Predsednik največje opozicijske stranke je v pogovoru za naš portal odgovoril na poziv predsednika Türka, da je treba politiki Janeza Janše reči ne. Pohvalil pa je predsednika Zaresa Gregorja Golobiča, ki je prvi opozoril na sporno ravnanje revije Mladina v primeru poslanca Branka Grimsa.

To zgodbo je najprej odprl predsednik Türk sam s podelitvijo spornega državnega odlikovanja nekdanjemu šefu tajne komunistične policije, drugič pa je to zgodbo odprla vladna koalicija, ko je zaprla arhive in vložila zakon, ki naj bi za nazaj to dejanje legaliziral. Torej, SDS je zgolj reagiral na tisto, na kar bi vsaka normalna stranka reagirala.

Ampak potem se je zdelo, da so bile te obtožbe o laganju Türka vseeno nekako šibko podprte z dokumenti.

Bolj kot so bile podprte, ne bi mogle biti, kajti predsednik države je lani ob interpelaciji dejal, da je bil o velikovškem atentatu obveščen iz medijev, tako je zatrdil tudi njegov urad. Iz dokumentov, ki so v arhivu in so tudi od arhiva potrjeni kot avtentični, pa izhaja, da je bil neposredno obveščen, najprej kot sekretar komisije, potem pa kot predsednik komisije, ki je med svojim članstvom imela tudi drugega človeka Udbe, ki je bil neposredno zadolžen za teroristične akcije v zamejstvu.

Glede na te ankete, ki so zdaj, bi zgodbo z Velikovcem še enkrat ponovili?

Če bi predsednik republike ponovno podelil državno odlikovanje nekdanji tajni službi oz. komunistični tajni policiji ali kakšnemu njenemu predstavniku, potem bi ponovno vložili ustavno obtožbo, in če bi vladna koalicija skušala za nazaj legalizirati sporno zapiranje arhivov, potem bi reagirali tudi na to. To je popolnoma jasno.

No, ampak javnost kljub vsemu na trenutke dobiva vtis, da ne gre samo za neki politični boj med predsednikom države in vami kot predsednikom največje opozicijske stranke, ampak da so v ozadju tudi osebne zamere …

Če je javnost dobila ta vtis, potem je ta vtis napačen. Tukaj gre za temeljna načela pravne države. Mi smo na nezakonito zapiranje arhivov opozarjali v času, ko se je kar nekaj takšnih dogodkov nakopičilo skupaj. Eden od njih je bil, recimo, odvzem imunitete sodniku brez glasovanja DZ-ja.

Samo komisija poslanca Kumra je o tem odločala. Zdaj smo dobili sodbo vrhovnega sodišča, ki daje prav nam, ne glede na to, kaj je sodnik storil. Če ima nekdo imuniteto, o njej odloča DZ, ne pa kakšna partijska komisija ali Kumrova komisija. In ko gre za zapiranje arhivov, se bo pokazalo enako.

Pristojni državni organi nezakonito zapirajo arhive, ki so bili po veljavnem zakonu, ker novi še ni stopil v veljavo, odprti. In publicist Omerza je od avgusta lani čakal na uresničevanje svoje pravice.

So pa do teh arhivov vmes dostopali ljudje, ki imajo enake pravice kot gospod Omerza in so zlorabili svoj položaj, med drugim tudi ljudje iz neposredne bližine predsednika vlade: njegov direktor Sove, očitno ljudje s sekretariata Sveta za nacionalno varnost. Oni tudi vedo, zakaj arhive zapirajo. Skratka, ko se bo stvar enkrat razčistila, se bo tudi natančno vedelo, da predsednik države ni lagal kar v tri dni, on ve, zakaj skriva svojo obveščenost o bombnem atentatu v Velikovcu.

Toda podobno odmevne spore, kot jih imate zdaj s predsednikom Türkom, ste imeli v preteklosti s predsednikoma Drnovškom in Kučanom.

