Če bi bila pokojninska reforma na referendumu potrjena, so po mnenju Gorana Novkovića tri možnosti. "Prva, ki bi bila za državo najboljša, je, da bi Pahor oziroma vlada čim prej odstopila, da bi imela država čim prej volitve in da bi lahko nova oblast lahko sprejela nove reforme, tudi tiste pozitivne, na primer gospodarsko strategijo, nova delovna mesta, saj ta vlada tega ne more. Druga možnost je, da Pahor ostane in da vzame to kot svojo zmago in nadaljuje naprej. To je verjetno srednja možnost, ker prva ni najbolj realna. Tretja možnost pa je, da levica najde v tem obdobju novega mandatarja in skuša prek tega revitalizirati svojo opcijo. In poskušati ujeti Janšo na javnomnenjskih raziskavah."

"Vlada se obnaša, kot da bi bila pokojninska reforma usodna za državo, a takšnih zakonov ni"
Bernard Nežmah je v Studiu City pristavil, da je skeptičen do tega, da obstaja nek čarobni zakon, s katerimi bi spremenili vse in postavili v idealno smer. "Ta vlada se zdaj obnaša tako, kot da bi bil ta zakon usoden za državo. Takih zakonov ni. Poleg tega pa vlada ni prepričljiva pri tem. Če bi bil zakon usoden, bi nekdo nekaj žrtvoval - na primer premier bi dejal, ali glasujete za moj zakon, ali odstopim, ali na primer minister, ki je zakon pripravil. Ker tega ni, poleg tega pa sami po sebi ne obstajajo recepti, po katerih bi točno določen zakon sprejeli in bi potem stvar delovala idealno. to je utopija."

Na vprašanje, ali se lahko ponovi arbitražni sporazum, ki mu prav tako ni kazalo dobro, v predreferendumski kampanji pa so bili tisti, ki so arbitražni sporazum zagovarjali, bolj uspešni od tistih, ki so mu nasprotovali, pa je Vlado Miheljak odgovoril, da je bilo pri arbitražnem sporazumu ves čas tesno. "A se je pri arbitražnem sporazumu vedelo, da ljudje, ki so glasovali za, niso ničesar žrtvovali. Vedelo se je, da se govori o nečem abstraktnem, o mejni črti in so vsi vedeli, da onkraj tega ni nič racionalnega v tem prepiru. Ljudje so vendarle vedeli, da je to igra, da ni nekaj usodnega. Pri pokojninski reformi pa se ve, da vsak, ki da glas za reformo, si podaljša delovno dobo. Vsi vemo, da je potrebna reforma, noben zares ne misli, da ni, hkrati pa pravijo, da so proti temu, da se kar koli spremeni."

"Poleg klestenja stroškov bi bilo treba sprožiti tudi prihodke"
Dejstvo, da je podpora, ki jo uživata vlada in premier Pahor, bistveno nižja od podpore, ki jo uživa pokojninska reforma, kar pomeni, da reformo podpirajo tudi mnogi tisti, ki vlade ne podpirajo, je Novković komentiral z besedami, da ima občutek, da srednja generacija bolj podpira pokojninsko reformo kot starejša genracija, "kar je nekoliko paradoksalno, saj bo ta mlajša generacija šele čez čas občutila posledice te reforme. Po drugi strani imamo pa DeSUS, ki zelo vpliva na starejše generacije. Nek racio je za pokojninsko reformo, a manjka pozitive tudi zato, ker vlada ni naredila drugega koraka. Lahko in treba je klestiti na področju stroškov, ampak bi morali sprožiti tudi prihodke. Pogovarjal sem se z enim od poznavalcev ameriških investitorjev in dejal je, da nihče razem Goodyeara ne želi priti v Slovenijo, ker so Slovaška in Hrvaška, češka Madžarska, tudi Avstrija bolj zanimive za tuje investitorje."

Nežmah je pristavil, da reforma, da bi bila kredibilna, ne bi smela biti eno samo dejanje. "Če gre za paket vsesplošne restrikcije pri državljanih, potem bi pričakovali še eno serijo drugih potez. Da vlada tudi pri sebi, pri parlamentu, enako omejuje. Šele potem bi bila kredibilna, ki bi usodnost izvajala ne v eni sami parcialni točki, ampak bi začela pri sebi in bi pokazala eno serijo ukrepov, ki bi lahko peljali na isti način varčevanje s proračunom. Ker tega ne počne, ni razloga, zakaj bi ji verjeli."

"Luknja v pokojninski reformi je demografski problem"
Miheljak je dodal, da ključni problem luknje v pokojninski blagajni ni aktualno-ekonomski. "To je demografski problem. Mi lahko imamo idealno ekonomsko sliko, optimalno, z varčevanjem vlade, pa bo še vedno luknja, ker tega ne moreš rešiti, če imaš na 1,4 zaposlenega enega upokojenca. To ni problem le v Sloveniji ampak tudi drugih držav v Evropi, ki imajo staro prebivalstvo." Novković je ob tem dejal, da pokojninska reforma ne bi smela iti na referendum.

Na vprašanje, ali se sogovorniki javijo v svet modrecev, katerega ustanovitev je predlagal predsednik Slovenske ljudske stranke Radovan Žerjav, je Novković odgovoril: "Mislim, da svet modrecev ni primerna oblika, saj je jasno, da v vsaki demokratični družbi odloča politika, ki mora zbrati prave strokovnjake, ki morajo znati operativno reševati probleme. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so predlagani in so mnogo naredili za Slovenijo."

Svet modrecev ni rešitev za Slovenijo
Nežmah je menil, da je "nekaj simpatičnega v ideji sveta modrecev, saj so stare kulture, ureditve vedno poznale modrece kot neke svetovalce. Drugo vprašanje pa je, zakaj tega do zdaj ni bilo. Oziroma kaj namesto sveta modrecev. Konec koncev imajo premierji okoli sebe številne svetovalce, ki delujejo kot nekakšni modreci. A nihče ne avtorizira njihove modrosti, pač pa za velik denar delijo nasvete. Modreci govorijo o tem smislu, da je sedanji način plačevanja serije svetovalcev vprašljiv."

Miheljaku pa se je zdela ideja popolnoma zgrešena. "Ni problem, da si predsednik republike, balinarsko društvo ali Ljudska stranka omisli svoj svet modrecev, ki je neformalen organ. V formalne politične strukture uvajati nek nov, nedefiniran organ, za katerega sploh ni jasno, kaj naj bi počel, to pa je popolnoma nesmiselno. To je protipolitično dejanje, protipolitični populizem, ki je lahko zelo nevaren, in lahko povzroči, da ljudje še manj zaupajo političnim in državnim strukturam," je dejal.