Sovražni govor tako lahko glede na razumevanje pojma obsega več oblik izražanja, ki pa vsa niso nujno tudi kazniva.

Tako tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravnem stališču o pregonu kaznivega dejanja Javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki ga opredeljuje 297. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije sovražni govor razlaga kot družbeni pojav, ki presega meje prej omenjenega kaznivega dejanja in dodaja, da "zato ni nujno, da vsaka zaznana oblika sovražnega govora, razširjanja predsodkov ali diskriminacije, čeprav protiustavna v smislu prvega odstavka 63. člena Ustave Republike Slovenije, že izpolnjuje pogoje za kazenski pregon".

Prav tako sovražni govor v nobenem primeru ne more biti kazniv, če v posledici ravnanja ni bil ogrožen ali moten javni red in mir. V vsakem primeru mora za kaznivost izražanja obstajati objektivna možnost in tudi verjetnost (abstraktna nevarnost ni dovolj), da bi do kršenja javnega reda in miru prišlo. Poleg tega mora imeti kaznivi sovražni govor značilnosti govora, ki grozi s poškodbo objekta varstva (javnega reda in miru ali družbenih skupin). Pri tožilstvu še poudarjajo, da mora biti kazenski pregon zadnje možno sredstvo za odpravo negativnih pojavov v družbi, dokument pojasnjujejo na prijavni točki Spletno oko.

A za ustavnega pravnika Andraža Terška je opredelitev jasna: "Sovražni govor je ustavnopravni koncept in kazenskopravni institut. V pravoslovni teoriji, sodni praksi, predvsem ameriškega vrhovnega sodišča in strasbourškega sodišča, ima dovolj jasno definicijo in opis. Enako velja za znanstveno literaturo," je dejal za MMC.

"Pri nas se v javnem prostoru kot sovražni govor označuje predvsem govor, ki nikakor ni sovražni govor. Kaj je to sovražni govor, je iz pravoslovne literature, teorije in prakse najuglednejših sodišč dovolj jasno. Problem pa nastane, kadar o tem vprašanju govorijo in pišejo tisti, ki niso primerno poučeni. Pa tudi, če v sodnih postopkih o tem vprašanju odločajo sodniki in sodnice, ki nimajo ustreznega znanja in razumevanja sovražnega govora. Pregledal sem spletni portal slovenskih sodišč, da bi videl, kolikokrat se pri reševanju primerov glede svobode izražanja uporabi in citira literatura, ki jo imamo na to temo. Našel sem tri primere! Zgovoren podatek," je kritičen Teršek, avtor več člankov in knjige, v katerih se poglobljeno ukvarja tudi s problematiko razumevanja sovražnega govora.

Teršek je prepričan, da se v našem prostoru sovražni govor (pre)pogosto zamenjuje z žaljivim, kar se mu zdi grozljivo. Teršek tako celo pravi: "Ne spomnim se, da bi katerikoli primer, o katerem se je javno govorilo kot o sovražnem govoru, res bil sovražni govor. Na spletnem forumu skorajda ne more biti sovražnega govora, ker bi morali biti za to izpolnjeni posebni pogoji in strogi pogoji." Razloge za nerazumevanje opredelitve sovražnega govora pa pripisuje neznanju oziroma, glede na dosegljivo literaturo, premajhnim študijskim naporom.

Pa vendar ni mogoče zanikati, da je v praksi razumevanje pojma širše. "Problem je, da tisti, ki javno uporabljajo ta pojem, četudi v dobri veri, ali pred tem ne opravijo študija literature o sovražnem govoru kot konceptu ali pa razlag in njegove logike ne razumejo. Veliko je torej govorjenja in pisanja na to temo na pamet, popreproščenega in nestrokovnega govorjenja, znatno manj pa študija in kompetentnega razpravljanja," je še dejal Teršek.

Veliko zaznav, malo prijav in še manj obravnav
Kako zaznan je pojav sovražnega govora v našem prostoru, kaže tudi število prijav, ki jih vsako leto prejme prijavna točka Spletno oko (deluje v okviru Centra za varnejši internet), ki se posveča zaznavanju in preprečevanju sovražnega govora na spletu. Leta 2012 je bilo tako prijavljenih 4.707 zaznav sovražnega govora na spletu. Od prijavljenih primerov so jih 92 posredovali policiji, ta pa je 58 prijav obravnavala v okviru kršitve 297. člena KZ-ja. Od obravnavanih 58 primerov se jih je 26 končalo s policijsko ovadbo državnemu tožilstvu. Državno tožilstvo je leta 2012 sicer zaključilo 77 primerov domnevnih kršitev omenjenega člena kazenskega zakonika, 13 primerov kršitve člena pa se je končalo z obsodbo, statistiko povzema statistični urad.