Kar se tiče predsednik Drnovška, je bilo to sodelovanje kar v redu. V zadnjem obdobju njegovega življenja, ko je na njegovo ravnanje očitno zelo vplivala sama zahrbtna bolezen, je objavil nekaj precej racionalnih stališč na svoji spletni strani. Pri zadevah, ki so se nanašale na dejanske stvari, ki jih je bilo treba uskladiti med izvršilno oblastjo in reprezentativno oblastjo, kar je na neki način predsedniška funkcija, ni bilo kakšnih problemov.

Dobro je bilo tudi sodelovanje, ko smo bili v opoziciji in smo skupaj odprli razpravo o prihodnosti Slovenije.

Kar se pa tiče gospoda Kučana - nobena skrivnost ni, da je zasedal zelo zanimivo funkcijo predsednika komisije za psihološko propagandno dejavnost pri nekdanji socialistični zvezi takrat, ko je bil tam aktiven tudi sedanji predsednik države.

Ravnanje, ki so se ga tam naučili, se je vleklo tudi skozi njegov predsedniški mandat. Moram pa reči, da če primerjamo ravnanje nekdanjega predsednika Kučana in ravnanje sedanjega predsednika Türka, je bil gospod Kučan le dovolj pameten, da ni delal takšnih stvari, kot je podeljevanje odlikovanja nekdanjemu šefu tajne politične policije.

To je nekaj takega, kot da bi nemški predsednik dal odlikovanje šefu Stasija. In ta stvar je odmevala po svetu in v Evropi. Evropska ljudska stranka, v kateri so ključni voditelji Evropske unije, je na kongresu sprejela resolucijo, kjer je to obsodila.

In sledila je izjava predsednika Türka v Mladini, da je politiki Janeza Janše treba reči ne. Izjava precej spominja na poziv Spomenke Hribar v 90. letih "Ustavite desnico" …

Velika razlika je, če k pogromu poziva neka publicistka ali če to dela predsednik republike. Ta stvar, kar se tiče njegovega poziva proti meni in proti SDS-u, ni ostala brez odmeva, kar kaže tudi zadnja številka njegovega biltena oz. Mladine. Če povežete uvodnik gospoda Repovža in zadnjo stran, kjer je objavljena slika družine našega poslanca Branka Grimsa v primerjavi z nacističnim zločincem Goebbelsom, potem je jasno, da je bil ta poziv mišljen v smislu implementacije stare formule, najprej diskreditacija, potem pa likvidacija.

Problem, ki ga jaz tukaj vidim, je to, da očitno del slovenske javnosti to kar sprejema. Vsa čast gospodu Golobiču v tem primeru, ki se je oglasil, ampak če kdo, potem ima on vpliv na uredništvo Mladine in bi moral to na neki način že prej preprečiti. To ni bila prva takšna stvar.

Tak velik korak čez rob so tudi podobne primerjave, ki si jih je privoščil osebni piarovec predsednika vlade na svoji spletni strani. Situacija, če uporabimo te primerjave, je podobna Nemčiji v 30. letih. Nam lepijo neke etikete. Tako so delali z Židi. Najprej so jih slikali na plakatih kot neke grde kreature. V Nemčiji v 30. letih niste videli Žida, ki bi bil lepo naslikan. O njih so razširili vse mogoče govorice, od tega, da jedo lastne otroke.

Potem so jim nalepili Davidove zvezde in na koncu so jih kurili v koncentracijskih taboriščih. Ta pot diskreditacije, ki jo zdaj uporabljajo, ki jo je Mladina v sodelovanju z osebnim piarovcem gospoda Pahorja uporabila, je točno ta pot. Diskreditacija, tako da pač ljudje potem niti ne reagirajo, če pride do likvidacije. S tega vidika je bil poziv predsednika Türka brutalen in brez primerjave s čimer koli, kar je kdaj naredil kakšen predsednik demokratične države v Evropi.

Je bila prav zaradi tega njegovega poziva sprožena tudi t. i. orožarska afera?

Orožarska afera je bila sprožena že velikokrat. Ta val se je zgodil v tem času po mojem mnenju zaradi tega, ker je, potem ko se je razčistilo, da ključni dokumenti, ki so dokazovali, da predsednik republike Danilo Turk laže glede svoje obveščenosti o Velikovcu, niso ponarejeni.

