Delavcem, ki so bili brez vsakršne zakonske podlage vrženi na cesto, ostane le ena možnost. Sodišče. Tukaj pa se pravi pekel po navadi šele začne.

Zorko: Izredna odpoved mogoča le, če je kršitev zares huda
Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je za MMC zatrdil, da vsekakor drži, da prihaja do zlorab instituta izredne odpovedi in da se želijo delodajalci na ta način "na hitro" znebiti "nezaželenih" delavcev. "Morda bolj kot nezaželenih delavcev se želijo na ta način rešiti tudi finančnih obveznosti, ki gredo na delodajalca, če nekoga odpustijo, npr. odpravnine, odpovedni roki itd. Gre za domnevne kršitve, ki so velikokrat tudi za lase privlečene," meni Zorko.

Pojasnjuje, da bi bilo morda treba 111. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določa, kdaj lahko delavec dobi izredno odpoved, nekoliko bolj specificirati. "Namen člena je namreč takšen, in tudi razlage gredo v tej smeri, da je izredno odpoved s strani delodajalca delavcu moč dati v primeru, ko gre za res hude kršitve. Problem pa nastane v tem, da te hude kršitve ugotavlja delodajalec in tekom sodnega postopka se nato šele na sodišču dokazuje, ali je ta razlog resnično obstajal ali ne. Velikokrat se dokaže, da ni bilo tako. Je pa problem, ker postopek nekaj časa traja, delavec pa ne dobi nadomestila za čas brezposelnosti, četudi je vložil tožbo. Vprašanje je tudi, kaj se v tem času tudi zgodi z delodajalcem," pojasnjuje.

Poudaril je tudi, da na ZSSS-ju opažajo porast izrednih odpovedi. Ob tem je dodal, da se velikokrat zgodi, da dajo delodajalci delavcu izredno odpoved zaradi domnevne kršitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav ZDR in sodna praksa jasno določata, da zgolj kršitev ni dovolj, ampak mora biti ta zares huda.

"Kajti posledice, ki izhajajo iz izredne odpovedi, torej takojšnje prenehanje delovnega razmerja, pomenijo, da mora biti nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče, torej da je njuno zaupanje zaradi te kršitve tako porušeno, da več ne moreta delati skupaj. V primerih, ko gre za neko manjšo kršitev ali pa 'izmišljeno' kršitev, se kasneje velikokrat dokaže, da njuno razmerje ni porušeno do te mere, da ne bi mogla več delati skupaj. Zlorabe instituta izredne odpovedi so pa sicer pogostejše pri manjših delodajalcih," opozarja.

Končarjeva: Seveda se dogaja, da delodajalci kršijo zakon
Predstojnica katedre za delovno in socialno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani Polonca Končar je poudarila, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če nastopi eden od osmih razlogov, ki so v 111. členu ZDR-ja izčrpno našteti, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delodajalca in delavca ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

"To pomeni, da mora delodajalec pri odločitvi, ali bo izredno odpovedal pogodbo, upoštevati dejanske okoliščine, kot so npr. narava, teža in posledice, npr. kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kako je ravnanje delavca vplivalo na njuna medsebojna razmerja, zlasti medsebojno zaupanje. Obstoj razloga in okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ki bi veljal v primeru redne odpovedi, mora dokazati delodajalec," je dejala.

Zatrdila je, da se dogaja tudi, da delodajalci kršijo zakon. Kot pravi, zlasti spregledajo, da morata biti za zakonito izredno odpoved kumulativno izpolnjena dva pogoja: nastopiti mora zakonsko določeni razlog in ugotoviti je treba, da glede na obstoječe okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Štrovs ugovarjal prepovedi preiskave povojnega grobišča
Zadnji javno odmevni primer izredne odpovedi v državni upravi je bil primer Marka Štrovsa, vodje službe za vojna grobišča na ministrstvu za delo.

