Upokojenka Suzana čisti domove že več kot 20 let. Čeprav je bila zaposlena, ni zaslužila dovolj za preživetje: "Ker so bile stranke zadovoljne z menoj in jaz z njimi, to delo opravljam še naprej." Ob minimalni pokojnini, ki je aprila letos v Sloveniji znašala 551,16 evra, s čiščenjem domov zasluži še enkrat toliko.

"Kdo so moje stranke? Moje stranke so pripadnice srednjega sloja, ki nimajo časa ali pa so bolne in ne morejo vsega dela postoriti same, zato me prosijo za pomoč. Dobila sem tudi ponudbo za delo v višjem sloju, za višje plačilo, a ker bi se morala skrivati - nekateri ne marajo, da bi sosedje videli, da imajo to pomoč -, sem se odločila, da k njim ne bom hodila."

Delo na črno
Mednarodna organizacija dela ILO je v svojem nedavnem poročilu Delavci v gospodinjstvih po svetu: Globalna in regionalna statistika ter njihova zakonska zaščita kot delo v gospodinjstvu definirala vsakršno delo, ki se izvaja v zasebnih gospodinjstvih, torej zajema vse od čistilk, gospodinj, kuharjev, varušk, guvernant, negovalcev, pa vse do vrtnarjev in osebnih voznikov.
Po podatkih ILA se z omenjenim delom po vsem svetu ukvarja 52,6 milijona ljudi. Na organizaciji se zavedajo dejstva, da so zbrani podatki, ki so jih ji posredovali statistični uradi in nevladne organizacije iz 117 držav, tudi iz Slovenije, pomanjkljivi, saj gre za približno oceno stanja. Delo v gospodinjstvih je težko spremljati tudi zato, ker se večinoma izvaja tako rekoč na črno.

"Kakšno je moje mnenje o tem, da je veliko dela na črno? Če bi bili zaposleni v državnih ustanovah bolj pravični in pošteni, bi bili tudi tisti, ki delamo na črno, bolj pošteni, da bi se lahko država pobrala in bi imeli naši otroci lepšo prihodnost, kot jo imajo," meni Suzana.
Fenomen, ki bi moral izginiti, pa ni
Kot nam je pojasnil pravni strokovnjak v ILU Martin Oelz, je omenjena organizacija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izdala poročilo, v katerem je bilo delo v gospodinjstvu obravnavano kot fenomen, ki bo prej ali slej izginil. A zgodilo se je nasprotno. Med letoma 1995 in 2010 se je število tovrstnih delavcev povečalo za malo manj kot 20 milijonov. Kaj se je zgodilo?

"K temu je zagotovo pripomogla enakopravnost med spoloma, saj so na trg dela aktivno vstopile tudi ženske. To pa pomeni, da mora nekdo v gospodinjstvu nadomestiti delo, kot sta čiščenje in varstvo otrok, ki so ga v preteklosti opravljale le ženske. Hkrati pa se je ta pojav razširil po svetu, saj se v t. i. državah v razvoju, kot so Južnoafriška republika, Brazilija, Kitajska in Indija, srednji razred veča in vedno več ljudi si lahko privošči plačano pomoč v gospodinjstvu," pojasni Martin Oelz.

Kjer je povpraševanje, je tudi ponudba
Je torej najem delovne sile za pomoč pri hišnih opravilih povsem normalen pojav srednjega razreda v 21. stoletju ali pa je morebiti proizvod potrošniške miselnosti, da se da vse kupiti?

Martin Oelz meni, da je malo vsega, "saj se ljudje lahko odločijo, kako bodo porabili svoj čas in denar". "To je povezano z načinom življenja in sprejemanjem odločitev. Na drugi strani pa so ljudje odvisni od zunanje pomoči. Vzemimo za primer varstvo otrok – če želite kot starš delati, potrebujete nekoga, ki bo čuval vašega otroka v času, ko ta konča šolo, do trenutka, ko vi končate delo. V tem pogledu je takšna pomoč neizogibna. Hkrati pa obstajajo ljudje, ki si želijo opravljati tovrstno delo, saj se sicer težko vključijo na trg dela in nimajo druge izbire, zato opravljajo to delo."