Ko je tudi arhiv potrdil avtentičnost ključnega dokumenta in ko bi se morala razprava vrniti na to temo, zakaj je predsednik lagal, se je naredil spin in se je preusmerilo pozornost na stare obtožbe, ki so lažne, ki so podle. In ki mene ob 20. obletnici slovenske osamosvojitve postavljajo v vlogo drugorazredega državljana, ko moram jaz dokazovati, da se nekaj ni zgodilo, namesto da bi tisti, ki obtožujejo, predložili kakšne dokaze.

Naslednjič pričakujem, da bodo mojstri na vaši televiziji prikazali še kakšnega z masko kukluksklana ali pa Irske republikanske armade, ki bo govoril kakšne neumnosti, na koncu pa se bo izkazalo, da si ni upal pokazati svojega obraza.

Kakšna je pravzaprav razlika med odpiranjem orožarske afere danes v primerjavi s časom pred drugimi volitvami v preteklosti?

Pravzaprav kakšne velike posebnosti ni. Tisti, ki spremlja dogajanje v zvezi s to temo zadnjih 19 let, bo videl, da je vzorec isti. Neke obtožbe, ki jih običajno sejejo tisti, ki smo jih dejansko zalotili z rokami v kontejnerjih, polnih prešvercanega orožja, kot recimo gospoda Komarja. Ko je treba pokazati dokaze, jih pa ni. S t. i. trgovino z orožjem se je v letih od 1993 do leta 1997 ukvarjalo z mojim vedenjem na stotine preiskovalcev, ki so bili tudi politično motivirani. Na ministrstvu za obrambo, policija, angažirali so celo nekatere upokojene udbaše in bivše kriminaliste. Pregledali so vsako pogodbo, zaslišali na stotine ljudi, na koncu niso spravili skupaj niti takšne ušive ovadbe, kot jo je, recimo, vložila Hrastarjeva v primeru patrije.

Izgovarjajo se na Brezigarjevo. Brezigarjeva ni bila generalna državna tožilka v nobenem od teh obdobij. Imeli so podpredsednico lastne stranke, Cerarjevo, za generalno državno tožilko. Kar se tiče teh funkcij, očitno tudi tisti najbolj politično motivirani in zagreti kadri niso bili sposobni spraviti skupaj enega samega dokaza, da smo kjer koli ravnali nezakonito. Zdaj pa je morda edina razlika med temi obtožbami v devetdesetih letih ali pa na začetku tega stoletja in temi zdaj v tem, da rečejo: 'No, zdaj je pa stvar zastarala. Itak nam ni treba predložiti nobenih dokazov. Lahko mirno politično obračunavamo.'

Komu pravzaprav, mislite, je bilo v interesu, da v dvanajstih letih vladavine LDS-a ni prišlo do epiloga v tej zgodbi?

Zagotovo je bilo to v interesu vseh, ki zgodbo poznajo. Tukaj lahko začnemo naštevati od bivšega predsednika Kučana navzdol. Vsi, ki so poznali pravno podlago za promet z orožjem in sklepe predsedstva Sveta za obrambo pri predsedniku vlade, tudi DZ-ja iz tistih časov, vsi, ki so poznali obe poročili, ki smo jih naredili na to temo, eno za predsedstvo že leta 1991, drugo za predsednika vlade leta 1993, vsi so vedeli, da tukaj ni nobenih nezakonitosti, ki bi jih lahko uporabili na sodišču. In tudi to, da nočejo objaviti poročila, ki je bilo narejeno na zahtevo predsednika vlade s prilogami, ki se jih nič ne omenja, kjer je vsa ključna dokumentacija, ki govori tako o nabavah kot o prodajah oz. kompenzacijah in tranzitu z orožjem. Obstajali so dokazi, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da nekaj ni bilo, vendar jih nočejo objaviti, hkrati pa obtožujejo, ne da bi omogočili, da se tisti, ki je obtožen, brani. Zadeva je s temi zakrinkanimi nastopi v oddajah vaše televizije dejansko dosegla poden.

Zakaj oznake zaupno niste umaknili tudi vi, ko ste bili predsednik vlade?

