v posameznikovo zasebnost.

Delova objava zgodbe Petra Stelzerja, čigar biološki oče naj bi bil kardinal Franc Rode, je nedvomno sprožila ogromno odzivov, med drugim pa tudi plaz kritik. Kardinal Rode je tako že zaradi posega medijev v njegovo osebno življenje napovedal tožbo zoper časopis Delo in novinarja Dejana Karbo. O meji spoštovanja zasebnosti pri tej zgodbi smo se na MMC-ju pogovarjali z Markom Milosavljevićem s fakultete za družbene vede in Petrom Lahom s fakultete za medije.

Mnenji Marka Milosavljevića s fakultete za družbene vede in Petra Laha s fakultete za medije se razlikujeta pri vprašanju, ali je v ozadju zgodbe o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta javni interes. "Menim, da ni nobene potrebe, da bi slovenska javnost vedela, kako je z zasebnim življenjem kardinala Rodeta, v kolikor njegovo ravnanje ne dela krivice nikomur in ne ogroža javnega reda in miru," meni Lah in dodaja, da je edini, ki lahko iz zgodbe pridobi, le Peter Stelzer, če bo s tem bližje odgovoru na vprašanje, kdo je njegov biološki oče.

Milosavljević pa meni, da je v zgodbi o domnevnem očetovstvu prisoten tudi javni interes, "saj imamo pripadnika vplivne in pomembne institucije, ki ima ustoličene drugačne norme od teh, ki jih zgodba temu predstavniku očita". Tu je po mnenju Milosavljevića ključna razprava o tem, kako se predstavniki Cerkve držijo teh norm, saj se je v tujini že pokazalo, da se nekateri cerkveni predstavniki določenih pravil ne držijo, kar je vrglo slabo luč na vse druge.

Merila za objavo odvisna od primera
Pri tovrstnih zgodbah so merila za objavo vselej stvar razprave in so različna od primera do primera, pri čemer je odvisno od konteksta in uredniške politike, opozarja Marko Milosavljević in dodaja, da gre pri domnevnih očetovstvih za temo, ki pogosto zanima javnost. Pri tem gre lahko za interes javnosti v smislu radovednosti, ki se običajno pojavlja v tabloidih, medtem ko se "javni interes pojavi, kadar gre za ljudi, ki imajo pomembno družbeno funkcijo in s tem tudi neko simbolno vrednost". Pri tem je zadeva toliko bolj zanimiva, kadar gre za osebe, ki v javnosti promovirajo popolnoma drugačen način življenja, kot ga potem živijo v zasebnosti, poudarja Milosavljević.

Tudi Peter Lah ocenjuje, da medijska praksa kakovostnih medijev stremi k izpostavljanju javnih oseb kritiki, kadar je njihovo zasebno življenje v neskladju s tem, kar govorijo. Vendar hkrati ocenjuje, da je objava zgodbe o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta problematična, saj "avtor dejansko predstavi zgolj zgodbo ene strani, ki delno temelji na govoricah". Obenem Lah poudarja, da gre za "zelo hud napad na verodostojnost osebe, ki ima velik moralni ugled za pomembno institucijo in njene pripadnike". Tak napad pa je po Lahovem mnenju etično dopusten le, ko ima novinar nesporne dokaze o pravilnosti svojih trditev.

Iskanje popolne resnice je neživljenjsko
Milosavljević pa je do takšnega stališča kritičen. "Če bi pristali na tezo, da novinar nečesa ne bi smel objaviti, preden se to ne bi izkazalo kot popolna resnica, potem novinarji tako rekoč ne bi smeli poročati o nobenem sodnem postopku. Celo z nekaterih tiskovnih konferenc ne bi smeli pisati poročil, saj bi lahko nekdo drug izpodbijal tam predstavljene podatke."

To pa seveda ne izključuje skepse, ki jo po mnenju Milosavljevića novinar mora izkazati, kadar mu nekdo posreduje zgodbo. "Vsi, ki delajo v medijih, vedo, da večina zgodb ni izključno plod novinarjevega preiskovalnega dela, temveč temelji na informacijah, ki jih nekdo posreduje. Ta nekdo pa ima vselej tudi svoj interes, bodisi je moralno zgrožen nad nečim, lahko pa ima tudi ekonomske ali karierne interese in si od objave informacije obeta določene koristi, zato je vselej dobrodošlo, da je novinar skeptičen do pridobljenih informacij."

Sicer pa se slovenska Cerkev v zadnjem času pojavlja ob zgodbah, ki nanjo mečejo slabo luč, zato Lah ocenjuje, da je slovenska Cerkev v zelo težkem času. Prepričan je, da je v njej več dobrega kot slabega. "Si pa kot komunikolog želim, da bi znala bolje komunicirati z javnostjo - tisto notranjo, kot tudi zunanjo."

Lan Dečman, Luka Lukič