Slovenska filantropija deluje 22 let, v teh dneh pa praznuje 10. obletnico mreže prostovoljskih organizacij, v katero je vključenih 1100 organizacij. Obletnica je bila dober povod za pogovor o tem, kakšno vlogo igra prostovoljstvo v slovenski družbi. "Velikokrat se uporablja ta beseda za različne pojme, tudi prostovoljsko pripravništvo, čemur mi nasprotujemo. To imamo za izkoriščanje mladih ljudi in nima nobene povezave s prostovoljstvom. Seveda smo veliki promotorji prostovoljstva tudi med mladimi ljudmi, tudi to je namreč način, kako si lahko v družbi aktiven, kako si lahko pridobiš delovno etiko in krepiš usposobljenost za delo," je v pogovoru poudarila Novakova.

Več o dilemah in prihodnosti prostovoljstva si preberite v intervjuju.

Praznujete 10. obletnico mreže prostovoljskih organizacij v Sloveniji. Vanjo je vključenih 1100 organizacij. To se sliši zelo veliko.

Saj je. Za nas je to velik uspeh. Na področju prostovoljstva delamo že 22 let. Med vojno v BiH-u, ko so v Slovenijo prišli številni begunci, smo bili ustanovljeni ravno z namenom pomagati. Takrat so se ljudje zorganizirali kot prostovoljci in tako se je rodila Slovenska filantropija. Tako da imamo že kar dolgo tradicijo promocije prostovoljstva, pred 10 leti pa smo, ravno na podlagi izkušenj, ugotovili, da je delovanje prostovoljcev v Sloveniji zelo razdrobljeno. Nisi mogel izvedeti na hitro in enostavno, katere organizacije obstajajo, zato smo se odločili, da povežemo te organizacije. Takrat smo pri tem sodelovali z društvom za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela Ljubljane. Izhajali smo iz njihovega seznama 100 organizacij, ki so jih imeli vpisane. Te organizacije smo potem nagovorili, da bi se povezale v mrežo, da bomo bolje sodelovali in se tudi lažje promovirali. Večina organizacij namreč nima sredstev, da bi same zase promovirale svoje programe. Zdelo se nam je tudi smiselno, da se to dela na višji ravni, ker to vpliva na vrednotenje prostovoljstva. Zdaj mineva 10 let, kar se mogoče sliši veliko, a je bilo res vloženega veliko dela. Tako kot drugje tudi v Sloveniji velja, da povezovanje ni najlažja stvar. To, da pridejo skupaj tako raznovrstne organizacije, ni tako preprosto. Mi smo ure in ure vložili v to, kako povabiti, na katerih temeljih ustvariti sodelovanje, kaj je tisto, kar nas povezuje.

Kaj sploh zajema pojem prostovoljstvo?

Tako, kot ga mi razumemo, to je tudi povzetek v zakonu o organiziranem prostovoljstvu, so prostovoljci posamezniki, ki se odločijo, da bodo zunaj družine ali ožjih prijateljev naredili nekaj, ker želijo pomagati, prispevati, in to ne temelji na plačilu, temveč zgolj na želji po pomoči in sodelovanju.

Velikokrat se uporablja ta beseda za različne pojme, tudi prostovoljsko pripravništvo, čemur mi nasprotujemo. To imamo za izkoriščanje mladih ljudi in nima nobene povezave s prostovoljstvom. Seveda smo veliki promotorji prostovoljstva tudi med mladimi ljudmi, tudi to je namreč način, kako si lahko v družbi aktiven, kako si lahko pridobiš delovno etiko in krepiš usposobljenost za delo. Če si ves čas doma, si lahko za potencialne delodajalce hitro nezanimiv.

Vendar pa je velika razlika med tem, da mi promoviramo prostovoljstvo znotraj nevladnih, humanitarnih organizacij, in pripravništvom znotraj profitnih organizacij in tudi javnih zavodov, ki imajo določena sredstva. To sta dve različni stvari. Zelo pomembno je, da se ljudje zavedajo, da s tem pridobivaš kompetence, da za dobro zaposlitev ni dovolj le formalna izobrazba. Te kompetence je mogoče pridobiti v nevladnih organizacijah.

