Javnost ga je prvič bolje spoznala, ko je postal glavni pogajalec med slovenskim vodstvom, vodstvom nekdanje Jugoslavije in Jugoslovansko ljudsko armado, čeprav se je v zgodovino zapisal že kot eden izmed predsednikov predsedstva nekdanje Jugoslavije. Po osamosvojitvi je prevzel krmilo takrat močnega LDS-a in postal premier vlade, ki je iskala pot do danes že doseženega cilja, poti v Evropsko unijo. Leta 2002 je na mestu predsednika države zamenjal Milana Kučana in začel voditi politiko odločitev, ki so v javnosti sicer odmevale kot svojeglave, trmaste in nekonvencionalne, a so mu hkrati prinesle tudi veliko naklonjenosti. Po mnenju mnogih se je s poti tehnokrata podal na pot duhovnega voditelja.

Proti hlastanju za slavo, denarjem in priznanjem
Slovencem je ostal v spominu predvsem po pozivih k miru in dobroti, iskanju smisla bivanja in opozarjanju o nesmiselnosti pehanja za materialnimi dobrinami. Mir najdemo, le če "nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje," je bila ena njegovih misli.

Za Darfur in uboge ter nemočne
Spominjamo pa se ga tudi zaradi "soloizletov" na področju odnosov s tujino in stalnih sporov z vlado. Tako je med drugim povzročil razburje ne le v domači, ampak tudi v mednarodni javnosti s predlogom za neodvisno Kosovo (kar se je potem res zgodilo), nato pa se posvetil diplomatskim prizadevanjem za preprečitev humanitarne katastrofe v Darfurju in v Slovenijo povabil predstavnike uporniških skupin in sudanskih oblasti (kar se ni zgodilo). V "boj" za Darfur je nato kot

Bil je v Boliviji (na inavguraciji Eva Moralesa) in v Indiji, kjer se je srečal z nekaterimi duhovnimi voditelji, ni pa odšel v New York na redno letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov. Grozil je, da se bo v Španijo na državniški obisk odpravil z avtom, če uradu ne odobrijo dodatnih sredstev (in uspel), nato pa je odpovedal državniške obiske. Spomnimo še, da je pred poslance državnega zbora vztrajno pošiljal kandidate za guvernerja Banke Slovenija, za katere je bilo že vnaprej jasno, da jih poslanci ne bodo potrdili.

Ob drugi obletnici njegove smrti se je MMC pogovarjal s Stanetom Pejovnikom, predsednikom 'Drnovškovega' Gibanja za pravičnost in razvoj (kar so med njegovim predsednikovanjem mnogi videli kot vmešavanje v notranjo politiko) in rektorjem ljubljanske Univerze.

_________________________________________
Katere vrline nekdanjega predsednika, s katerimi je vplival na ljudi, bi vi, ki ste Janeza Drnovška osebno poznali, izpostavili?
Predsednik je bil vizionar, človek z izrazitim smislom za sintezo različnih mnenj. To ne pomeni, da je iskal kompromise; nasprotno: odločil se je za neko rešitev, jo preprosto pojasnil in pri njej vztrajal. Vztrajal je tudi takrat, ko rešitev v danem trenutku ni bila sprejeta s splošnim strinjanjem. Svoj ugled in avtoriteto je gradil na načelnosti in akcije skrbno usmerjal v prihodnost.

So ti vplivi danes še živi?
Živi bodo vedno, saj so utemeljeni na etiki, pravičnosti in pozitivnem pristopu. Žal pa smo danes priča prav nasprotnemu delovanju, ki temelji predvsem na kričanju, bojevanju, blatenju, iskanju afer in škandalov. Zdi se, da nas napetost in nemir spremljata povsod. Janez D. bi znal ljudi nagovoriti s človeškim obrazom, z njemu lastnim nasmehom in znal bi nas spodbuditi k iskanju svetlejših strani življenja.

Njegova javna politična pot je prešla več obdobij. Tako so ga sprva označevali za tehnokrata, nato pa za duhovnega voditelja. Kateri je bil pravi Janez Drnovšek?
Dr. Janez Drnovšek se nikoli ni spreminjal, vedno je bil usmerjen v pozitivno delovanje. Spreminjal pa se je njegov način nagovarjanja javnosti. Nikoli ne bom pozabil njegovega nagovora (s sončnico v roki) ob odprtju onkološkega inštituta. Marsikdo se je takrat spraševal, ali se je spremenil; pa je tudi takrat ostal dosleden. Hotel je ljudi opozoriti, da ni dokončnih resnic, da moramo vedno opazovati sebe in svet, vedno upoštevati vsa dejstva in odkrito spregovoriti o njih tudi takrat ali predvsem takrat, ko nismo prepričani, da imamo prav.

Se v Sloveniji glede na zadnja dogajanja na političnem odru pozna njegova odsotnost? Kako? Bi Slovenija potrebovala politika Drnovškovega kova?
Da. Na to vprašanje sem že odgovoril. Dodal bi le to, da nam v danem trenutku najbolj primanjkuje dolgoročna usmeritev – vizija. Dr. Janez Drnovšek je vedno vedel, kaj je njegov končni cilj in večinoma vse je znal voditi tako, da smo jih dosegli (EU, prevzem evra …).

Je spomin nanj v javnosti (politični, kulturni ...) še dovolj živ ali tone v pozabo?
Spomin na dr. Drnovška je še kako živ.

In če povzamem vprašanje objavljeno na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj: Kaj bi danes rekel Janez D?
"Hočem živeti. Mirno, ne kakor barka na razburkanem morju, brez krmila, prepuščena na milost in nemilost viharjem življenja." (citat: Janez Drnovšek)

Kaj menite vi?
Čas je, da ne nasedamo več politikantom, ki nas vsak dan poneumljajo s svojimi nepomembnimi aferami. Čas je, da zahtevamo resno in ustvarjalno delo, da preverjamo rezultate in ne zaupamo več tistim, ki želijo v nas naseliti strah in nemir. Saj jim je skoraj že uspelo. Čas je, da zopet zaživimo vsakdanje, prav običajno življenje, da v časnikih zopet preberemo kakšno dobro novico, da se ob ogledu TV-poročil skupaj razveselimo ob kakšnem uspehu in da skupaj naredimo kakšno dobro delo. Dajmo, pričnimo se boriti za izvedbo zapisanega. Veliko dela je pred nami! Oziroma pred tistimi, ki niso ne levi, ne desni, ne naši, ne vaši, ampak strokovno usposobljeni ter sposobni in pripravljeni delati dobro – ne le zase, za vse!