Kai Heron je politični ekolog, politični ekonomist in teoretik ruralne in agrarne tranzicije. Na Univerzi v Lancastru predava politično ekologijo, na začetku julija pa je bil gost Mednarodne poletne šole politične ekologije, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kot opozarja, družba lažnega obilja ali kar obilja "sranja" ni več vzdržna, ne za naravo in ne za človeka. Zato odkrito razmišlja onkraj kapitalizma, o različicah ekosocializma, ki bi zagotavljale manj zasebnega ter več javnega in skupnega. "Biti radikalen pomeni raje dati možnost upanju kot prepričljivost brezupu," je v svojo angažirano misli prepričan Heron.

Ljudje smo si skozi zgodovino ves čas prizadevali izboljšati materialno blaginjo, na neki način je gospodarska rast prisotna od nekdaj. V zadnjih 200 letih se je z industrializacijo in intenzivno uporabo fosilnih goriv ta blaginja občutno izboljšala. Rutger Bregman na primer navaja, da je pred 200 leti 94 odstotkov človeštva živelo v ekstremni revščini, leta 2015 pa manj kot 10 odstotkov. Lahko zanikamo ta napredek?

Naj poskusim. Gospodarska rast ne obstaja od nekdaj, temveč je dokaj nov izum in v grobem sovpada s pojavom kapitalizma v 17. stoletju, ko je ljudi, kot sta bila Adam Smith in William Petty, med kolonizacijo Irske začelo skrbeti za ekonomsko rast Anglije. Takrat se pojavi ta obsedenost s krepitvijo gospodarstva v državi, ne prej. Matthias Schmelzer je napisal knjigo o tem, kako so ljudje z BDP-jem postali obsedeni šele po drugi svetovni vojni. To je torej precej nova stvar, kajne?

Številne študije o revščini v preteklosti preslikavajo BDP v zgodovino oziroma poskušajo ugotoviti, kakšen je bil BDP neke družbe v času, ko ga še niso poznali kot načina merjenja gospodarske rasti. Mislim, da je napaka, da današnje razumevanje gospodarske rasti postavljamo v zgodovino in trdimo, da so bili ljudje revni, ker niso imeli visokega BDP-ja. Toda visokega BDP-ja ne potrebujete, če so potrebe ljudi zagotovljene brez trga. Ne bom romantiziral, a če lahko ljudje sami poskrbijo za svojo blaginjo v skupnosti, na primer s kmetovanjem in samooskrbo, potem ne potrebujejo plače. Mi pa revščino merimo glede na plačo. Jason Hickel je v svojih delih pokazal, da ideja, da je kapitalizem ljudi rešil iz revščine, temelji na zelo različnih predpostavkah o tem, kaj je revščina.

Revščina deloma pomeni to, da so ljudje ločeni od tega, kar potrebujejo za preživetje. A pomembno je tudi, na kakšen način "merimo" revščino. To je stopnja kupne moči, ki so jo Združeni narodi v preteklosti v različnih obdobjih dvigovali in nižali. Torej lahko rečete, da ljudje živijo v revščini, če zvišate stopnjo, ki šteje za revščino, ali pa se podatki poigrate tako, da jih spravite iz revščine. Mislim, da moramo biti pri tem nekoliko sumničavi.

Kakšna je cena napredka in razvoja zadnjih 200 let?

Cen, ki smo jih plačali, je ogromno. Ena od njih je, da je napredek neenakomeren. Ljudje, ki imajo koristi od te blaginje, večinoma živijo v državah, ki jih označujemo kot globalni sever. Ta blaginja pa je rezultat izkoriščanja zemlje, morij in delovne sile na globalnem jugu. Napredek je nekatere potegnil iz revščine, vendar vemo, da se hkrati vrzel med najbogatejšimi in najrevnejšimi še naprej povečuje. Za kakšno ceno torej? Za ceno nenehno naraščajoče neenakosti.

Druga stvar je ekološko uničenje. Če na grafu prikažemo naraščanje emisij CO2, se krivulja skoraj povsem ujema s krivuljo BDP-ja. Veliko se govori o ločevanju teh dveh krivulj, da je torej mogoče ločiti povečevanje gospodarske rasti od naraščanja emisij toplogrednih plinov. Vendar se zdi, da to deluje le v nekaterih posebnih primerih. Ljudje pogosto s prstom pokažejo na Anglijo, na grafih je razkorak med krivuljama BDP-ja in emisij videti res precej impresivno. A to je posledica tega, da je Margaret Thatcher uničila sindikate, da bi se znebila premogovništva, in vse naše emisije so se preselile v tujino. To ni ravno model, ki bi si ga želeli. Veste, ločitev teh dveh krivulj moramo prikazati, da bi problem lahko reševali s kapitalističnimi sredstvi. Vendar več študij kaže, da ju dolgoročno ne moreš ločiti. Krivulja nas na koncu pripelje do osiromašenja desetine milijonov ljudi zaradi dviga morske gladine, vremenskih katastrof in podobno.