Štrovs je namreč prek elektronske pošte pri Generalni policijski upravi poskušal doseči umik prepovedi preiskave povojnega grobišča, v katerem naj bi bili pokopani nemški vojaki, zaradi česar so bili v preiskavo vpleteni tudi nemški organi. To je storil, ker je, kot pravi, upravičeno domneval, da bi lahko zaradi prepovedi nastale večje težave.

Temu dogodku je nato sledilo vabilo na razgovor z delodajalcem pred izredno odpovedjo delovnega razmerja. "Očitali so mi, da sem tisti dopis sam, nepooblaščeno podpisal in da bi ga moral dati podpisati nadrejenim, ker nisem bil pooblaščen za takšno komunikacijo," trdi Štrovs, ki mu je bila izredna odpoved pozneje tudi vročena.

"Ves čas sem razumel in tudi v praksi prejšnjih sondiranj je bilo tako, da je delovna komunikacija med udeleženci tekla neformalno, ker je dovoljenje za to dodatno sondiranje že bilo izdano od pristojnega organa," poudarja. Kot pravi, je ves zaplet verjetno nastal zaradi različnega razumevanje njegovega obvestila.

"Sam sem tisto razumel kot neko delovno obvestilo, da bi skušali uskladiti svoje ravnanje pri teh dodatnih preiskavah. Moji nadrejeni pa so mi dali izredno odpoved, ker so menili, da sem sam posegal v odločanje o tej zadevi," je povedal.

Ministrstvo: Štrovs je huje kršil pogodbene in druge obveznosti
Zatrdil je še, da mu je bila izredna odpoved vročena na podlagi 2. alineje 111. člena ZDR-ja, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sam pa je prepričan, da bi v njegovem primeru morali upoštevati zakon o splošnem upravnem postopku, "ki ureja komunikacijo uradnika z drugimi udeleženci v postopku. Ta je praviloma ustna, če je pisna, pa je praviloma neformalna".

Na ministrstvo za delo smo naslovili vprašanje, s čem natančno je Štrovs kršil ZDR. Odgovorili so, da je bila Štrovsu izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, "ker je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Marko Štrovs je s svojim ravnanjem grobo kršil predpise, ki urejajo upravno poslovanje v ministrstvu in ki so ključnega pomena za njegovo vodenje, ter pri komuniciranju z drugimi državnimi organi in s tujo državo ravnal samovoljno, s čimer je prekoračil svoja pooblastila. Zaradi vseh kršitev je bilo medsebojno razmerje tako omajano, da ni bilo mogoče več nadaljevati delovnega razmerja."

Štrovs prekršil zgolj prakso ali natančno določene predpise?
Polonca Končar je pojasnila, da konkretnega primera ne more komentirati, ker ima premalo podatkov. Na vprašanje, ali je nepooblaščeno komuniciranje lahko kršenje določb iz ZDR-ja je odgovorila, da tega ne ve, "ker bi to moralo biti najbrž kje opredeljeno ali pa obstajati navodila predstojnika, kako je v tem primeru. V primerih služb za stike z javnostmi, kar je sicer nekoliko drugače, imajo to tudi urejeno. Ne vem pa, kako je to na konkretnem ministrstvu, ali je samo neka praksa uveljavljena ali je to kje izrecno določeno."

Če glede komunikacije uradnikov z državnimi organi veljajo točno določena in zapisana pravila ali gre zgolj za splošno prakso, ki naj bi se spoštovala, smo povprašali tudi ministrstvo, vendar nam na to vprašanje niso odgovorili.

Izredne odpovedi delovnih razmerij pa niso redkost niti v novinarskih vodah, o čemer pričata naslednja primera.

Izredna odpoved Igorju Mekini nezakonita
Konec januarja 2008 je v javnosti močno odmeval zapisnik pogovora med slovenskimi in ameriškimi diplomati, objavljen v Dnevniku, ki je med drugim razkrival zahteve ZDA, da Slovenija, tedaj predsedujoča EU-ju, priznana Kosova. Obenem je odlomke iz depeše objavil tudi srbski časnik Politika, dopisnica katerega je tudi Svetlana Vasovič Mekina, žena tedanjega urednika Dnevnikove zunanjepolitične redakcije Igorja Mekine.

Odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak je tedaj menil, da so podatki na Politiko prišli prav od Mekine, ki je to sicer zanikal, a kljub temu je bil nato proti njemu sprožen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe nezakonita, zato jo je razveljavilo. Dnevnik je bil Mekini dolžan izplačati vse plače v višini okoli 2.500 evrov bruto za nazaj, poravnati pa je moral tudi sodne stroške.

Mekina nam je pojasnil, da je nezakonito odpoved dobil iz dveh razlogov - zaradi komentarja, kjer mu je nekdanji odgovorni urednik očital, da naj bi z njim - čeprav ga je sam prebral pred objavo in tedaj nanj ni imel pripomb - "zavajal javnost" in zaradi očitka, da naj bi izdal nekakšno "poslovno skrivnost" Dnevnika.

Šikaniranja novinarjev zaradi pritiskov politike
"Ker (še vedno) živimo v državi, kjer je komentiranje svobodno, se je na sojenju seveda izkazalo, da moj komentar v resnici ni bil nikakršna 'kršitev' mojih pogodbenih obveznosti. Prav tako se je izkazalo, da depeša MZZ-ja, o kateri sem pisal, ni bila nikakršna 'poslovna skrivnost' mojega delodajalca, pač pa da je šlo za dokument MZZ-ja, vsebina depeše pa je bila dostopna več medijem. Zato seveda nisem storil nikakršne kršitve, odpoved pogodbe pa je bila posledično popolnoma nezakonita," nam je pojasnil.

Kot je dejal, se mu zdi njegov primer podoben primeru novinarja Matije Graha z Dela in še nekaterim drugim primerom šikaniranja novinarjev zaradi pritiskov politike, ne vidi pa globljih vzporednic med svojim primerom in "primerom Štrovs".

Izredna odpoved Borutu Mešku STA stala 30 tisoč evrov
Naslednji primer je zaradi nesrečnih okoliščin še bolj šokanten. Direktor STA-ja Bojan Veselinovič je leta 2009 s funkcije odgovornega urednika STA-ja razrešil Boruta Meška, takoj zatem pa je sledila še izredna odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Združenje novinarjev in publicistov je tedaj protestiralo proti takšnemu ravnanju, Veselinoviča obtožilo ideoloških čistk, od premierja Boruta Pahorja pa zahtevalo, da direktorja razreši. Meško je na eni svojih zadnjih novinarskih konferenc opozoril tudi na šikaniranje, ki ga je bil deležen od Veselinoviča vse od njegovega prihoda aprila 2009.

Sodišče je pozneje odločilo, da mora STA, katerega lastnica je država, na podlagi poravnave, sklenjene v delovnem sporu zaradi ugotavljanja nezakonitosti izredne odpovedi, družini Boruta Meška plačati poravnavo. Vse skupaj je STA stalo okoli 30 tisoč evrov. Meško poravnave žal ni dočakal, saj je pol leta po izredni odpovedi delovnega razmerja umrl.

Žal pa se navsezadnje pokaže tudi to, da se po navadi direktorju, pa naj bo to državnega ali zasebnega podjetja, ki mu sodišče dokaže tako evidentno kršitev delavskih pravic, ne zgodi nič. Premier Borut Pahor je ob izredni odpovedi delovnega razmerja Mešku tedaj dejal le, da se bo posvetoval z odgovornimi in sprejel potrebne odločitve. In tukaj se je stvar končala.

Nihče do zdaj ni škode, ki jo je sam zakrivil, poravnal iz svojega žepa. Če je to še nekako razumljivo za zasebna podjetja, pa je takšna logika povsem nesprejemljiva za podjetja v državni lasti, kot je tudi Slovenska tiskovna agencija. V teh primerih škodo, ki jo povzročijo direktorji s svojim ravnanjem, plačujemo vsi državljani, še najbolj pa tako ali drugače delavec, ki ga je direktor prek zlorabe instituta izredne odpovedi vrgel na cesto.