Kakšna je teža prostovoljstva v naši družbi? Če pogledamo v tujino, recimo v ZDA, je teža prostovoljstva veliko večja: tovrstno udejstvovanje lahko pomembno vpliva na vpis na univerzo, kandidaturo za službo. Pri nas se zdi, da je to koncept, ki se šele uvaja. V 20 letih, kar je na primer relativno kratko obdobje, ste opravili velik preskok v sprejemanju ljudi. Verjetno se je tudi v zadnjih letih, ko je kriza tako udarila, sprejemanje prostovoljstva okrepilo.

To je res. Če primerjamo ZDA in njihov odnos do prostovoljstva, je res, da temu pripisujejo velik pomen, in to ves čas poudarjajo. Iz prostovoljstva so naredili pozitivno družbeno vrednoto, v Sloveniji pa je drugače. Pred 10 leti, ko sem prišla na filantropijo, smo se srečevali s kolegi iz drugih držav in ugotavljali, da smo bili, vsaj takrat, Slovenci v percepciji prostovoljstva podobni drugim državam vzhodnega bloka. Pri tem se kaže neka potreba po distanci od socializma. Osebno menim, da so bile izkušnje ljudi v nekdanji Jugoslaviji zelo pozitivne, na primer z delovnimi brigadami. To je bilo neke drugačne vrste prostovoljstvo, kot je bilo v drugih državah vzhodnega bloka, kjer je bolj temeljilo na prisili. Pri nas prisile ni bilo. To je bil neki duh kolektivizma, ki smo ga, žal, potem ko smo vstopili v novo državo in sprejeli kapitalizem, skušali potlačiti.

Na državnem nivoju smo skušali zbrisati vse ostanke, medtem ko je med ljudmi to ves čas živelo. Ves čas se dogaja, le mi nismo govorili o prostovoljstvu kot vrednoti, to je bilo nekaj, kar počno ljudje, država pa tega ni spodbujala, ampak je poudarjala individualizem in tekmovalnost. Podobno je bilo tudi v drugih državah, kot sta Poljska, Češka.

Na drugi strani je zahodni svet že zdavnaj ugotovil, da je res zelo pametno, da spodbujaš ljudi, da participirajo. Konec koncev je to način pametne države, da pametno upravlja ljudi. Seveda pa ne gre za upravljanje v negativnem pomenu besede, ampak da spodbujaš ljudi, da so pripravljeni narediti kaj za svoje dobro. To v bistvu prostovoljstvo je. V tem pogledu je to izjemno pozitivno za državo in za to, kako ljudje živijo v skupnosti: če med seboj sodelujejo, če opažajo stvari, ki so posledica nekih slabih odločitev, in tam sodelujejo, potem je to gotovo tudi za državo kot celoto pozitivno, saj se tako razreši marsikatera težava.

Zdi se, da počasi sprejemamo ta fenomen prostovoljstva kot neko dejstvo, ki ga je treba tudi na državni ravni spodbujati, če želiš imeti povezano družbo, vsaj na mikroravni. Tudi v kriznih časih, kot so zdaj. Da so ljudje organizirani, da si pomagajo. Na srečo smo ohranili nekaj struktur od prej, kot so gasilci. In kot se pogosto pokaže, so to najbolj organizirane strukture: ker je veliko ljudi vključenih, večinoma so to prostovoljci, imajo večinoma stabilno strukturo, in to je tisto, kar družba potrebuje. To potrebujemo na veliko področjih. Dogaja se, znotraj lokalnih skupnosti je tega veliko, na širši ravni pa bi potrebovali več podpore.

Ali se vam zdi, da se je v 20 letih v družbi kaj spremenilo?

Družba kot celota se ni. Marsikdo se danes bolj boji vsega, kot se je pred 10 leti. V tem, kako nagovarjamo posameznika, pa se mi zdi, da so se stvari spremenile na bolje. Na primer: med nepovezanimi posamezniki se vedno najde nekdo, če ga seveda prav nagovorimo, ki je pripravljen pomagati. Ugotoviti način komunikacije, primeren za današnji čas, je zelo zahtevno delo. Veliko stvari se da namreč narediti in urediti, če imaš mrežo povezanih organizacij in posameznikov in jih znaš potem usmerjati.

