vse prej kot z rožicami postlano. Nestrpnost in diskriminacija namreč še nista zapustili naše države.

Tako je vsaj mogoče sklepati iz pogovorov, ki jih je ob svetovnem dnevu strpnosti in svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji MMC opravil s Terezo Novak iz Slovenske filantropije in Metko Naglič iz Amnesty International Slovenija (AIS), torej predstavnicama dveh nevladnih organizacij, ki jim srečevanje z žrtvami nestrpnosti ter rasne in etnične diskriminacije ni tuje. In slika, ki sta jo »namalali«, ni lepa.

Napadi, žaljenja, diskvalifikacije in nepriznavanje pravic več marginalnim skupinam
Obe sogovornici sicer opozarjata, da posplošene ocene (ne)strpnosti Slovencev brez ustreznih raziskav ni lahko podati, vendar nestrpnost obstaja. In kot pravi Novakova, se tudi pri nas kaže v obliki napadov, žaljenja, diskvalifikacij, nepriznavanja pravic, posredno pa tudi na način: 'Nič nimam proti Romom, homoseksualcem, migrantom, vendar ne bi želel imeti opravka z njimi.' Ravno te marginalne skupine so namreč po njenih besedah najpogostejše tarče.

Nagličeva na tem mestu opozarja, da predvsem ni mogoče prezreti očitnega pojava nestrpnega in celo sovražnega govora, ki ga tudi v naši državi spodbuja anonimnost, ki jo omogočajo spletni mediji.

Nestrpnost celo v parlamentu in v medijih
»Žal je res, da nestrpni govor ni navzoč le na raznih spletnih forumih in v komentarjih, ampak se nestrpnost pojavlja celo v govoru nekaterih politikov in v parlamentu,« ugotavlja predstavnica AIS-a, medtem ko izvršna direktorica filantropije dodaja, da so v večini primerov manj strpni predstavniki desno orientiranih političnih strank, problematično pa se ji sicer ne zdi le pojavljanje nestrpnega in sovražnega govora v parlamentu, temveč tudi v medijih.

Pa se država sploh bori proti nestrpnosti na tej ravni? Odgovor Nagličeve je pesimističen, saj ocenjuje, da nestrpno in sovražno govorjenje v parlamentu ostaja nekaznovano, predstavniki oblasti pa ga niti simbolično ne obsodijo.

Diskriminacija pri namestitvi, zaposlovanju, zdravstvenih storitvah, javnih dobrinah
Nič drugače ni, ko govorimo o rasni diskriminaciji. Po besedah Novakove velika večina Slovencev prebivalce drugih ras, katerih število tudi v naši državi počasi narašča, ne sprejema kot sebi enake in nanje še vedno gleda kot na tiste »druge«, »drugačne«, tuje«, kar posledično privede do tega, da nimajo enakih možnosti kot preostali.

Še pogosteje kot rasna se verjetno v Sloveniji pojavlja etnična diskriminacija, obe pa se, tako trdi Novakova, pojavljata na področju iskanja ustrezne namestitve, pri zaposlovanju, dostopanju do zdravstvenih storitev, dostopu do javnih dobrin in uslug. Tako vsaj govorijo izkušnje z begunci in migranti na splošno, pojasnjuje.

Žalostne zgodbe delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije
To potrjuje tudi Nagličeva, ki pravi, da so v Sloveniji v najbolj nezavidljivem položaju prav migrantski delavci, zlasti tisti, ki prihajajo iz območja nekdanje Jugoslavije. »Njihov položaj se vedno bolj izpostavlja tudi v medijih in tako javnost spoznava žalostne zgodbe o neplačevanju, slabih delovnih razmerah, nedostojnih bivalnih razmerah po zasoljenih cenah. Primeri, ki prihajajo v javnost, kažejo na pomanjkanje učinkovite zaščite pred izkoriščanjem na delovnem mestu. Država bi morala zagotoviti, da so migrantski delavci, ne glede na njihov status, zaščiteni pred zlorabami,« je zatrdila.

V nadaljevanju je spregovorila o Romih, ki so po njenih besedah v Sloveniji še vedno žrtve predsodkov in posledičnega kršenja človekovih pravic. »V Sloveniji je še vedno živ spomin na dogajanje v zvezi z Ambrusom in zadnji obžalovanja vreden primer, ko so nekateri prebivalci skušali preprečiti pokop Rominje,« je spomnila na dva odmevna dogodka.

Romi pogosto prisiljeni v izoliranost
Opozorila je še, da je bila v Sloveniji še pred nekaj leti dopustna segregacija v šolah in da se kljub določenemu napredku še vedno dogaja, »da, denimo, v Osnovni šoli Bršljin v lanskem šolskem letu kar 14 od 25 romskih prvošolčkov, večinoma zaradi neobiskovanja pouka, ni uspelo napredovati v drugi razred. Vsako leto le posamezni romski otroci v generaciji zaključijo izobraževanje«.

Tako je po njenih besedah tudi zaradi slabih bivanjski razmer, v katerih živijo. V 21. stoletju se namreč še vedno spopadajo s težavo pomanjkanja dostopa do pitne vode in elektrike. Po podatkih, ki jih je navedla sogovornica, je bilo leta 2007 tako še 18 izmed 57 romskih naselij na Dolenjskem brez oskrbe z vodo, 24 pa jih je bilo brez elektrike. »Tudi v Sloveniji obstaja diskriminacija na privatnem trgu glede najemanja stanovanj – tako so Romi dostikrat dejansko prisiljeni v geografsko izoliranost,« je dodala. Kako je z zaposlovanjem Romov, je tudi znano. Slabo.

Po pomoč na urad za enake možnosti, k varuhu ali k nevladnim organizacijam
In kako lahko žrtve diskriminacije v Sloveniji ukrepajo? Kako se lahko zaščitijo? »Po pomoč se lahko obrnejo na urad za enake možnosti, urad varuha za človekove pravice in nekatere nevladne organizacije, ki lahko opozorijo in pozovejo pristojne institucije k reševanju obstoječe situacije in preprečevanju le-teh v prihodnje,« odgovarja direktorica Slovenske filantropije, podrobnejši nasvet predstavnice AIS-a pa si lahko preberete v priloženem okvirčku.

Kaj lahko torej sklenemo, ko gre za nestrpnost ter rasno in etnično diskriminacijo v Sloveniji? Nič kaj obetaven, kot kaže. Na sprejeto zakonodajo naši sogovornici sicer nimata večjih pripomb, skrbi pa ju vprašanje njenega izvajanja. Prave implementacije v praksi ni, je prepričana Novakova. »Precej več bi bilo treba ozaveščati ljudi; več tem, ki se nanašajo na diskriminacijo, bi moralo biti vključenih v izobraževalne vsebine osnovnih in srednjih šol,« se zato glasi njen nasvet državi.

Tudi če je težava razkrita, to ne pomeni, da se bo položaj spremenil
Podobne misli se ob tem vprašanju porajajo Megličevi, ki je predstavila več pomanjkljivosti. Tako je, denimo, način financiranja zagovornika načela enakosti, ki je bil pri uradu za enake možnosti vzpostavljen z namenom preprečevanja diskriminacije, ne omogoča neodvisnega dela, slaba pa je tudi kadrovska zasedenost. »Problematično pa je tudi to, da zagovornik, ko ugotovi problem, poda le mnenje, ki pa ne zagotavlja ukrepanja oziroma garancije, da se bo situacija dejansko spremenila, popravila,« je pogovor sklenila z vse prej kot vedrim sporočilom.