Vendar to ni sovražni govor, kot ga opredeljujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah in drugi dokumenti meddržavnih institucij (OZN, Svet Evrope, OVSE, EU) in kot ga pri nas, tudi na tej podlagi, opredeljuje Ustava RS.

Sovražni govor različno opredeljujejo tudi strokovnjaki, še posebej je očitna razlika med pravniki na eni ter sociologi in politologi na drugi strani. Pravniki se pri opredelitvah naslanjamo na zakonske definicije, drugi družboslovci pa sovražni govor razumejo širše in uvrščajo vanj tudi vsebine, ki jih predpisi ne urejajo in za katere je tudi prav, da jih ne urejajo.

Kar prepovedan in vreden obsodbe, tudi na podlagi mednarodnih meril in prakse, je predvsem tako imenovani rasistični govor oziroma so sporočila, ki določeni skupini (ki jo opredeljujejo skupne osebne okoliščine, kot so: etnična, narodna, verska ali politična pripadnost, spol, spolna usmerjenost, starost, in druge) ne priznavajo enakih (človekovih) pravic kot drugim, ki jo ocenjujejo kot manjvredno skupino ipd. V tem pogledu je takšen, lahko bi rekli tudi rasističen, govor priznan tudi kot ena od oblik diskriminacije.

Ustava v 63. členu kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, verski rasni in drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti na tej podlagi. Kazenski zakonik v 297. členu določa kazensko odgovornost za tiste, ki javno spodbujajo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost. Pogoji za kazensko obsodbo pa so zahtevni, saj je med drugim treba avtorju dokazati subjektivni namen spodbujanja sovraštva, po prevladujoči sodni praksi pa mora biti podana tudi resna grožnja, da bo takšno spodbujanje imelo tudi določene posledice. Zato je sodne prakse, še posebej kazenskih obsodb javnega spodbujajo sovraštva, nasilja ali nestrpnost, zelo malo. Med ustavno prepovedjo vsakršnega širjenja sovraštva in med kaznivostjo je torej velik razkorak.

Med sprejemljivim javnim izražanjem in primeri javno izraženega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, ki so kaznivi na podlagi kazenskega zakonika, je zato široko "sivo" polje nesprejemljivega javnega govora, ki pa ne izpolnjuje strogih zahtev za kazenski pregon. To sivo polje naj bi zapolnil tudi novi Svet za odziv na sovražni govor.

Ob vsem tem se je treba zavedati, da je svoboda izražanja tako pomembna vrednota v demokratičnih družbah, da se ji ne smemo odpovedati, tudi za ceno subjektivne prizadetosti posameznikov ali posameznih skupin v družbi. To je večkrat ponovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko je reklo, da je treba takšno prizadetost oziroma žaljive izjave tolerirati za ceno ohranjanja svobode izražanja oziroma svobode razprav o vseh zadevah, ki so za javnost pomembne. V mnogo primerih je prizadetost posameznih pripadnikov neke skupine z istimi okoliščinami (na primer versko pripadnostjo) resnična in ni zaigrana, vendar to ni dovolj za sankcioniranje izjav ali razprav, če odpirajo za javnost pomembne teme. Če bi prepovedovali razprave o posameznih družbenih, političnih ali verskih temah bi žrtvovali svobodo izražanja. Postavili bi se na isto raven kot nekatere (teokratične) države, ki želijo, tudi z mednarodnimi sporazumi, uzakoniti prepoved blasfemije.

Dogodki v Parizu z brutalnim umorom polovice uredništva satiričnega tednika so ta vprašanja in vprašanja meja satiričnega izražanja ponovno postavili v ospredje. Tudi sam sem se med študijem in pozneje, v osemdesetih letih, ukvarjal s politično karikaturo in satiričnim stripom (Mostiščarji v Telexu). Takrat sem se srečeval tudi s cenzuro in samocenzuro, zato sem na omejevanje svobode izražanja morda bolj občutljiv, še posebej takrat, ko gre za satiro. Pri skoraj vsakem izdelku sem se spraševal o mejah, do katerih lahko grem pri smešenju ravnanj politike in politikov (nekateri pravijo, da se prava satira začne šele takrat, ko se politiki nehajo smejati). Zato smo bili takrat (v nedemokratičnih časih) satiriki pogosto na meji dovoljenega oziroma smo te meje z osebnim pogumom in izpostavljanjem premikali. Ko pa teh mej ni bilo več in smo pristali v demokraciji, je zamrla tudi satira (Pavliha je takrat preminil), saj je izgubila svojo vlogo premikanja mej svobode izražanja in s tem privlačnost.

Ali so francoski satiriki šli predaleč in ne bi smeli risati verskih simbolov, ki žalijo pripadnike posameznih religij? Tema je kompleksna in mi ne dovoljuje širše argumentacije, vendar menim, da od satire tovrstnih omejitev ne smemo zahtevati. Merilo za dovoljeno ali nedovoljeno prikazovanje verskih simbolov mora biti, kot je rekel tudi ESČP, odpiranje razprav o vprašanjih, ki so pomembna za družbo in javnost. Če je tema satire zloraba religije in njene stranpoti, lahko satirik izpostavi tudi verske simbole. Gola žalitev verskih simbolov, brez odpiranja širših družbenih vprašanj, pa po mojem mnenju ni sprejemljiva. V ta okvir lahko uvrstim na primer "umetniški" projekt zažiga križa.

In za konec - kaj je rešitev, kako reagirati, kako omejiti izraze sovraštva in nestrpnosti? Enoznačnega odgovora ni, tudi v svetu nihče nima odgovora ali recepta, kako se je najbolje odzivati na pojave sovražnega govora. Rešitve se razlikujejo glede na okolja, ureditve in razmere v posameznih okoljih. Tudi sam se vse bolj nagibam k temu, da kaznovanje in kazenski pregon nista ustrezen odgovor in da teh pojavov na ta način ni mogoče odpraviti. Najboljša sta takojšen odziv in razprava o teh vprašanjih. Odziv naj bi bil po možnosti tam, kjer je bila sovražnost izrečena. V medijih, v javnosti ali v politiki. Dobro je tudi, da imamo samoregulacijske mehanizme odzivov, kot jih imajo novinarji z Novinarskim častnim razsodiščem (NČR). Zato bi bilo dobro, da bi poslanci in drugi politiki pri nas sprejeli etični kodeks in dorekli način odziva za posamezne primere sovražnega govora v svojem okolju, v politiki.
V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil - da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na "naše" in "vaše". V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.