Oznako zaupno je dalo ministrstvo za obrambo in vsakokratni minister za obrambo je pač tisti, ki lahko o tem odloča. Ni to stvar vlade niti predsednika vlade. Predsednik vlade Drnovšek tega poročila ni želel dati niti na sejo vlade, kar je bilo morda razumljivo, ker je bila Slovenija takrat pod embargom, zdaj pa več ni in bi to poročilo lahko objavili. Morda bi se lahko prikrila nekatera imena držav, ki so takrat Sloveniji pomagale ali posameznikov, če so v poročilu omenjeni.

Se ne spomnim natančno, ker je od takrat minilo že dolgo časa, ampak ključne stvari, od pravne podlage do razlogov, zakaj se je Slovenija morala oboroževati, do obračunov vseh teh kompenzacij, to lahko danes po mojem mnenju mirno objavijo.

Embarga ni več, Slovenija je članica Evropske unije in Nata. Menda nas ne bodo vrgli zdaj iz Nata, če bomo uradno priznali, da smo se oborožili zato, da smo se ubranili. Saj če se ne bi, ne bi obstajali kot članica Nata.

Obtožbe so, dokazov pa ni. Tomulića je na laž postavil Čermak, Manolić je zanikal izjave, ki naj bi jih domnevno dal Mladini. Da ne omenjam še Poroka, Pajnkiherja, Komarja in vseh drugih. Izjave si pogosto nasprotujejo, toda povsod izpostavljajo vas. Zakaj teh ljudi ne tožite, če gre za obrekovanje?

Kar nekaj ljudi tožim, ko gre za obrekovanje, in to med drugim zajeda tudi moj družinski proračun. Samo za kopije sodnega spisa v zadevi Patria sem sodišču plačal več kot dva tisoč evrov. To je strošek. Tudi sodne takse so zdaj velike. Kljub temu bova po koncu te gonje skupaj z odvetnikom naredila oceno in analizo in ni rečeno, da ne bodo vložene nekatere tožbe. To, kar se dogaja, je res preveč. Ljudje, kot so Tomulić, so psihopati. Tožiti psihopata, ki si enkrat izmisli, da ga je dal ubiti ali pa da je naročil atentat nanj hrvaški predsednik, drugič pa se spomni slovenskih ministrov v Luki Koper, ki jih nikoli ni bilo tam. Stvar je tudi žaljiva. Mislite, da se bo minister neke države sestajal v nekih zakotnih hotelih z nekimi preprodajalci orožja? Če bi že kdo hotel kaj tukaj delati protizakonito, bi bil pametnejši. Zadeva je popolnoma absurdna.

Še bolj absurdna je ta obtožba, ki jo je objavila Mladina s strani gospoda Manolića, češ da je to izjava nekdanjega predsednika vlade, ki je vse vedel. Prvič, Manolić sploh ni bil predsednik vlade v tem času, ker so ga zamenjali - mislim da v začetku julija leta 1991, preden se je začela vojna na Hrvaškem. In drugič sem slišal njegov glas v izjavi, ki jo je dal za eno komercialno televizijo, ko neposredno zanika takšne obtožbe. Mladina je to kljub temu objavila. Lažejo, bom rekel, in gledajo v oči. To je dejansko poden od slovenskega novinarstva.

Levica je v krizi. Vlada je praktično brez podpore. Kako ocenjujete stanje na desnici?

Če te izraze uporabljamo figurativno in pod desnico štejemo, recimo, politične sile, ki so sestavljale vlado v mandatu 2004-2008, z izjemo DeSUS-a, potem lahko rečemo, da je ta politična opcija v precej boljšem stanju od politične konkurence. Nenazadnje ima za sabo sijajne rezultate iz prejšnjega mandata. srečujemo pa se z neko situacijo, ko to enostavno ne šteje. Tranzicijska levica je izjemno dobra v psihološko propagandnih dejavnostih. Mojster, ki je vodil nekoč komisijo, ki se je tako imenovala, je še vedno zelo dejaven in tudi vse, ki so jih izšolali, bolj ali manj še zmeraj uporabljajo.