Nekateri opozarjajo, da prostovoljstvo v nekaterih vidikih lahko pomeni "odnašanje riti" državi v smislu, da prostovoljci naredijo marsikaj, kar bi moralo biti urejeno v okviru državnih institucij.

Tega je dejansko veliko. Marsikje, kamor pridemo, da bi predstavili prostovoljstvo, je prvi odziv: "Ali bomo zdaj delali kot prostovoljci namesto države? Ne vidite, koliko je brezposelnih?" Mislim, da to mora biti neka komplementarna zadeva. Seveda ne smemo delati namesto države. To lahko v določenem segmentu počno humanitarne organizacije, kajti nikoli ne bo idealne države, v kateri ne bo stisk. V tem segmentu so humanitarne organizacije vedno potrebne in vedno bodo. Tako je tudi prav. Vse drugo pa je stvar države. Država seveda lahko spodbuja ljudi, da so aktivni v različnih organizacijah, tudi to je način, kako država skrbi za dobrobit državljanov.

To, da prostovoljci delajo prostovoljno, ne pomeni, da je prostovoljstvo popolnoma brezplačen sistem. Kajti kljub vsemu potrebujejo neko infrastrukturo, in če država to omogoča, spodbuja, je to verjetno zelo dober način, kako ohranjati državljane aktivne, kar je bistveno. Vedno bolj opažamo, kako je to, da so ljudje vitalni in aktivni, pomembno, sploh v časih, kakršni so zdaj.

Ljudje namreč ostajajo brez služb, ostajajo zaprti doma. Ko se to zgodi, človek težko zleze iz svojega oklepa. Četudi mu takrat svetujemo, naj gre nekaj prostovoljno delat, ker mu bo bolje, bo rekel, naj gremo to komu drugemu govorit, on potrebuje službo. Zato je treba te stvari predvideti vnaprej in že otroke spodbujati, da so prostovoljci, da so aktivni.

Kot mlad človek moraš to spoznati. Ko boš odrasel, in če se slučajno zgodi, da ostaneš brez službo, se boš gotovo prej spomnil na to možnost. Prostovoljstvo je ena od stvari, ki lahko zagotavlja vitalnost ljudi.

Na nedavni konferenci Silver City so udeleženci poudarili pomen prostovoljstva med starejšimi. Kako vi to ocenjujete? Starejše generacije so po eni strani navajene drugega sistema, v katerem so si ljudje še bolj pomagali med seboj, čeprav mogoče v drugačnih okvirih.

Upokojenci so ena izmed skupin prebivalstva, ki dobro ve, kaj je prostovoljstvo, in so v mnogo pogledih bolj aktivni kot kakšne druge skupine prebivalcev. Društva upokojencev obstajajo v skoraj vsaki vasi in znotraj njih imajo različne programe, pri katerih delujejo v dobro skupnosti. Zelo dober projekt je Starejši za starejše. Pokazal je otipljive podatke o tem, koliko starejših ljudi živi doma in koliko drugje. Skratka, delajo izjemno pomembne stvari. Brez te skupine ljudi, ki so že vključeni v prostovoljstvo, bi bilo že marsikje kaj drugače, v negativnem smislu. To je izjemno pomembna skupina, ki jo je pametno vključevati na drugačen način, seveda ob pogoju, da imajo dovolj finančnih sredstev za življenje.

Jasno je, da se nekdo, ki nima dovolj za preživetje, zelo težko poda v takšne dejavnosti. Ob predpostavki, da imajo pokojnine, s katerimi lahko preživijo, pa je to lahko pomemben način, kako lahko prispevajo k družbi in si velikokrat to tudi želijo, saj se tako počutijo potrebni in zaželeni.