Starši se bojijo vzeti bolniški dopust
Temu pritrjuje tudi študentka Barbara, ki dodaten evro zasluži z občasnim varstvom otrok, v preteklosti je bila tudi pomočnica vzgojiteljice v vrtcu: "Nekateri starši so pripravljeni za dnevno varstvo otroka mesečno plačati od 300 do 600 evrov," pravi in dodaja, da se za varuške odločajo predvsem tisti, ki nimajo pomoči dedkov in babic, ter tisti, ki delajo v svobodnejših poklicih in nimajo ustaljenega urnika.
"Zgodi se, da starši prosijo ali vzgojiteljico ali pa študentko v vrtcu, da poskrbi za otroka še po vrtcu. Vzgojiteljica se z njim odpravi na bližnje igrišče, nekateri starši ji zaupajo celo ključe od stanovanja … So pa tudi primeri staršev, ki si v službi ne upajo prositi za bolniško, zato je v vrtcu veliko bolnih otrok, nekateri med njimi celo jemljejo antibiotike, drugi starši pa v tem primeru najamejo varstvo."
Zlorabe, nadlegovanje, nasilje in otroško delo
Delavci v gospodinjstvu nimajo pravice do kolektivnega pogajanja, velika težava sta otroško in prisilno delo ter izpostavljenost različnim oblikam zlorab, nadlegovanja, tudi nasilju, še v omenjenem poročilu ugotavlja ILO. Obe naši sogovornici, tako Suzana kot Barbara, sta nam potrdili, da pri svojem delu še nista imeli slabih izkušenj, kot je neplačilo dogovorjenega zneska ali nadlegovanje. Se pa pojavljajo primeri, pojasni Suzana, ko posamezniki, ki v svoj dom spustijo osebo in jo nato v strahu, da jim bo kaj ukradla, zasledujejo in so ji ves čas za petami.

Slovenija še ni ratificirala konvencije št. 189
Z namenom ureditve tega področja je Mednarodna organizacija dela leta 2011 ratificirala Konvencijo o delavcih v gospodinjstvu št. 189, ki je Slovenija še ni ratificirala.
Je pa naredila vsaj nekaj - Statistični urad RS je ILU posredoval podatke o delavcih v gospodinjstvu, in sicer za leto 2009, ki pravijo, da je bilo takrat v Sloveniji 500 tovrstnih delavcev, 300 žensk in 200 moških, ki so predstavljali manj kot 0,1 odstotka vseh zaposlitev. Novejših podatkov za Slovenijo nam ni uspelo pridobiti, iz preprostega razloga, ker jih ni.
Komedija zmešnjav in sindikati
Izvršni sekretar za področje zaposlovanja, migracij in odnosov z javnostmi na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije Goran Lukič meni, da je prva naloga sindikata, da pride v stik s čim več ljudmi, ki se s tem ukvarjajo, saj je konkreten učinek mogoč le na štiri oči. "Novi vladi RS smo že marca poslali konvencijo v ratifikacijo, saj bo dala sindikatom okvir, v katerem lahko delujemo. Naivno bi bilo pričakovati, da bomo sindikati prišli do teh delavk in delavcev in rekli, mi vam bomo uredili to in to in to, če pa nimamo zakonodajnega okvirja."
Zakaj delavci še vedno nimajo urejenih pravic?
Najzanimivejše vprašanje, ki smo si ga po tihem postavljali že od samega začetka, pa je - kako je mogoče, da je to področje toliko let ostalo neurejeno, pozabljeno, potisnjeno na rob?
"Za to je več razlogov. Delavske in socialne pravice so bile dolgo časa osredotočene le na tradicionalno industrijsko delo, na katerem sloni sodobna delovna zakonodaja. Delo na domu pa je dolgo časa veljalo za nekaj, kar sodi na zasebno področje, in to se še vedno ni spremenilo. Poleg tega, da je pomemben del gospodarstva, je pomemben tudi zaradi vprašanj, kot so enakopravnost med spoloma, zmanjšanje revščine, tu je tudi vprašanje priseljencev, saj prav oni največkrat opravljajo tovrstna dela. Poglavitni razlog, da se s tem nihče ni želel ukvarjati, je torej ta, da tovrstno delo sodi na področje zasebnosti," je še pojasnil pravni strokovnjak iz Mednarodne organizacije dela, s sedežem v Ženevi, Martin Oelz.

Zmanjševanje revščine
Delo v gospodinjstvu ima poleg že omenjenih negativnih lastnosti vsaj eno dobro - zmanjšuje revščino. Bi torej z ureditvijo tega področja naredili več škode ali več koristi? In za koga?
"Mislim, da bi imela od ureditve tega področja korist le država. Med starši in družinami, ki najemajo tovrstno pomoč, so stvari dobro utečene, zato ni potrebe, da bi se na takšen način uredile," meni študentka Barbara.
Kdo pije in kdo plača?
Za konec pa v razmislek še to – omenjena konvencija ILA definira delavca v gospodinjstvu kot katero koli osebo, ki opravlja delo v delovnem razmerju. Če nekdo delo opravlja priložnostno ali občasno in ne kot poklic, ne izpolnjuje omenjenega merila, kar pomeni, da je izvzet iz pravičnih pogojev zaposlovanja in dostojnih delovnih pogojev, med katerimi sta tudi plačan letni dopust in nadomestilo ob bolniški odsotnosti.
Poleg tega pa, kdo bi bil v tem primeru delodajalec? Oseba, ki potrebuje nekoga, da ji enkrat na teden posesa prah, pobriše tla in zlika perilo, ali delavec, ki že tako živi na robu preživetja?