Ampak s politično kampanjo, s propagando, z medijskimi monopoli se lahko blati politično konkurenco in političnega nasprotnika, ne da se pa učinkovito upravljati z državo in ne da se voditi gospodarstva. Zato so izjemno uspešni pri spodbujanju sovražnega govora in pri diskreditacijah, gospodarstvo pa propada. Slovenija primerjalno z Evropsko unijo tone. Zadolžujemo se preko vseh realnih okvirjev. Bančni sistem skušajo zdaj sanirati z več kot dveletno zamudo. Evropa gre naprej.

Kdo po vašem v tem trenutku sploh vodi državo?

Državo vodijo razni lobiji in zelo močna, bom rekel zelo direktno, udbovska naveza iz nekdanjih časov, na čelu z Janezom Zemljaričem in tem krogom, bivšim predsednikom Kučanom, raznimi močnimi odvetniškimi pisarnami in tako naprej.

Mimogrede - meni se očita, da sem prejemal provizije od orožja. Vse moje premoženje ni toliko vredno kot dva avtomobila notranje ministrice Kresalove, ki precej manj časa dela kot jaz. Zadeva je dejansko absurdna.

Zaupanje v politiko in politike v Sloveniji je nično. V Nemčiji je Guttenberg odstopil zaradi domnevno prepisanih delov doktorata. Če bi upoštevali takšen kriterij v Sloveniji, kdo od naših ministrov bi moral že odstopiti?

Jaz mislim, da je posamična imena nesmiselno ponavljati. Imamo nesposobno vlado, ki nima nikakršnega zaupanja, ki se ukvarja v glavnem s propagando in delanjem vtisa in blatenjem opozicije, vsaj velik del te strukture, stvari pa ne gredo naprej, tako da nima smisla razpravljati o posamičnih imenih.

Ko ste pa že omenili nemškega obrambnega ministra, ki je odstopil, ker so ugotovili, da je dober del njegovega doktorata prepisan brez citiranja, in ker so ob tem slovenski mediji, še posebej nekateri, na veliko delali primerjave, kako je to nekaj takega, kot en stavek, ki je bil v mojem govoru leta 2006 podoben, ali pa kot so rekli, vzet iz govora Tonyja Blaira in kakšen škandal je to bil.

Toda naj rečem, da v govoru ni mogoče citirati v tem smislu, da bi napisal opombe. Poleg tega je to popolnoma običajna stvar. Cela Slovenija se spomni zadnjega stavka iz govora predsednika Kučana 25. junija leta 1991 ob razglasitvi samostojne države. Takrat je dejal: "Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan." To je stavek iz nastopa nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Gospodu Kučanu ni nihče očital, da je prepisal gospoda Hribarja.

Toda vaši nasprotniki k odstopu pozivajo tudi vas. Dostikrat se pojavlja v javnosti: "Janša mora iti, da desnica postane normalna." Kako vi komentirate te pozive?

Pravzaprav pravijo, ne pozivajo k temu, da nastane normalna desnica, pozivajo k nastanku žlahtne konzervativne stranke. O žlahtnosti so, recimo, govorili, predvsem predsednik Kučan je to govoril, pred volitvami leta 1996, ko so skušali na vsak način proti Slovenski demokratski stranki, ki je takrat po moji odstranitvi v Depali vasi zelo rasla, narediti neko žlahtno alternativo na desnici. Ko so z vsemi sredstvi podpirali takrat Marjana Podobnika in Slovensko ljudsko stranko.

Pokojni predsednik LDS Drnovšek, je potem,ko je imel velike težave s tem koalicijskim partnerjem v vladi, dejal, da mu je izredno žal, ko so v bistvu več naporov vložili v to, da bi SLS dobil boljši rezultat kot SDS, kot pa v svoj lastni rezultat. Pozive po žlahtnosti v primerjavi moje odstranitve in diskreditacije Slovenske demokratske stranke je treba razumeti v tem smislu.