Ti parametri pa nikoli niso vključeni v izračun BDP-ja.

BDP je izključno količinski. Na primer, če zbolim v ZDA, je to dobro za BDP, ker potrebujem zdravstveno oskrbo, kupiti moram zdravila. Ni dobro zame kot človeka, je pa dobro za gospodarstvo. Nekoliko skrivljeno bi lahko rekli, da je celo dobro, če več ljudi, dokler še delajo, zboli. Mislim, da to ni pošteno merilo človeškega razvoja. Ni pravično merilo za razcvet, to je izraz, ki ga rad uporabljam in ki predstavlja stanje, v katerem ljudje živijo polno življenje, a ne le ljudje, tudi druga živa bitja. Tudi o tem moramo razmisliti.

Na predavanju ste omenili lažno obilje ali obilje "sranja" (angl. bullshit abundance), v katerem živimo. Za kaj gre?

Lahko bi preprosto rekli, da je to svet, ki je organiziran tako, da proizvaja preveč tistega, česar ne potrebujemo. Imamo obilico onesnaževal, toksinov. Proizvajamo obilo hrane, kar bi moralo biti dobro, a je kar tretjino zavržemo. Težava je, da povzročamo kolektivno ekološko škodo, odpadke. Pomislite na načrtovano zastaranje blaga oziroma na dejstvo, da vsaki dve leti potrebujete nov iPhone ali kaj drugega, ker stvari ne moremo popraviti in postanejo odpadek. Pravzaprav nimamo pravice do popravila.

Pri lažnem obilju imamo torej v mislih materialne odpadke in dobiček. Dobička niso deležni vsi, temveč le določeni ljudje. Tudi zato je ideja o povečevanju BDP-ja kot o povečevanju napredka … Na svetu je več denarja kot kadar koli prej, a ni enakomerno porazdeljen, zato je to obilje lažno, je obilje "sranja". Zato uporabljamo ta izraz, v smislu, da nam prodajajo "bullshit", da nam lažejo, češ, kako je to dobro za vse.

Izraz "bullshit abundance" uporabljamo tudi kot poklon Davidu Graeberju, avtorju knjige Bullshit jobs (prevod knjige z naslovom Bulšihti je letos izšel pri založbi Cf, op. a.), ki govori o poklicih, ki jih ljudje opravljajo in za katere se zdi, da je njihov edini smisel to, da se počutiš, da opravljaš popolnoma nekoristno delo. Tudi sam sem imel tako službo, vsak dan sem šel na delo, zavedajoč se, da ne prinaša nikomur nič pametnega. Pri lažnem obilju je nekoliko drugače, saj ne gre za subjektivno izkušnjo. Ne gre za to, kako se počutim, ampak za to, kar kapitalizem povzroča v svetu. Odpadki so objektivni, premoženjska neenakost je objektivna.

Sorodna novica "Epidemija je razkrila, da sta moč in bogastvo izjemno nepravično porazdeljena"

Toda za nekatere ljudi je obilje pač obilje.

Seveda, absolutno. Do nedavnega sem živel v Londonu in tam lahko vidiš vse vrste obilja. Težava je v tem, da je to obilje na račun ljudi, ki ga nimajo. O lažnem obilju ne moremo govoriti, ne da bi govorili o umetnem pomanjkanju. Gre za idejo, da morajo ljudje delati za preživetje. Da morajo plačevati izjemno visoko najemnino in da pomanjkanje stanovanj zvišuje cene stanovanj, kar je dobro za njihove lastnike in tiste, ki gradijo nova stanovanja, a izredno slabo za ljudi, ki doživljajo umetno pomanjkanje. Stanovanja torej so, a si jih ljudje, ki jih potrebujejo, ne morejo privoščiti.

Odgovor na podnebno, biodiverzitetno in druge krize, v katerih smo se znašli, je po vašem mnenju neka verzija ekosocializma?

