Na današnji dan mineva leto dni od t. i. prve mariborske vstaje, na kateri je več kot tisoč protestnikov pred mestno hišo Rotovž protestiralo proti izvolitvi takratnega župana Franca Kanglerja v državni svet. Šlo je sicer za tretji protestni shod. Prvi je bil 2. novembra, ko je približno 50 ljudi pred stavbo občine prižigalo sveče, drugi pa 12. novembra, ko je od 400 do 600 ljudi s plakati "Gotof je" skandiralo pred mestno hišo in v vhod metalo jajca.

Prva mariborska vstaja tako ni bila prvi izraz nestrinjanja s takratno politiko vodenja mesta, je pa bila prva bolj množična. Protestniki so Kanglerju očitali korupcijo, kadrovanje, krajo javnega denarja in kazenske ovadbe. Kljub intenzivnemu protestu je Kangler s 25 elektorskimi glasovi od 38 postal državni svetnik, na kar se je zbrana množica zelo razburjeno odzvala. Z Rotovža so morali Kanglerja rešiti policisti, tudi z uporabo prisilnih sredstev.

"Težava ni bil Kangler, ampak kanglerizem"
Val protestov, ki je sledil, je Kanglerja odnesel s položaja, Mariboru pa naznanil boljše čase. A prebivalci in prebivalke Maribora danes razočarani ugotavljajo, da v mestu ni opaziti večjega napredka. Kot je za Radio Slovenija poročala Katarina Klep-Černejšek, pa so ljudje Kanglerjevemu nasledniku županu Andreju Fištravcu pripravljeni dati še nekaj časa. Sociolog, eden izmed udeležencev vstaj in avtor pred kratkim objavljenega Vstajniškega dnevnika Franci Trček je za MMC dejal, da je že takrat čutil dvom o volitvah. Ključna težava, kot izpostavlja Trček, ni bil Kangler, ampak to, "kar smo poimenovali kanglerizem ali hobotnica". Kot je pojasnil, pa se "razgradnja hobotnice in kanglerizma s tem mestnim svetom ni mogla zgoditi".

Medtem ko je najvidnejši rezultat protestov menjava na županskem položaju, pa je po Trčkovem mnenju pozitiven učinek vstaj tudi to, "da dojamemo, da je neka oblast, neki hegemon, oblast zgolj toliko časa, kolikor ji mi to dovolimo, kolikor časa ji mi podarimo legitimeto". Poleg tega Trček upa, da "smo po dvajsetih letih ugotovili, da potrebujemo civilno družbo, ki je ni bilo, ki je zaspala". Civilna družba iz osemdesetih let prejšnjega stoletja se je po njegovem mnenju "ali prelevila v politiko ali prisesala na seske politike".

Zagotoviti dostojno preživetje
Kot je poudaril Trček, je Maribor od konca osemdesetih let do leta 1997 izgubil polovico delovnih mest. Velikih podjetij z razvojnimi inštituti skoraj ni več, je pojasnil. Prav tako se ni uresničila ideja o policentričnem razvoju Slovenije še iz obdobja Jugoslavije. "Slovenija se je blazno centralizirala in dajmo se vprašati, zakaj 20 let nismo ustanovili regije," je dejal sociolog, ki je strnil osnovno težavo Maribora danes: "Osnovna težava Maribora je, kako ljudem zagotoviti dostojno preživetje."

Vstaje pa so v mestu odprle prostor novim političnim praksam. "V Mariboru imamo iniciativo mestni zbor, ki je sorazmerno dobro začela delovati. So pa tudi tu lahko neke nevarnosti." Pri tem omenja pasti participativne demokracije, ko se lahko tovrstne platforme izkoristi tudi za širjenje nestrpnih idej. Ne glede na to ima lokalno okolje določene prednosti. "Lokalno okolje je mogoče dobro za tovrstna prakticiranja, ker se v lokalnem okolju dosti hitreje zaveš, da te politika zanima, da te mora zanimati."

Leto dni po protestih so mnenja Mariborčanov in Mariborčank o dosežkih lanskih protestov deljena, kot je še poročala Katarina Klep-Černejšek, pa utegne biti ljudske potrpežljivosti brez konkretnih rezultatov ob vse slabši socialni podobi mesta slej ko prej konec. A ker energije za nove vstaje kljub nezadovoljstvu verjetno ni, je vprašanje, kaj ljudem še ostane. "Eno so skupščine, drugo so peticije, tretje so neki ožje ciljani protesti, četrto so nove politike, nove stranke, nove liste," je možnosti naštel Trček.