni prepovedanih tem in gostov. Pozabi pa se tisto, kar sledi za vejico. Torej, ni prepovedanih tem in gostov, pomembno pa je, da se spoštujejo poklicna merila načela novinarske etike, treba je pravilno nastaviti fokus, kontekst in žanr obravnave. Če se to podre, potem je podrto vse, z eno slabo odločitvijo podreš celotno maksimo.

Ali na vaš naslov pride tudi kakšna pohvala?
Sem in tja pride. Včasih imam občutek, da so nekatere tudi motivirane. Včasih se vsuje plaz pritožb na neko vsebino, skoraj praviloma drugi ali tretji dan pride pa še nekaj pohval za isti izdelek. Govorim seveda iz svojih občutkov, kar si lahko privoščim zdaj ob koncu mandata. Včasih imam občutek, da tisti, ki vedo, da so zaradi svoje programske vsebine deležni kritik, o tem potožijo komu, da niso dobili nobene pohvale, potem pa jo dobijo, kar tudi boljše izgleda v mesečnem poročilu.

Pohvale prihajajo predvsem na izvirne vsebine, ki so povezane z "našim", se pravi dobre, pronicljive, natančne in zanimive zgodbe o Sloveniji, preteklosti in prihodnosti. Po možnosti take, ki se ne dotikajo nobene kontroverze, torej se izogibajo temam, ki sprožajo konflikt, kjer se izrekaš za ali proti (druga svetovna vojna, povojno obdobje, čas osamosvajanja, vrednostne zadeve ...). Pohvalijo izrazito poglobljene na dejstvih in preiskavah utemeljene kritične izdelke (Ekstravisor), kjer je res neizpodbitno vidno, da gre za programsko vsebino, ki je nastala na podlagi študija, priprave, osebnega vložka časa, intelekta in znanja. Včasih tudi izbor programskih vsebin, ljudje radi gledajo raznovrstne filme in nadaljevanke, ki so prezrti na komercialnih televizijah. Všeč jim je, da se film zavrti do konca odjavnih špic, na radiu jim je všeč glasbena ponudba, da se popevka zavrti od začetka do konca. Pa seveda jezik, tu so izjemno velike občutljivosti. Že za majhen jezikovni zdrs lahko pridejo ostre kritike.

S kakšnim občutkom končujete svoj mandat?
Z velikim zadovoljstvom in ponosom, da sem zdržala celotni mandat (smeh). Za seboj imam resnično orjaški opus, zdaj se lahko štejem za eno največjih poznavalk drobovja tega zapletenega RTV-ja. Zdaj ni več nobenega dela produkcije in storitev, s katerim se ne bi na neki način srečala. Prej sem bila ogromno let ustvarjalka vsebin in sem si pred začetkom domišljala, da vem vse o RTV-ju, a se je hitro izkazalo, da poznam le ožji segment televizijskega novinarstva, potem pa ugotoviš, kaj vse je RTV. Kakšno zadevo smo premaknili na boljše. Želim si verjeti, da na RTV Slovenija ni več nobenega novinarja, ki ne bi vedel, da imamo v hiši poklicna merila in načela novinarske etike. Ob prevzemu dolžnosti na moje veliko presenečenje temu ni bilo tako. Uspelo mi je nekako definirati varuhovo pisarno. To občinstvu najbrž nič ne pomeni, a je pomembno, da deluje v času covidnih razmer, ko veliko delamo od doma. Da obstaja natančni nadzor nad slehernim odzivom in sledljivost na odgovore. Da se poročila striktno objavljajo vsakega 10. v mesecu, da smo transparentni ...

Kaj boste počeli zdaj?
Po pogodbi, ki jo imam, se 18. januarja vračam na novinarsko delo na Televizijo Slovenijo. Generalnemu direktorju sem predlagala, da bi za neko obdobje opravljala kakšno drugo delo. Korektno bi bilo za vse strani, da nekaj mesec opravljam v okolju, ki ni bilo nenehno tarča mojih obravnav in da se morda v prehodnem obdobju moje znanje morda izkoristi še na kakšnem drugem področju. Z direktorjem sva se strinjala, a zdaj še nimam konkretne zadeve, zato natančno še ne vem. V vsakem primeru pa do nadaljnjega ostajam na RTV Slovenija, prej ali slej se vračam v novinarsko okolje, saj se s tem ukvarjam že več kot tri desetletja in imam še kar nekaj let do upokojitve (smeh). Do takrat se še vedno mislim ukvarjati z novinarstvom in mediji.