Znamo te učinke izmeriti in jih predstaviti? Pogledati, kaj, kje in koliko prostovoljstvo prispeva k družbeni blaginji? Odgovore so ob mednarodnem dnevu prostovoljstva iskali predstavniki organizacij, države in različnih institucij – soglasni so, da bo treba tudi to izmeriti.

Iz skupnega poročila o prostovoljstvu v Sloveniji za leto 2018, za katero je podatke posredovalo 1.822 organizacij, je razvidno, da je skupno število prostovoljcev, ki so opravljali prostovoljsko delo, 244.304, opravili pa so 9.903.798 ur prostovoljskega dela.

V letu 2018 je bilo skupaj opravljenega za več kot 100 milijonov evrov prostovoljskega dela. V pravilniku na področju prostovoljskega dela, kjer je ovrednoteno vsebinsko, organizacijsko in koordinativno delo, je vrednost ene ure ocenjena na od šest do 12 evrov in izračun je bil narejen na podlagi tega, kar so organizacije poročale, koliko katerega od teh treh vrst dela so opravili.

To pa so podatki zgolj iz uradnih evidenc – predstavljeni podatki zajemajo le tisto prostovoljsko delo, ki se skladno z zakonom opravlja v okviru prostovoljskih organizacij in ga posameznik izvaja redno in najmanj 24 ur letno. Zato se ocenjuje, da je v Sloveniji še veliko več tovrstnega dela.

Pomagajo povsod
Starejši, brezposelni, bolni, begunci, otroci z učnimi težavami ... pomoči potrebni so ljudje iz različnih segmentov družbe. In povsod so poleg tisti, ki pomagajo.

"V humanitarnih organizacijah smo že pred leti ugotovili, da če bomo nadaljevali, bomo lahko delovali kontraproduktivno," izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak pojasnjuje, da so že pred leti javno opozorili, da je preveč njihovega dela usmerjenega v reševanje stisk ljudi.

"Država je tista, ki mora poskrbeti, da v družbi ne bo takih razlik, da ljudje ne bodo potrebovali toliko pomoči. Ni težava prostovoljskega sektorja, da je preveč dejaven, ampak je težava države, da prepušča stvari, da jih opravljajo prostovoljci. Mi dovolj glasno opozarjamo, da to ni naše delo, da je naše delo predvsem preventiva. Seveda je naše delo tudi blaženje stisk, kadar so, ampak ne na dolgi rok. Če bi država naredila kaj več na socialnem področju, bi bilo zelo dobro," je Novakova dejala za MMC.

Vidne, a neizmerljive spremembe
Država je leta 2011 sprejela zakon o prostovoljstvu in v filantropiji menijo, da je imelo sprejetje zakona pozitiven vpliv.

"Prinesel je zavedanje, da prostovoljstvo v naši družbi obstaja, da ga je veliko in da se veliko naredi na različnih področjih. Da je smiselno vključevati prostovoljce v dejavnosti, ki so v skupno dobro. Prinesel je tudi nekatere ukrepe ministrstva za javno upravo – spodbujanje profesionalnih mentorjev, ki potem predstavljajo večje vključevanje prostovoljcev in širši nabor teh del v dobro skupnosti. Opažamo pa, da obstaja pomanjkanje razumevanja, kaj so pa ti kvalitativni učinki na prostovoljca, udeleženca, skupino in posledično na družbo, ki so pravzaprav pomembnejši," pravi sogovornica.

Kot pravi, bodo zdaj skušali "kakovostno, a ne s preveč administracije", izmeriti, kako se vstop nekoga v prostovoljstvo potem izraža v družbi, kako to deluje na druge mehanizme v skupnosti, na druge javne službe. "Opažamo, da so te spremembe vidne, ampak jih ne merimo," Novakova pojasnjuje, kako do zdaj še ni bilo še neke širše študije ali raziskave, ki bi zaobjela večji spekter raznovrstnih prostovoljskih del, bili so zgolj manjši projekti.

Kaj vse prinese posameznikom in družbi?
"Nekoč smo menili, da bomo lahko zgolj s številčnimi podatki pojasnili stvari, a vidimo, da to ni dovolj. Da je tukaj še polno nekih povezav, dotikov različnih dejavnosti in delov družbe, ki jih s številkami ne znamo pojasniti," poudarja Novakova.