Pri nas prostovoljstvo kot tako šele počasi postaja vrednota. Zanimivo je, da imajo starejši na neki način to veliko bolj vcepljeno, otrokom pa bomo morali privzgojiti ta občutek, kako potrebno je prostovoljstvo. To velja na vseh ravneh družbe: če politični odločevalci niso bili prostovoljci, imajo verjetno bolj zadržan odnos do prostovoljstva kot nekdo, ki je s tem živel od mladih let.

Osebno udejstvovanje je pri veliko stvareh ključnega pomena. Tudi vzor ljudi pri odločevalcih je seveda zelo pomemben. Spat lahko omenimo ZDA. Pred leti sem brala intervju s takratnim ameriškim predsednikom Billom Clintonom in njegov prvi stavek je bil, da tudi on dela kot prostovoljec. Čeprav je bila tema pogovora nekaj popolnoma drugega. Da nekdo, ki je na tako pomembnem položaju, to ne le podpira, ampak tudi sam počne, je seveda pomemben vzor. To pomeni, da dejansko verjame v to, ne gre le za govorance.

Pred lokalnimi volitvami smo pozvali vse kandidate za župane, naj se opredelijo do prostovoljstva - ali ga bodo podpirali v svoji lokalni skupnosti? Pripravili smo tudi priporočila, kaj bi bilo po mnenju naše mreže dobro, da bi podpirali, tudi dobre prakse iz tujine smo jim predložili. Moram reči, da je bil odziv zelo mešan. Imamo 27 kandidatov, ki so napovedali, da bodo prostovoljstvo podpirali, hkrati pa so še vedno nekateri, ki so odgovorili: "Ali ne veste, da je zdaj treba zaposlovati?" Ti tega širšega vidika prostovoljstva še niso dojeli - da je to tudi pot, da boš imel ljudi zaposlene, da je to pot do bolj zdrave družbe.

Tudi tovrstna vzgoja se torej začne že v šoli. Kje pa ima sploh mesto ta tema v šolskem programu?

To je dejansko težava. Ni ga več. Včasih je zavod za šolstvo to zelo spodbujal, so imeli nekoga, ki je za to skrbel, zdaj tega ni več. Ko smo pregledovali šolske vzgojne programe, ker se nam zdi, da to ustreza vanje, smo ugotovili, da je vanje vključenih veliko stvari, prostovoljstva pa ni. Včasih je na primer obstajala vzgoja o solidarnosti. Ministrstvu za šolstvo smo predlagali, kako naj vključi te teme v vzgojni načrt. Težava šol je, da imajo res veliko dejavnosti. In če to ni nekje zapisano, da se lahko dodeli neki čas za te teme, je to znova odvisno od osebnega angažmaja posameznikov.

Šole dejansko to velikokrat prakticirajo: se odzivajo na različne prostovoljske akcije, humanitarne akcije, marsikdaj imajo kaj takega vključenega, ni pa to sistematično urejeno. Kjer so zainteresirani posamezniki, ki vodijo projekte, lahko šole veliko naredijo na tem področju. Tu je veliko dimenzij, kako lahko prostovoljstvo res uporabiš koristno in vzgojno.

V javnosti so velikokrat izpostavljeni primeri, ko gredo študenti ali drugi v tujino kot prostovoljci. Imate kakšne številke - koliko jih je?

Prostovoljstvo mora biti za mlade privlačno, ker jih pritegne. Gotovo je en vidik tudi mednarodno prostovoljstvo. Menim, da je treba prostovoljstvo delati doma. Vse drugo izhaja iz tega. Seveda greš lahko v Afriko kot prostovoljec in se boš veliko naučil, predvsem o samem sebi, zato je treba te izmenjave spodbujati, saj to širi duha. To mladi potrebujejo. Če temu rečemo prostovoljstvo, tudi v redu, a marsikdaj bi temu lahko rekli tudi odgovorni turizem. To so gotovo stvari, ki jih je treba spodbujati, saj tako mladim širimo obzorje: treba je videti, kako drugje živijo, kako rešujejo težave, da znaš potem pravilo oceniti položaj doma.

