Teden je zaznamovalo mednarodno dogajanje, a še kako povezano s Slovenijo. Najprej se je zaradi zaostrenih odnosov med ZDA in Iranom zgodil umik šestih slovenskih vojakov iz Iraka. Scenariji so se vrstili kar javno, morda celo zaradi javnosti, ki je sprva spraševala, zakaj vojaki še niso doma, ko so bili doma pa, zakaj smo edini umaknili pripadnike specialne enote, vajene prav kriznih razmer.

Največ kritik sta bila deležna predsednik republike Borut Pahor in obrambni minister Karl Erjavec, nekateri so poteze Erjavca videli v okviru kongresa njegove stranke prihodnjo soboto. Kongres, ki bo – ne glede na izid – vplival na razmerja v koaliciji. Nov zagon pa naj bi dobili tudi slovensko-hrvaški odnosi. Novoizvoljeni hrvaški predsednik Milanović je namreč te odnose, ki jih ne vidi rožnato, dal med prednostne naloge svojega mandata. Je zato kaj bliže tudi uresničitev arbitražne sodbe?

S prvakom SDS-a se je v oddaji Politično pogovarjala Tanja Gobec.

Je šlo pri umiku šestih slovenskih vojakov za politični šov, kot pravijo nekateri, ali preprosto za pomanjkanje nekega strateškega razmišljanja, kaj naprej?

Šlo je za marsikaj, zagotovo je šlo tudi za skrb za varnost slovenskih vojakov. Tega ne smemo odrekati. Ampak vse, kar se je dogajalo, pa je bilo na meji med komedijo in tragikomedijo. Res so se razmere spreminjale. Ampak takrat, ko se razmere spreminjajo, mogoče izdaš nekaj sporočil za javnost, ko poveš, kaj boš naredil, pa skličeš tiskovno konferenco, ne pa obratno. Žal je šlo za igranje z ugledom Slovenske vojske, ki je že tako ali tako osiromašen.

V tem delu se očitno strinjate s premierjem Šarcem. Včeraj je zapisal, da je šlo za medijski pomp, ki ga ne bi smelo biti. Je ugled države pri umiku specialcev ogrožen oziroma omajan?

A ni tega, kar ste pravkar citirali, napisal predsednik vlade, ki bi moral preprečiti, da bi se kaj takega dogajalo, oziroma poskrbeti, da bi se stvari dogajale normalno?

Bilo je razumeti, da bo preveril, kaj se da storiti, da se to ne bi ponovilo. Mislite, da je mogoč tudi kakšen odstop ministra?

V Iraku pri naših inštruktorjih sem bil leta 2006. Ko smo pristali z bojnim helikopterjem pri oporišču blizu Bagdada, so ravno pometali ostanke minometne mine, ki je malo prej padla tja. Pa ni nihče zganjal nobene panike, tudi teh slik nismo kazali naokrog. Tako da bi težko pričakovali, da bo ravnanje prav v tem segmentu obrambe in varnosti drugačno, kot je kjer koli drugje.

Po umoru iranskega generala Solejmanija ste podprli Trumpovo potezo oziroma potezo ZDA. EU je bil pri aplavdiranju nekoliko bolj zadržan, predvsem je svaril pred posledicami, če se bo stopnjevanje napetosti nadaljevalo. Prebežniška kriza se lahko vrne v še večjem obsegu.

Do odstranitve Solejmanija je prišlo po tem, ko so enote tega generala nekaj pred novim letom zmasakrirale na tisoče Irancev, ki so protestirali, tako kot protestirajo danes. Pa temu tudi evropska javnost ne posveča toliko pozornosti kot pa umoru pokrovitelja šiitskega terorizma po svetu. Kar zadeva odziv EU-ja – po Evropi so bili odzivi različni. Iran je vplivna država. Marsikam so šle provizije od pranja iranskega denarja, kar se ni dogajalo samo v Sloveniji, temveč tudi v nekaterih drugih evropskih državah.

Tukaj je seveda tudi veliko razhajanj, kaj sedanja situacija pomeni za varnost Evrope. Po mojem mnenju je prav ta del Iraka, kjer so oziroma so bili tudi naši inštruktorji, strateškega pomena za varnost Evrope, saj imajo danes, ko je v Iraku demokracija, šiitske stranke, ki so pod vplivom Irana, večino. V bližnji prihodnosti bo po mojem mnenju parlament v Bagdadu izglasoval resolucijo, s katero bo omejil avtonomijo Kurdistana. Potem bodo tja poslali vojsko, in če ne bo tam mednarodnih sil, ki bi to preprečile, bodo izbruhnili spopadi. V tem primeru bo Evropa tista, ki bo trpela posledice še nekaj milijonov kurdskih beguncev. To ne bo Izrael niti ne bodo ZDA.

Šarčevi manjšinski vladi napovedujete kratek rok trajanja in predčasne volitve: držijo ugibanja, da utegnete vi sestaviti koalicijo znotraj tega parlamenta in da ste to poskušali storiti ob imenovanju ministrice Mlinarjeve?

Ne vem, kako je to mogoče storiti ob imenovanju ministrice?! Večino je iskala vladna koalicija, ki je dobila le glas več, toda bila je večina. Ta koalicija je bila klinično mrtva že od začetka. Umetno dihanje ji je zagotavljala Levica, tega umetnega dihanja ni več. Gre za politično truplo, ki se ohlaja. Hitrost ohlajanja je pa odvisna predvsem od cenika Zmaga Jelinčiča. Tako da je treba vprašanje glede dolžine trajanja te vlade naslavljati na Jelinčiča. On je tisti, ki zdaj to ohranja pri življenju. Koliko je to v interesu države, koliko je to tista stabilnost, ki jo Slovenija potrebuje, pa presodite sami.

V zadnjem času ste se pri nekaterih predlogih zakonov in pri imenovanju Mlinarjeve z Levico znašli na istem bregu, obe stranki sta bili proti Mlinarjevi. Kako je to mogoče razumeti glede na sicer ideološko zelo različna programa in besedne spopade v parlamentu?

Levica skuša popraviti vtis, ki ga je zapravljala in izgubljala podporo javnosti na začetku, ko je bila nadkoalicijska stranka. Zdaj redko glasuje za vlado in zaradi tega v neki bližnji prihodnosti ta vlada ne more računati na ponovno strateško podporo te stranke. To dodatno potrjuje, da je ta koalicija klinično mrtva. Kaj je mogoče storiti? V tej sestavi parlamenta neke zelo razvojno naravnane koalicije ni mogoče sestaviti. Mogoče je sestaviti nekaj boljšega, da se predvsem prepreči škoda, pa mogoče ne zapravi vseh priložnosti, ki jih Slovenija še vedno ima, navsezadnje sta recimo v Bruslju dve milijardi nepočrpanega evropskega denarja.

Ali je nekdo dovolj ambiciozen in bo poskusil sestaviti vlado, ki običajno v Sloveniji – taka poskusa smo že imeli dva –, traja kakšno leto, pa se bo pač pokazalo v prihodnjih tednih. Mi se zavedamo, da nečesa trdnega ni mogoče sestaviti. Dilema je pred nami in pred drugimi strankami: ali se bo preprečevala škoda ali pa bomo vendarle vsi trezno razmislili, ali Slovenija, čeprav je od prejšnjih volitev preteklo razmeroma malo časa in da si volitev ne želijo ne poslanci ne parlament, vendarle ni prišla do trenutka, ko bi bilo to potrebno. Navsezadnje gredo nekatere evropske države večkrat na leto na volitve.

Celoten pogovor z Janezom Janšo si lahko ogledate v videoposnetku spodaj.