Po besedah Lije Mihelič s Spletnega očesa se s "prepoznavanjem" sovražnega govora v prijavah, ki jih prejme Spletno oko, ukvarja pregledovalec, ki se je usposabljal v okviru policije in tožilstva ter se udeležuje izobraževanj tudi v tujini, kriterij pa je prav omenjeni člen kazenskega zakonika.

Prijave, ki nimajo znakov kaznivega dejanja po 297. členu KZ-ja, zavržejo, o mejnih primerih pa obvestijo tudi urednika spletnega portala, na katerem je bilo dejanje zaznano. "Pri opredelitvi kaznivega sovražnega govora se opiramo na 297. člen KZ-1 ter na pravno stališče Vrhovnega državnega sodišča. Poleg zelo očitnih znakov tega kaznivega dejanja, kot je na primer to, da je sovražni govor dostopen oziroma namenjen širši javnosti ter da je uperjen proti varovanim skupinam, v zapisu tako iščemo tudi potencialno nevarnost za kršitev javnega reda in miru," je za MMC pojasnila Lija Mihelič.

Prijave sovražnega govora prihajajo tudi na naslov varuha človekovih pravic, kjer sicer ne vodijo posebne evidence o prijavljenih primerih, so pa v okviru področja etike javne besede v letu 2013 obravnavali 183 pobud, lani 89, letos pa do zdaj eno, je povedal namestnik varuhinje pravnik Jernej Rovšek. Varuh se sicer ne opredeljuje o tem, ali gre v posameznem primeru za sovražni govor, ampak to prepušča policiji in tožilstvu.

Kaj smem povedati in kako?
Ali lahko aktivnosti preprečevanja sovražnega govora trčijo ob pravico do svobode izražanja? Lija Mihelič je prepričana, da ne. "Moje mnenje je, da prepoved sovražnega govora nikoli ne more trčiti ob svobodo govora. Vsako mnenje je mogoče izraziti na različne načine, zakaj torej ne izbrati takega načina, s katerim ne bomo širili nestrpnosti? Nikoli nisem razumela, zakaj nekateri širjenje nestrpnosti do drugačnih in drugače mislečih pojmujejo kot pravico do svobode govora. Res ne vem, zakaj bi nekdo potreboval neomejeno pravico za izražanje sovraštva do drugih," je dejala.

Rovšek pa meni, da je treba v vsakem takšnem primeru posebej tehtati med svobodo izražanja in katero od drugih ustavnih pravic (prepoved neenakosti oziroma diskriminacije, pravice manjšin, osebnostne pravice ipd.). "Za vsak poseg v svobodo izražanja, ki je ena od najpomembnejših človekovih in ustavnih pravic, morajo biti podani zelo močni razlogi."

Preprečevanje sovražnega govora
Sovražnega govora, pa naj gre za njegovo strogo pravno (in s tem mogočo kazensko pregonljivo) opredelitev ali pa za žaljivke, zmerljivke ali podobno neprimerno in nedopustno naslavljanje drugih na način, ki lahko sočloveka prizadene, pa čeprav pravno formalno ni sovražni govor, družba ne bi smela tolerirati. A za omejevanje in preprečevanje teh pojavov ni enostavnega recepta, ugotavlja Rovšek. "Potrebna je kombinacije več aktivnosti, predvsem ozaveščevalnih in promocijskih, kazenska sredstva proti storilcem pa so skrajni ukrep, če namena ni mogoče doseči z 'mehkejšimi' pristopi," je dejal.

Lija Mihelič je prepričana, da smo za omejevanje in preprečevanje sovražnega govora odgovorni in poklicani "mi vsi". Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je ta: "da ga ne širimo. In nato s tem, da ko opazimo, da to počne kdo drug, ga na to opozorimo. Ko gre za sovražni govor na spletu, lahko nanj opozorimo tudi upravljavca spletne strani. Sovražni govor lahko tudi prijavimo - policiji, Spletnemu očesu ali Svetu za odziv na sovražni govor."