Velikokrat je pesimizem družbe kot celote odvisen od tega, da preprosto ne znamo pogledati okoli sebe in ne znamo ceniti tega, kar imamo. Prostovoljsko delo lahko prinese tudi veliko psihično obremenitev, sploh če je prostovoljec priča težkim stvarem in je hkrati zelo empatičen. Ob takem delu marsikdo doživi osebno stisko, ko vidi, kaj se dogaja, vseeno pa gre načeloma za dober občutek, da pomagaš. Ves čas imamo za prostovoljce usposabljanje, to je eden od ključnih delov našega dela. Namreč, moraš vedeti, kaj lahko pričakuješ.

Vedeti moraš, kje je tvoje mesto, kaj so tvoje pristojnosti. Tu ni nobene romantike: to je obveznost kot vsaka druga. Seveda ti prinaša zadovoljstvo, ampak po drugi strani je obveznost. Če se obvežeš, da boš kot prostovoljec nekaj naredil, potem moraš to uresničiti, to prinaša odgovornost. Zato je pametno, da gredo prostovoljci skozi usposabljanje, ki je večinoma zelo dobro sprejeto.

Kako je s prostovoljstvom v podjetjih? Zdi se, da je kar nekaj svetlih primerov, ko podjetja organizirajo družbeno odgovorne akcije, a hkrati imamo včasih občutek, da gre le za pridobivanje točk, za pridobivanje certifikata "družbenoodgovorno podjetje". Po drugi strani pa, če se eden od stotih odloči, da bo nadaljeval prostovoljstvo, je verjetno košček mozaika znova zapolnjen.

Mislim, da je pri vsem tem najpomembnejši ravno ta mozaik, ki ga delamo, povezovanje, poti sodelovanja. Pred leti smo se, ko smo se udeleževali mednarodnih konferenc in poslušali o korporativnem prostovoljstvu, temu čudili. Z vidika potreb ljudi, v katerih skupnost prihajamo, je bil ta način prostovoljstva seveda dobrodošel, tako da smo skušali zasejati to idejo prostovoljstva.

Dejstvo pa je, da so to idejo v Slovenijo pripeljale večje korporacije, in zdaj se to počasi uveljavlja. Pretekli teden je tako potekal korporativni teden, v katerem je sodelovalo okoli 50 podjetij, ki stopajo na to pot. Treba je v bistvu v podjetje vnesti razmišljanje, da tako vstopajo v drug svet, ki ni nič manj pomemben za družbo kot njihov, da ima ta svet drugačne potrebe. Gre za vzpostavitev sodelovanja, ki je po moji oceni nujno potrebno.

Živimo v družbi, ki išče hitre rešitve. Imamo številne nevladne organizacije, ki pa med seboj ne delujejo usklajeno. To je bil dejansko ključ ustanavljanja mreže pred 10 leti: povezovanje. Sicer ostaja pri množici organizacij, ki obdelujejo vsaka druge težave, vendar pa je čedalje več tegob, pri katerih je potrebno sodelovanje več organizacij.

Ko po 10 letih gledamo na nekatere segmente delovanja mreže, lahko rečemo le: "Super, krasno!" Vidimo, da dejansko lahko skupaj, ne kot filantropija, temveč mreža organizacij, rešimo težavo marsikaterega človeka, ki se na nas obrne po pomoč. Nikoli ni težava sodelovanje v akcijah, temveč priti do ljudi, kar je po eni strani zelo nenavadno, če upoštevamo, da živimo v dobi supertehnologije. Povezana skupnost pomeni, da imajo ti ljudje med seboj tako stkane mreže, da lahko pride do vsakega, tudi do tistega, ki je sam v stanovanju. Zato je prostovoljstvo tako pomembno.

Usmerjeni smo tako, da pridemo domov vsak k sebi in se zapremo v svoj mali svet. Otroci se danes ne morejo igrati: ni površin, če pa so, jih že karajo, da uničujejo travo ali povzročajo hrup. Potrebujemo vrnitev v življenje v skupnosti in to, da znova prevlada mnenje o tem, da si v družbi pomagamo, ne da nam hoče nekdo škoditi.