Že na začetku je bilo s pridobivanjem pravice obilo težav, saj dolgo ni bil vzpostavljen informacijski sistem. Največji očitek je uperjen v opredelitev, da dela oskrbovalca ne sme opravljati upokojenec. Na ministrstvu za solidarno prihodnost se težave zavedajo, a spremembe še ne načrtujejo tako kmalu.

Do oskrbovalca družinskega člana so upravičene osebe z najtežjimi zdravstvenimi omejitvami, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. "Naša izkušnja je, da je veliko oskrbovalcev starejših, predvsem so to starejše ženske, ki skrbijo za svoje družinske člane," pravi Ajda Cvelbar, gerontologinja na Inštitutu Antona Trstenjaka.

Zakaj torej upokojenci ne morejo imeti statusa oskrbovalca, zlasti ob kroničnem pomanjkanju kadra v dolgotrajni oskrbi? "To je bazen ljudi, ki bi bil res pripravljen to delati oz. če povem drugače, ki bo to v vsakem primeru počel," je pojasnila Cvelbar.

Oskrbovalec bo prejel 1,2-kratnik minimalne plače, upravičen bo do regresa in 21 dni dopusta. V tem času bo oskrbovanec v socialnovarstveni ustanovi, ki mu bo nudila enak obseg storitev. Razmere kažejo, da je to zanje pogosto edina opcija, ne le zaradi finančnih razmer, tudi dostopnost domov je ob pomanjkanju kadra slaba.

"Enostavno velikokrat nimajo druge izbire kot oskrbovati doma, pa čeprav je to zanje zelo težka naloga. Velikokrat imajo tudi sami kronične bolezni, tudi sami pešajo, se starajo," je še poudarila gerontologinja.

Zato bi bilo prav, da jih podprejo s statusom, torej, finančno in s primernim usposabljanjem. Ob tem je oskrba na domu za starejše tudi najbolj prijazna opcija. "So v svojem okolju, lokalnem okolju, poznajo stvari. V končni fazi je domača postelja vedno najboljša," je sklenila Cvelbar.

Ministrstvo za solidarno prihodnost se strinja, da bi zakon v tem delu spremenili tako, da bi bili lahko oskrbovalci tudi upokojenci, kdaj bo to, pa se še niso odločili.