Pravzaprav ja. Nisem edini, mislim, da vse več ljudi razmišlja v tej smeri. Zelo je spodbudno, da je posebej med mladimi veliko zanimanja za odrast. Koncept odrasti se je začel obračati izrazito v smeri ekosocializma. Preprosto rečeno – to je ideja, da si kolektivno lastimo to, kar potrebujemo za lastno preživetje. Ekosocializem ne pomeni avtoritarne države, ki je lastnica vsega, temveč za demokratičen nadzor in lastništvo nad vsem, kar potrebujemo za kakovostno življenje. Pomembno je tudi načrtovanje. A znova, ne gre za plansko gospodarstvo, ki ga ljudje povezujejo s socializmom, temveč za organizirano načrtovanje na način, da ne proizvajamo več izdelkov, kot jih potrebujemo, ampak le toliko, kot jih potrebujemo.

V postsocialističnih državah je pomembno poudariti te razlike. Ne gre torej za avtoritarni socializem, ki ne nazadnje ni bil ravno "zelen" in je v smislu produkcije tekmoval s kapitalizmom?

Drži. Nekatere študije so želele prikazati zelene težnje socializma, na primer v zgodnji Sovjetski zvezi. Ohranjanje narave na način, da določena območja prepustimo divjini, je bila sovjetska ideja, ki jo je pozneje prevzel Zahod. Toda model, s katerim se ukvarjam, je povsem drugačen, nekaj smo se naučili, tudi iz Jugoslavije. Četudi sem v tem modelu socializma lastnik proizvodnih sredstev in lastnega dela, z vsem tem še vedno tekmujem na trgu.

V članku Pozabite na ekomodernizem ste pisali ravno o tem, da je ekosocialistična razprava razklana na dve različni perspektivi. Ena od njih je odrast, druga je levi ekomodernizem. Kaj je po vašem mnenju problem ekomodernizma? Je to zeleni kapitalizem?

Dobro vprašanje. Najprej naj povem, da ta razprava poteka predvsem v ZDA in Angliji in da ni univerzalna. Lani sem bil v Španiji, kjer so mi kolegi rekli, da ekomodernizma nikakor ne vidijo kot rešitve, kot edino možnost vidijo odrast.

V osnovi je ideja ekomodernizma v tem, da je glavni problem družbe, da je vse v lasti kapitalistov. Če pa lastnina ne bi bila v lasti kapitalistov, temveč v lasti delavcev, bi lahko uporabljali industrijo in vso tehnologijo, ki obstaja, za potrebe ljudi, ne da bi poskušali ustvarjati dobiček. Tu je jasen socialistični moment. Težava je v tem, kako ekomodernisti teoretizirajo in razmišljajo o tehnologiji. Ekomodernisti so na primer zelo naklonjeni konvencionalnemu kmetijstvu, ki varčuje z delom. Delo v kmetijstvu velja za težko in nepriljubljeno, zato naj bi v tem sektorju delalo čim manj ljudi. Hkrati bi še naprej uporabljali gnojila in pesticide, ki pa so izjemno odvisni od fosilnih goriv.

Kmetijstvo je področje mojih raziskav in mislim, da je ideja, da zgolj prevzamemo kapitalistični model kmetovanja, napačna. Potrebujemo drugačen model kmetijske proizvodnje, lahko se zgledujemo po agroekologiji avtohtonih skupnostih globalnega juga, kjer je v proizvodnjo hrane vključenih več ljudi, a je odpornejša na podnebne spremembe in še vedno zagotavlja velik pridelek. Ne povzroča visokih emisij toplogrednih plinov, temveč jih celo zmanjšuje. Bolj je občutljiva za lokalne posebnosti. Težava ekomodernizma je torej v tem, da misli, da bomo problem rešili le tako, da lastništvo prepustimo delavcem.

Pri tem pa ne rešimo težav s hiperprodukcijo?

To je druga ključna težava. Gre za nasprotovanje konceptu odrasti, ki pravi, da bi morali ljudje na globalnem severu porabiti manj energije in manj surovin. Argument ekomodernistov proti odrasti je, da so njene ideje preveč nepriljubljene. Ne moreš nekomu, ki se prebija iz meseca v mesec, reči, da ne more imeti novega telefona, ker mora porabiti manj. Ekomodernisti menijo, da moramo še naprej proizvajati več in več stvari, saj si tega želimo.

Protiargument je, da je ideja, da moramo trošiti vedno več in več in da stvari lahko preprosto zavržemo, dokaj nova. Ni bilo vedno tako. V Združenem kraljestvu smo imeli po drugi svetovni vojni program "Ne zavrzi, temveč popravi". Zato je na primer pravica do popravila telefona zelo pomembna.