Oni želijo zaradi načina, ki ni transparenten, ki obvladuje slovenski politični prostor, imeti tudi v opoziciji, ali pa na drugem političnem polu strukturo, ki jo obvladujejo z ljudmi, ki jih tako ali drugače držijo s kakšno stvarjo. Morda so bili nekoč, ne vem, sodelavci Udbe, imajo njihove dosjeje, to je pač njihov način dela. Žlahtnost ali pa normalnost, to sta pojma, ki ju je treba zelo kritično oceniti, kadar jih izgovarjajo tisti, ki govorijo o svoji konkurenci.

Že v preteklosti so se pojavljale ideje, pa v tem času ponovno, da bi Gregor Virant ustanovil svojo stranko oziroma prevzel SDS.

O tem, kdo bo vodil Slovensko demokratsko stranko, odločajo člani in članice in delegati na naših kongresih. O tem ne odloča niti Meta Roglič, niti Ali Žerdin, niti Tanja Starič ali Grega Repovž, ki se trudijo v tej smeri. Priporočam jim, naj naredijo svojo stranko in tam postavljajo svoje predsednike.

Kar se tiče nove stranke, vsak jo lahko ustanovi, naj izvoli. S tem nimam nobenih težav. Zanimivo pa je, koliko naporov vlagajo v to, da bi, če že ne uničili, pa omejili moč Slovenske demokratske stranke, ki pa ne izhaja iz monopolov, temveč iz programa, drže in iz našega članstva, ki raste iz dneva v dan.

Zadnji mesec se vsi v Sloveniji ukvarjamo samo še z zgodovino, ali arhivi ali ta orožarska afera. Pred tem smo se dve leti ukvarjali z vsemi drugimi aferami, od bulmastifov, Ultre …. Zakaj se prav nihče od politikov tako intenzivno, kot se, recimo, z zgodovino ukvarjate, ne ukvarja z velikimi socialnimi problemi, ki pretresajo Slovenijo?

No, glejte, tudi vi ste uporabili ta spin, ki se uporablja v tem mandatu, pa se je tudi prej, razen, recimo, v obdobju 2004-2008. Takrat je bila za vse kriva vlada. Nihče ni opozicije obtožil, da se ne ukvarja z razvojnimi vprašanji. Govorili so, vlada se ne ukvarja s tem, vlada ne dela reform. Sindikati so šli na ulice. Baje jih je bilo 40.000 in so protestirali proti vladi. Pa je šlo dobro, Sloveniji je šlo dobro v tistem času.

Nikoli nismo tako hitro napredovali, kot smo v tistem štiriletnem obdobju prejšnjega mandata. Zdaj, ko imamo vlado druge barve in tudi opozicijo druge barve, pa se naenkrat ne govori več o vladi. Govori se o politiki. Zdaj se pa politika ukvarja s preteklostjo, politika ne dela tistega, kar je aktualno. Gospod Semolič ne govori o gospodih iz vlade, govori, gospodje politiki to delajo. V politiki je vlada, ki ima škarje in platno v rokah, in je opozicija, ki tega nima. Lahko na neke stvari opozarja.

Mi smo vložili preko 200 konkretnih protikriznih ukrepov, med temi na desetine zakonov, o tem, kako iz krize. Če bi bila vsaj polovica teh sprejetih ali pa vsaj resno obravnavanih, Slovenija danes ne bi več capljala na repu Evropske unije.

Nikoli, ko smo to naredili, nisem bil povabljen ne v 24 ur na komercialno televizijo niti v Odmeve na nacionalno televizijo. Vabila pridejo samo takrat, kadar so afere. In potem je mogoče stvar obrniti s tem spinom, češ, politiki se ukvarjate z nepomembnimi zadevami.

Ko je izbruhnila afera okrog družine Strojan, se je s to romsko družino ukvarjala celotna država, pisalo se je pisma v tujino. Osebno jih je obiskal celo predsednik Drnovšek. Zakaj nihče ne obišče teh bosanskih delavcev, ki so pri nas trdo delali dvajset, trideset let, zdaj pa se jih dobesedno deportira v matično državo?

