Vlada pripravlja proračuna za prihodnji dve leti. Ministrstva so dobila navodilo, da morajo linearno znižati odhodke. Kaj krčenje proračunske porabe pomeni za Slovenijo, katere reforme manjkajo in kako bi morala ravnati politika, je v Odmevih razlagal ekonomist Marko Jaklič. Spraševala je voditeljica Tanja Starič.

Sorodna novica Je ministrom uspelo skrčiti porabo za štiri odstotke? Vedeli bomo v četrtek.

Vlada je začela najtežjo razpravo. Tisto, kjer bodo krčili stroške. Kako ocenjujete ta ukrep? Štiri odstotke je predvideno in mislim, da finančno ministrstvo priporoča še dva odstotka. To je pa kar veliko denarja.
Obstaja skrb, da bo celo nastopil ZUJF 2. Danes med makroekonomisti za vso Evropo velja mnenje, da je bilo krčenje, varčevanje pretirano oziroma kontraproduktivno. Glede štirih odstotkov po ministrstvih upam, da je to linearno začetno izhodišče. V večstrankarskih, koalicijskih vladah je to na neki način normalno. Verjetno bodo skozi pogajanja prišli do različnih odstotkov. Zanimivo pa bo tudi pogledati, kaj dejansko znotraj ministrstev krčijo. Sam predvsem upam, da ne bodo na področju znanosti, raziskav, razvoja, inovativnosti, šolstva. To so tiste investicije, kjer se je tudi pri prejšnjem ZUJF-u izkazalo ... Mi smo v zadnjem desetletju, se pravi v letu 2019, tudi uradno padli iz druge lige inovativnosti držav v tretjo ligo tudi na podlagi tega, da smo izredno krčili sredstva. Seveda obstajajo tudi dileme o tem, ali je sistem pravilno, racionalno postavljen. Ampak to krčenje zagotovo ni bilo dobrodošlo.

Sorodna novica Mrak: Končuje se obdobje brez fiskalnih pravil. Če ne bomo resni, nas bodo v to prisilili trgi.

Veliko se ugiba o novem ZUJF-u. Mnenje ekonomistov je bilo, da je bilo to celo škodljivo.
Mislim, da je zdaj tako. Takrat smo bili različnih mnenj. Sam sem opozarjal na pretirano zategovanje, ampak je na neki način težko. Slovenija se je takrat, podobno kot Grčija, mogoče malo manj, znašla na radarju špekulantov in regulative, politike Evropske unije, tudi kaznovanja tistih, ki so gledali čez v smislu brezskrbnosti ali nespametnega investiranja. Padli smo v ta južnoevropski koš, takrat tudi malo po lastni nespameti z vidika komuniciranja in podobnega. Seveda je treba opozarjati, da je dolg izjemno potrebna kategorija. Fiskalno pravilo se leta 2024 vrača. Po covidu in energetski krizi je bilo na neki način postavljeno ob stran. Dogovarjanja med državami še vedno potekajo. Ampak mislim, da bo pravilo treh odstotkov ostalo, bo pa malo bolj razpotegnjeno.

Tudi za Slovenijo, ki je imela hudo katastrofo?
Odvisno bo od specifičnega položaja države, naj bodo to naravne katastrofe ali kakšne druge specifike. V nekem časovnem obdobju bo lahko pripravljen načrt, ki bo dopuščal odstopanja. Za tipično državo, kot je letos Slovenija s tako nadnaravno ujmo, bi bili štirje odstotki čisto sprejemljivi. Vlada je danes objavila, da načrtuje dve milijardi proračunskega primanjkljaja v prihodnjem letu v proračunu, kar je nekje 3,5 odstotka, in kar se številke tiče, kratkoročno gledano ni panike. Veliko več panike vidim glede tega, kaj vse prihaja. Letos je to naravna ujma, ki se zna še večkrat ponoviti glede na razmere, v katerih živimo. Potem so tu številne naložbe, od energetske do zdravstvene itd. Staramo se, nimamo denarja za dolgotrajno oskrbo. Vemo, da je to treba urediti, ampak preprosto ne najdemo vira za dolgoročno ureditev nekih podsistemov družbe, ki po drugi strani zelo neposredno ali vsaj posredno vplivajo na produktivnost oziroma zmožnost refinanciranja dolga in to gledajo tudi mednarodni investitorji. Zato ima na primer Avstrija, ki ima večji dolg, večji primanjkljaj, običajno veliko boljši položaj v mednarodni finančni skupnosti kot Slovenija. Ker ji bolj zaupajo, da je sposobna, ker ima sposobno gospodarstvo in tudi seveda podsisteme, ki delajo to gospodarstvo sposobno.

