Profesorica sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je v pogovoru za MMC ob dnevu državnosti, ki je gotovo primerno izhodišče za teme, kot so slovenstvo, domoljubje in nacionalizem, na ta način pojasnila, da podoba slovenske kolektivne identitete nastaja prav z odločanjem o tem, kako odprti, kreativni in pluralni bomo oz. kako upravljamo s preteklostjo in kako z izzivi sedanjosti.

Pravi domoljubi za tolerantno in pluralno družbo
Na naše vprašanje, ali je pojem domoljubja sploh mogoče uporabljati ločeno od pojma nacionalizma oz. sovražnosti do drugačnih, je odgovorila pritrdilno: »Domoljubje je lahko oblika pozitivnega nacionalizma v pomenu, da je pravi domoljub tisti, ki si želi in si prizadeva za takšno družbo, ki se oblikuje v kontekstih nacionalne države, ki je odprta do razlik, strpna, tolerantna in pluralna; ki si torej s svojim delovanjem in mišljenjem zamišlja nacionalno skupnost, ki je demokratična in inkluzivna.« To po besedah Vidmar Horvatove pomeni, da pozitivno oz. institucionalno domoljubje kot domoljubje posameznika prispeva k ustvarjanju pogojev, ki krepijo družbeno solidarnost in povezovanje, s tem pa vsesplošni razvoj nacionalne skupnosti.

O povezavi med domoljubjem in nasiljem je dejala, da je bolj naključna, pojavi pa se takrat, ko domoljubje nastopa kot orodje nasilja. Pri tem je opozorila, da ima nasilje nad manjšinami, tujci, marginaliziranimi skupinami ipd. socialno-ekonomske vzvode, v sodobnem času povezane predvsem s krizo (razredne) solidarnosti in strahom pred nemočjo socialne države.

Svetovljanski patriotizem kot odgovoren odnos do različnih »identitet«
Kako pa je z (ne)združljivostjo patriotizma in kozmopolitizma? Vidmar Horvatova trdi, da gre za združljiva koncepta. »Kozmopolitski patriotizem bi pomenil obliko patriotizma, ki vzdržuje kritično distanco do nacionalnega domoljubja, predvsem tistega, ki si prizadeva za vzpostavitev 'naravne' vezi med teritorijem in skupnostjo, ki ta teritorij poseljuje - od tod danes sploh mnoge zahteve po izseljevanju in izgonu tujcev - in ki obenem goji družbeno odgovoren odnos do prostora, ki ga poseljujejo različne 'identitete'«, navaja naša sogovornica in poudarja, da ta različnost vključuje tudi nacionalno kulturno identiteto, saj ni nacionalne identitete, ki bi bila monokulturna. »Družbena odgovornost - do ohranjanja in spoštovanja kulturne različnosti, narave in planeta, do državljanstva in človekovih pravic ipd. - pa danes pomeni delovanje v hkratnem nacionalnem in nadnacionalnem, globalnem kontekstu,« dodaja.

Na tem mestu in v tem času se zastavlja vprašanje, kaj globalizacija pomeni za domoljubje oz. ali morda vendarle lahko ogroža nacionalni značaj. Sociologinja pravi, je globalizacija tista, ki lahko domoljubje osvobodi ozkih okvirov »ljubezni« do domovine in nas obrne k razumevanju, da je lokalno domoljubje danes bolj kot kdaj koli prej prepleteno z »globalnimi agendami«, da je torej »kvaliteta našega odgovornega odnosa do 'domovine' bistveno odvisna od našega razumevanja širših družbenih procesov in kontekstov, ki določajo naše lokalno življenje«.

Za porast nacionalizma kriv tudi EU
A globalni izzivi na drugi strani kljub temu ustvarjajo tudi kolektivno negotovost, ki skupaj z že omenjenima krizo socialne in nacionalne države ter prestrukturiranjem in razpadom razrednih solidarnosti ipd., sestavlja kompleksno ozadje porasta nacionalizma. In skleniti velja prav na tej točki, na kateri smo pravzaprav začeli. Čeprav Vidmar Horvatova zagotavlja, da je povezava med domoljubjem in nasiljem naključna, glede na dejstvo, da v večini držav Unije trenutno vlada desnica, namreč nismo mogli mimo vprašanja, kako realna je po njenem mnenju grožnja porasta nacionalizma.

Sogovornica je navedla, da je porast dejstvo in ne zgolj grožnja, in dodala, da je zanj pravzaprav v veliki meri, čeprav se to redko izpostavlja, kriv tudi nacionalizem EU-ja in njegovih elit: »Mnoge politike, ki nastajajo v Bruslju in Strasbourgu v imenu 'nas, državljanov Evrope', so implicitno nacionalistične in izključujoče do 'drugih'. Nacionalne in EU-elite so gotovo tudi odgovorne za porast islamofobije po 11. septembru in slednje ne podpihuje samo desnica; nasprotno, z zlorabo sklicevanja na evropske vrednote tudi 'zmerni' politiki ustvarjajo 'toplo gredo' za nerazumevanje in 'uglajen'" rasizem, in to med državljani, ki se imajo za strpne.«