Ni res, da jih nihče ne obišče. Na svetu Slovenske demokratske stranke smo zbrali prostovoljne prispevke, recimo za Vegradove delavce. Dobrodelna ustanova, ki jo vodi moja žena, Vrtnica, je bila dvakrat pri njih. Nesla je različne prispevke, ki smo jih zbrali, vendar mi tega nismo obešali na veliki zvon. Ker ne želimo delati iz nesreče teh ljudi politike oziroma si nabirati neke politične točke.

Je pa to dejansko, ne, kot ste rekli, slika, ki kaže na nek brezbrižen odnos tistih, ki imajo škarje in platno v rokah, do trpljenja ljudi. Saj v bistvu ni pomembno, kdo je, lahko so to domači delavci, reakcije so bolj ali manj enake. Tukaj se je videl tudi fiasko našega sindikalnega gibanja, ko je šlo za stavke delavk v Muri ali v Preventu. Nekaj se je zganilo šele, ko so delavci sami vzeli stvari v svoje roke.

Predsednik vlade Borut Pahor je izjavil, da smo recesijo končali. Smo izšli kot zmagovalci ali kot poraženci?

Trenutno je Slovenija, če pogledate razvojno lestvico Evropske unije, med velikimi poraženci. Nobena država se ni, gledano na glavo prebivalca, v tem času tako zadolžila. Praktično nobena država, razen, mislim, da Bolgarije in Romunije, nima nižje gospodarske rasti. Tako hitro v tako kratkem času kot v času Pahorjeve vlade Slovenija še nikoli ni nazadovala. Tudi ne takoj po osamosvojitvi, ko smo izgubili jugoslovanske trge in je bilo življenje res težko.

Število brezposelnih vztrajno narašča. Predsednik vlade pojasnjuje, da gre enkrat za sezonsko brezposelnost, drugič je kriva pokojninska reforma. Ali ima SDS odgovor, kako zaustaviti ta grozljiv trend in kako pravzaprav spodbuditi gospodarsko rast?

Ne samo, da ima odgovor. Ima več odgovorov, ima potrebne odgovore in ne samo v besedah, temveč tudi v potrebnih ukrepih. Te ukrepe smo že predlagali. Še enkrat opozarjam, preko 200 konkretnih ukrepov, ki bi omogočili gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest, smo vložili v tem mandatu.

Kot rečeno, za noben paket nisem bil povabljen v nobeno resno televizijsko oddajo. Zadnjič je na nekem omizju pri vas o gospodarski situaciji razpravljala plejada vladnih ekonomistov in ministrov, ne da bi opozicijo sploh vabili zraven ali da bi povabili koga, ki morda nekoliko drugače razmišlja. Alternative so, znanje je, primeri so.

Poglejte Poljsko, ki se je izognila recesiji. Mi smo njihov primer navajali in tudi konkretne ukrepe, ki so jih tam sprejemali praktično dve leti. Poglejte, kako je Nemčija povečala industrijsko proizvodnjo in izvoz v tem času. Za nobeno znanost ne gre, samo za prioritete. Mi imamo na oblasti politično opcijo, katere cilj je uničiti Janšo in Slovensko demokratsko stranko, ne pa pripeljati državo iz krize.

Matej Lahovnik je za Reporter dejal, da bi bilo najbolje, da odidete za eno leto na dopust, pa boste najbrž zmagali volitve. Kaj načrtujete v letu pred volitvami?

To je pogled od zunaj. Težko je iti na dopust, če te obtožujejo z vseh koncev. Res da se večine časopisov v Sloveniji ne splača brati, ampak ko se pojavijo take obtožbe, da si dobil podkupnino, ali pa da smo imeli neko paravojsko za lastne potrebe ...

Mimogrede, prostovoljce za armado Bosne in Hercegovine je Slovenska teritorialna obramba urila na podlagi dogovora Fikret Abdić - Milan Kučan, ne na podlagi tega, kaj se je sanjalo, ne vem, Tonetu Krkoviču ali Janezu Slaparju ali meni osebno. Skratka, na te stvari, hočeš nočeš, moraš odgovarjati, čeprav je težko. Dnevnik in Delo nam serijsko zavračata objavo demantijev oziroma popravkov. Ne glede na ustavo, ne glede na zakone.