Mislim, da ste na predavanju izjavili, da ko razmišljamo o tranziciji, je kapitalizem že pred nami. Kako težko je misliti zunaj okvirov kapitalizma?

Mislim, da je zunaj okvirov kapitalizma izredno težko razmišljati. Angleški teoretik Mark Fisher je govoril o kapitalističnem realizmu v smislu, da je kapitalizem postal naravno dejstvo in si svetove onkraj kapitalizma zelo težko predstavljamo. In da se sploh ni vredno boriti, če si tega ne moremo niti predstavljati. Zdi se mi, da je bilo vsaj v ZDA in Angliji to nekaj časa res. A v zadnjem času smo bili priča številnim pretresom, ki so takšno mišljenje začeli spodkopavati.

Po finančnem zlomu leta 2007 so nam rekli, da so banke prevelike, da bi propadle, njihove dolgove pa smo poplačali davkoplačevalci in takratno gibanje Okupirajmo Wall Street je zahtevalo spremembe. Nato so se pojavili zeleni new deal in zahteve po drugačnem modelu zelenega prehoda, ki se deloma zgleduje po socializmu. Ko vidite, da kapitalizem ne služi potrebam večine ljudi, si lahko začnete predstavljati alternative.

Zelo spodbudno se mi zdi, da je bilo v zadnjem času napisanih veliko knjig, v katerih najdemo takšne alternative. Knjiga Half Earth Socialism (Socializem polovice Zemlje) si predstavlja svet, v katerem se odpovemo polovici sveta in ga predamo naravi, da bi se ohranila. Napisane so številne knjige o zelenem prehodu. V knjigi The Red Deal: Indigenous Action to Save our Earth (Rdeči dogovor: Staroselski ukrepi za ohranitev naše Zemlje) si staroselske skupnosti iz ZDA predstavljajo postkapitalistično prihodnost. Zdi se mi, da si lahko predstavljamo svet onkraj kapitalizma, a težava je, ker si težko predstavljamo, kako priti od tu, kjer smo, do tja, kamor bi morali priti. To je največji izziv.

Sorodna novica Zeleni prehod v središču predvolilne kampanje, a žal kot demonizirana tema

Pred petimi leti je bilo doseganje podnebne nevtralnosti eden od štirih stebrov strateške agende Evropske unije, v novi strateški agendi za prihodnjih pet let pa ga ne najdemo več. Zeleni so izgubili precejšen delež sedežev v Evropskem parlamentu. Po evropskih državah, na primer v Franciji, se volivci obračajo na desno in zdi se, da ne bi sprejeli niti ekomodernizma, kaj šele česa drugega.

Ob tem postanem zelo depresiven. Naj omenim svoj članek Confronting Eco-Apartheid (Soočenje z ekoapartheidom). O ekoapartheidu govorimo, ko se ljudje v določenih delih sveta začnejo organizirati oziroma voliti v korist zaščite svojih interesov pred prihajajočimi krizami, ki so zaradi podnebne krize in z njo povezanih gospodarskih pretresov neizogibne. Rezultat tega je neke vrste rasna segregacija, v kateri bodo predvsem ljudje globalnega juga in priseljenska delovna sila globalnega severa čutili posledice podnebne krize in vnovičnega vzpona desnice. Ljudje tega ne počnejo racionalno, a obračanje na desno in zanikanje potrebe po spremembi vodi do strukture ekoapartheida, kar se mi zdi zelo skrb vzbujajoče.

Edino tolažbo morda lahko najdemo v možnosti, da sprememba ne bo prišla iz evropskih držav, v katerih se krepi desnica, temveč bo morala priti iz držav oziroma delavcev in organizacij globalnega juga.

Ali je v političnem diskurzu trenutno lažje uporabljati jezik rasizma ali celo fašizma, kot na primer socializma? Zdi se, da je bolj sprejemljivo govoriti o prebežnikih, ki naj bi pomenili varnostno grožnjo, kot o omejevanju števila poletov zaradi izpustov CO2 ali večji obdavčitvi dobička.

To stoodstotno drži. Socialistična levica je popolnoma prezrta in na političnem spektru niti ne obstaja, medtem ko desnice niti ne jemljemo resno. Pred nekaj tedni je bil na BBC Radio 4 objavljen intervju, v katerem je bilo rečeno, naj jih nehamo označevati za skrajno desnico, ker so povsem normalna desnica z zdravorazumskimi načeli.