Za Slovenijo večkrat poudarjate, da so reforme ključne. Vas citiram: politika, ne samo ta vlada, vzdržuje status quo kot lipicanec, ki se ne premika, stoji in misli, da je lep. Kaj je tisto ključno, kar bi morala vlada – pa ne samo ta vlada – morala narediti, pa ni?
To bi lahko povedali kar za vso Evropo. Če zdaj poslušate razprave v Nemčiji, so zelo, zelo podobne. In naše razmere so zelo podobne nemškim. Čeprav Nemčija izhaja iz tega, da je bila dolgo neke vrste zmagovalec oziroma je bila glavna. Potem nekako razumeš, da se mogoče tudi malo upočasnijo in so samozadovoljni. Slovenija tam nikoli ni bila. Zato mene v zadnjem desetletju ali dveh preseneča, da smo tako samozadovoljni, glede na to, kakšna pričakovanja imamo – ali smo imeli – od te države. V tem smislu se čudim pasivnosti, neaktivnosti oziroma nesposobnosti narediti kakršno koli spremembo, ki je potrebna. Od davčne do pokojninske in tako naprej. Tudi to, kar zdaj poslušamo, na primer glede stanovanjske politike. Vehementno so začeli, kako bodo poskrbeli za to, za ta produktivni mladi sloj ljudi, za katerega upamo, da bo tu ostal in poskrbel za nas vse bolj stare ljudi. Pa se nič kaj dosti ne premika. Če se primerjamo z Nemčijo: je podobno ostarela ali še bolj, pa so tam veliko bolj vehementno pristopili k temu izzivu, kako zagotoviti stanovanja za ljudi. Veliko več se govori in na neki način se že zelo konkretno dela. Pri nas pa bolj ko ne govorijo o nekih tisoč stanovanjih, ki se bodo pojavila ne vem, kdaj, niti ne vedo, kako jih bodo financirali.

Da ne govorimo o drugih reformah. Mene zelo moti, kako so zelo na hitro kar ustavili davčno reformo. Vsaka vlada ve, da je drugo leto ključno za reforme. Tretje ali četrto sta že preblizu volitvam. Sam bi na osnovi tega sklepal, da se ne bo zgodilo nič. Bi se pa moralo. Zdaj se tudi vidi, ko govorimo o tem, kako bomo financirali to ujmo. Bolj kot ne bomo dvigovali prispevke ali davke, in to tistim, ki jih že zdaj največ plačujejo. Se pravi, obremenimo srednji razred, ga na neki način uničujemo. Je pa ključen. Na drugi strani pa tam, kjer bi res morali kaj narediti, in na to ne opozarjamo samo mi, temveč tudi tuji ekonomisti delajo primerjalne študije, da je pri nas rentniško premoženje premalo obdavčeno. Preveč pa so obdavčeni dohodki ljudi, se pravi plače. Čim je bilo malo nakazano, kako bi šli v to smer, so se že ustrašili odziva. Ampak politiko imamo zato, da nas iz egoističnih, parcialnih, kratkoročnih interesov prepričajo, kaj je za vse nas skupaj boljše v prihodnje. To me skrbi. Ne toliko kratkoročna raven. Če povzamem: 4 ali 3,5 odstotka je kratkoročno sprejemljivo, tudi z vidika novih fiskalnih pravil. So opozorila, ali bo preveč prostojezdečenja, kot pravimo, da bomo mogoče skupaj financirali tudi kakšne neupravičene stvari. Ampak to je stvar sistema, ki bo moral za to poskrbeti. Slovenci poskušamo biti solidarni, ampak smo tudi zelo občutljivi, če nekdo dobi nekaj, česar si ne zasluži. Vlada bo morala biti zelo previdna.

Politika mora vedno na volitve. Morda je to razlog, da ni radikalnejših sprememb.
Med politiki poznamo tudi državnike, ki vsemu navkljub v središče postavljajo dolgoročnejši interes. Res pa je, da sama politika deluje po ciklih od volitev do volitev in zelo kratkoročno.