Prostovoljstvo vsi zelo dobro razumemo, kadar gre na primer za neposredno pomoč ob naravnih katastrofah, slabše pa prepoznavamo njegovo vrednost, ki jo predstavlja za razvoj vpletenih in tudi skupnosti kot celote.

Pridobljene izkušnje posameznika, njegovo znanje, razvite socialne veščine, večja samozavest, prevzemanje novih socialnih vlog, družba postane bolj humana in pravična, okrepi se področje človekovih pravic, spodbujanje aktivnega državljanstva ...

"Skušali bomo ugotoviti, kako bi bilo to najbolj smiselno ovrednotiti, da lahko potem tudi našim odločevalcem povemo, zakaj je treba upoštevati ta del dogajanja v družbi in kako ga lahko vrednotijo. Zato, da se bodo potem mogoče lahko odločali za boljše politike, predvsem na socialnem področju," povzema bistvo Novakova.

Koliko s prostovoljstvom prihrani zdravstvena blagajna?
Most med njimi in odločevalci je služba za nevladne organizacije na ministrstvu za javno upravo, v kateri pripravljajo politike s tega področja, končna odločitev pa je nato v rokah ministra, poslancev, vlade ... Zato tudi v tej službi podpirajo napovedi razširjenih meritev, "da bi lahko nazorneje pokazali odločevalcem, kaj je potrebno", pravi vodja Erika Lenčič Stojanovič.

"Merjenje učinkov je vedno potrebno zato, ker moraš vsako pripravo ukrepov nasloniti na neke analize, zato da prepričuješ v smislu zagovorništva – tako na strani nevladne organizacije kot na strani ministrstva. Vsak ukrep mora zadaj imeti neka izhodišča, na podlagi katerih je bil pripravljen," pojasnjuje, da so pri prostovoljstvu pozitivni učinki tako na strani prostovoljca kot na strani tistega, ki je te pomoči deležen.

"Pri socialnih učinkih na primer govorimo tudi o tem, da izračunaš, kako udejstvovanje v prostovoljstvu razbremenjuje zdravstveno ali socialno blagajno. Pogovarjala sem se z Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je skrbela za projekt vsebinske mreže na področju izobraževanja starejših, in so razlagali, kako je bilo med udeleženkami na delavnicah manj ponovitev bolezni," opiše.

Kot pravi, bi bili ukrepi lahko potem bolj dodelani in tudi sistemski, na ravni celotne države. "Da bi imeli na primer v bolnišnicah urejeno delovno mesto mentorja in koordinatorja prostovoljcev. Nekatere bolnišnice so že prepoznale pomen tega, ampak je stvar trenutno še vedno prepuščena volji in zagretosti vodstva in posameznikov," pojasnjuje Lenčič Stojanovičeva.

Poročila, številke, birokracija
Tudi dolgoletna predsednica filantropije Anica Mikuš Kos opozarja, da je prostovoljsko delo podcenjeno, ker njegove širše razsežnosti ostajajo spregledane.

"Današnja stvarnost formalnega delovanja na socialnem področju v vladnih institucijah in nevladnih organizacijah sloni na kvantitativnih dokazih o smiselnosti in upravičenosti delovanja za pokrivanje potreb. Na številčnih dokazih o tem, da si dejavnost zasluži porabo sredstev, zlasti družbenih. Še posebej se pričakuje dokazovanje učinkovitosti akcij in projektov nevladnih organizacij, ki – po trditvah nekaterih – v Sloveniji zapravljajo denar davkoplačevalcev. Ocenjevanje učinkov je lahko kvantitativno ali kvalitativno, toda to, kar na koncu pri ocenjevanju vrednosti projektov šteje, so številke in odstotki, zapisani v poročilih. V kolikšni meri so obljubljeni, v številkah izraženi dosežki, izpolnjeni," je Mikuš Kosova opisala, na čem sloni ocenjevanje učinkov prostovoljnega dela in razmišljanja.

Kaj pa tisto, kar je očem nevidno?
K čaščenju kvantitativnih kazalcev prispeva tudi pozitivistična ideologija dokazljivosti in številke so dober dokaz, pravi dolgoletna predsednica filantropije, ki pa je ob tem spomnila tudi na rek, da odsotnost dokaza še ne pomeni odsotnosti obstoja.

"Ne pozabimo na tisto, kar je očem nevidno in nemerljivo – tega je veliko v ljudeh in v skupnosti," je opozorila, da je zgolj s številkami mogoče izraziti le majhen del tega, kar se dogaja v duševnem tkivu posameznika in v socialnem tkivu skupnosti.