V Veliki Britaniji se so tudi levi laburisti pomaknili na desno. Izriniti so poskušali socialističnega voditelja Jeremyja Corbyna s svojega sedeža – raje, kot da bi se za sedež spopadli s skrajno desnim Niglom Farageem in njegovo stranko Reform UK. Kot vidite, liberalne stranke odrivajo levico, če le dobijo priložnost, in sprejemajo desnico, ker mislijo, da morajo nagovarjati ta čustva, če želijo priti na oblast. To je izjemno nevaren položaj. A ne nazadnje ni nujno, da na oblast pride desnica ali celo fašisti, saj številni vsaj na videz dobronamerni liberalci zasledujejo programe, ki po mojem mnenju prav tako vodijo v omenjeni sistem ekološkega apartheida.

Evropa je s svojo verzijo zelenega prehoda postala vodilna svetovna sila v zeleni energiji in zeleni industriji. A globalni jug mora zdaj vso to zeleno tehnologijo od svojih nekdanjih kolonizatorjev kupovati s posojili. To je zeleni kolonializem, ki ohranja sistem neenakosti. Pri tem govorimo o liberalnem modelu prehoda, kar pomeni, da smo tudi v primeru, da desnica ne prevzame oblasti, še vedno ujeti v sistemu ekološkega apartheida. Trenutno se mi to zdi najbolj grozno.

Sorodna novica Odrast – postopen odmik od trajne gospodarske rasti, ki izčrpava planet

Torej odrast ali barbarstvo?

Ja … A bojim se, da bo odrast vzniknila iz barbarstva. "Socializem ali barbarstvo" je med ljudmi priljubljena in poznana misel Rose Luxemburg. Kaj pa, če smo že v barbarstvu? Ljudi, ki si želijo priti v Evropo, potiskamo stran in dopuščamo, da se utapljajo v Sredozemskem morju. V lanskih požarih na Havajih so ljudje bežali pred ognjem v morje in se utapljali, naslednji dan so se v tem istem morju kopali turisti. Če to ni barbarstvo, potem ne vem, kaj je. Pa nisem še niti omenil Palestine, lakote v Sudanu … To je res barbarsko. Žal so te misli zelo temačne, a mislim, da moramo biti realistični glede svojih možnosti in glede sveta, v katerem živimo. Ali se bo iz tega razvil neke vrste socializem ali odrast ali pa bo le še slabše.

Skrbijo me pozivi k temu, da moramo ostati optimistični in ohraniti upanje, čeprav prav veliko razlogov za upanje nimamo. Morda bi bilo bolje, da ostanemo trezni. Angleški socialist Raymond Williams je dejal, da biti radikalen pomeni raje dati možnost upanju kot prepričljivost brezupu. Ljudje pogosto mislijo, da to pomeni ohranjati optimizem, s čimer se ne strinjam. Bistveno je, da upanje šele omogočimo. Trenutno stanje je brezupno, a prihodnim generacijam moramo omogočiti upanje. Zelo sem pesimističen, a ostajam angažiran, ker moramo ostati angažirani. Kaj drugega nam preostane?

Toda, ali se vam ne zdi, da se ljudje zelo težko odpovemo že majhnemu delčku svojega obilja in da je včasih le malo nelagodja dovolj, da opustimo svojo angažiranost?

Največji izziv je prepričati ljudi, da če se odpovedo delu svojega obilja, lahko v zameno prejmejo nekaj boljšega.

Na primer?

Štiridnevni delovni teden. Še celo v kapitalizmu je štiridnevni delovnik smiseln, saj zvišuje urno produktivnost delavcev in zagotavlja več prostega časa tudi za trošenje, ki zvišuje BDP. Hkrati krajši delovnik niža izpuste toplogrednih plinov, saj se ljudje na delo vozijo manj pogosto. Drugače pa je več prostega časa zagotovo nekaj, kar si sam predstavljam kot obilje.

Druga stvar, za katero menim, da je izredno pomembna, je dober in učinkovit javni prevoz. V nekaterih mestih je že dobro organiziran, a je lahko zelo nepravično dostopen ali celo rasno zaznamovan. Moja žena je iz Atlante, iz zvezne države Georgia. Javni prevoz ne vozi v bogate soseske, ker bogate soseske nočejo, da bi tja prihajali temnopolti. Javni prevoz je torej rasno organiziran, ne deluje najbolje, uporabljajo pa ga le revni in rasno diskriminirani. Ljudje še naprej uporabljajo avtomobile, ker se bolje obnesejo. Med vizijami je torej učinkovit javni prevoz, s katerim lahko hitreje in udobneje obiščeš prijatelje na drugem koncu mesta. In ja, odpoveš se avtomobilu, a to pomeni tudi, da ne plačaš goriva, davka, zavarovanj. Hkrati pa si lahko za izlet v Alpah še vedno izposodiš skupnostni električni avto za en dan, nato pa ga uporablja kdo drug.

Več javnih storitev, torej?

Več javnih storitev, več prostega časa in boljša delovna mesta, če znova spomnim na knjigo Bulšihti. Ljudje opravljajo službe, ki jih ne potrebujemo. Ne, ker bi jih nadomestila umetna inteligenca, ne potrebujemo finančnega sektorja, ki le zapravlja čas in prostor za zaslužek peščice. Proizvajati moramo tisto, kar v družbi potrebujemo. Poskrbeti moramo za otroke in starejše. Potrebujemo oskrbovalna in negovalna dela, ki so v kapitalizmu popolnoma podcenjena in najslabše plačana. Prav ta dela bi morali najbolj ceniti, saj ustvarjajo nekakšno kolektivno blagostanje. A tega v tej družbi ni, saj so razvrednotena, zato da si lahko še dodatno povečujemo "obilje sranja".

Na predavanju ste rekli, da bo (če se bo zgodila) tranzicija v drugačen sistem težka in kaotična in da verjamete v revolucionarni prehod. Kaj to pomeni?

Če bi se zgodila tranzicija, to je seveda odprto vprašanje, odkrito verjamem, da bi se zgodila revolucionarno. Sprememba se zgodi, ko sistemu nasprotuje dovolj ljudi z zadostno močjo. To je mobilizacija večine, pri čemer imam v mislih delavce nasproti tistim, ki imajo največ koristi od obstoječega sistema in so v manjšini. Večina bi v tem primeru nad manjšino uveljavila svojo voljo. Mislim, da za to ni drugega izraza kot revolucija. Toda, ali bo sledila predstavam, ki jih imamo v mislih? Vsaka revolucija je drugačna. Edina revolucija, ki je bila videti kot ruska revolucija, je bila ruska revolucija. Ne moremo vnaprej vedeti, kakšna bo. Toda, če bi se zgodila, sem prepričan, da bi se zgodila zato, ker bi večina ljudi prišla v krizo, naj gre za ekonomsko ali podnebno krizo ali za zlitje obeh, in ker ne more več živeti v obstoječih razmerah. Takrat se pojavi nekaj novega.

In če ne spremenimo ničesar?

Če ne bomo ničesar spremenili, se bo ozračje segrelo za več kot dve stopinji Celzija, verjetno celo štiri stopinje Celzija. Takšna so pričakovanja večine podnebnih znanstvenikov. Gladina oceanov se dvigne do te mere, da se mora več deset milijonov ljudi preseliti, saj velika mesta pogosto najdemo ob obalah. Povežite to z vzponom skrajne desnice v Evropi, ki nasprotuje priseljevanju … Ne vem, ali je ta scenarij še kapitalističen ali ne, a ni videti dobro in si ga ne bi želel.

Vse, kar lahko naredimo, je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh, čeprav se mi nič od tega, kar storim, ne zdi dovolj. Podobno čutijo tudi moji somišljeniki, a to je vse, kar lahko storimo. Imamo službe, družine in hkrati še to … Zato mislim, da mora biti angažma kolektiven, da si lahko delimo to breme in čustveno stisko ob zavedanju, kaj nas čaka.

Je v tem združevanju vendarle neka svetla točka?

Sem član sindikata, sodeloval sem na stavkah, na protestih in na vsakem izmed njih, bodisi sem jih organiziral ali v njih sodeloval, so bili trenutki upanja, trenutki skupnosti. Spominjam se jih z naklonjenostjo, saj so bili to redki takšni trenutki v družbi, v kateri je veliko breme na tebi kot posamezniku. Ko postaneš del skupnosti, se zgodi premik v vrednotah in razumeš, da lahko kot organizirana množica dosežeš več. Skupnost je močnejša od posameznika. In ko razumeš tudi generacijsko odgovornost, kot jo poznajo nekatere staroselske skupnosti, ki razmišljajo za sedem generacij vnaprej, razumeš tudi, da si odgovoren za skupnostno upravljanje Zemlje in narave na način, ki bo boljši za vse. To ti da spodbudo, morda ne upanja, a vsaj občutek smisla. In mislim, da je to zelo pomembno.