Kako mogočen komunikacijski kanal političnim strankam predstavljajo njihove spletne strani, se kaže že nekaj časa. Politiki prek njih dokazujejo to ali ono, tako ali drugače obračunavajo s svojimi nasprotniki, brenkajo na čustvene strune uporabnikov, pri tem pa pogosto sploh ne izbirajo besed. Na ta način je bilo državljanom pripravljenih že več presenečenj.

Igranje na čustvene strune
Prva dama LDS-a Katarina Kresal je tako pred nedavnim ustanovila celo svojo spletno stran Kresnice, ki jo uporablja za zavračanje očitkov v smislu "ni res, da sem", SDS pa je javnost šokiral po nedavnem referendumu, ko je slovensko zastavo ovil v črnino, k tej podobi pa pripel pesem slovenskega pesnika Simona Gregorčiča Na potujčeni zemlji, ki jo med drugimi sestavljajo naslednji verzi: "Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim domovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina."

Čeprav to, da splet postaja vse močnejši in vse bolj priljubljen medij, ni presenetljivo, se vendarle zastavlja vprašanje, kako in zakaj so ta komunikacijski kanal na veliko izkoristile tudi politične stranke. Kako (ne)uspešno in (ne)profesionalno ga izkoriščajo in kako (ne)kulturne so pri tem? MMC se je o tem pogovarjal z dvema strokovnjakoma za medije - Sandro Bašič Hrvatin, profesorico na Fakulteti za humanistiko Univerze na Primorskem, in Petrom Lahom, predavateljem na ljubljanski Fakulteti za medije.

Bašič Hrvatin: Izogibanje komunikaciji s klasičnimi mediji
Oba sta za našo spletno stran pojasnila, da so se stranke svojih spletnih medijev oklenile v želji, da pridobijo popoln nadzor nad vsebino. "Najprej je treba opozoriti na to, da so imeli politiki in politične stranke do medijev vedno negativen odnos. Stranke so vedno trdile, da mediji ne poročajo o politiki tako, kot bi bilo po njihovem prav, kar pomeni, da so medijem vedno oporekale njihovo funkcijo izbire dogodkov, prezentacije dogodkov ipd. S spletnim komuniciranjem, ki jim to omogoča, so se politiki predvsem izognili komunikaciji z mediji. Gre za idejo, da je mogoče z volivci in potencialnimi podporniki stranke komunicirati tako, da se izogneš medijem," je poudarila Sandra Bašič Hrvatin.

S tem se je strinjal tudi Lah. Njegovo sporočilo je namreč skoraj identično tistemu, ki ga je za MMC podala njegova kolegica: "Z vidika strank ima splet prednost pred novinarskimi mediji, ker upravljalcu omogoča tako rekoč popoln nadzor nad vsebino. V pravih, profesionalnih novinarskih medijih naročnik oglasa oziroma službe za odnose z javnostmi tega nadzora nimajo."

Lah: Splet pomemben za predstavitev programov
In če Lah ugotavlja, da stranke tako kot drugi ugotavljajo, da je splet pomemben medij za predstavitev njihove politike in programov, gre Sandra Bašič Hrvatin še dlje. Tovrstne spletne strani postavlja ob bok klasičnim medijem (seveda ne po verodostojnosti). Po njenih besedah namreč politiki s spletnim komuniciranjem prevzemajo pobudo, saj s svojimi vsebinami vzpostavljajo pomembnost posameznih vprašanj za javno razpravo, tako da so njihovi mediji na neki način odsevuredniške strankarske politike. "Verjetno mediji sami takšnih informacij ne bi objavili, če pa že, bi jih s komentarjem oz. s pogledom na to, to pa je tisto, čemur pa se želijo stranke izogniti," ugotavlja.

Ali stranke, ki ne uporabljajo intenzivno tovrstnega načina komunikacije, veliko zamujajajo? "Da," sta si enotna sogovornika. "Komuniciranje preko spleta je nujno. Učinki so raznovrstni in jih lahko v grobem razdelimo v dve skupini. Eno je informiranje in vplivanje na javno mnenje, drugo je gojitev in vzdrževanje stikov med privrženci in člani, s ciljem, da jih po potrebi mobilizirajo. Uspešna stranka bo znala splet izkoristiti v obeh vidikih," navaja Lah.

Bašič Hrvatin: Izključevanje drugače mislečih
Od Bašič Hrvatin neposrednega odgovora o učinkovitosti strankarskega spletnega komuniciranja nismo dobili. Dejala je le, da politiki tako prepričajo že prepričane oz. da se vsaka komunikacija ocenjuje po tem, "ali je tisti, ki sporoča, dosegel svoj namen".

Veliko črno piko so si strankarski mediji pri profesorici s koprske fakultete sicer zaslužili s tem, da, kot trdi, izključujejo drugače misleče. Za spletno komunikacijo je po njenih besedah na splošno značilno, da omogoča večjo dvosmernost in interaktivnost uporabnikov, medtem ko strankarski spletni portali to prednost spleta postavljajo ob rob: "Izključujejo drugače misleče, tako da je ta komunikacija veliko bolj enosmerna in za drugačna mnenja nezavidljiva. /.../ Bojim se, da se ogromno tega spletnega komuniciranja dela po nekakšni inerciji, ne da bi se dejansko razmišljalo o tem, koga želimo nagovoriti. Mene pa zanima predvsem možnost participacije državljanov – v kolikšni meri se na spletnih mestih strank odpirajo kanali, da ljudje lahko povejo svoje mnenje, da jih nekdo posluša, jim odgovori in ukrepa."

Lah: Preseneča grobost LDS-a
Oba sogovornika smo soočili tudi z nekaterimi zapisi na spletnih straneh strank (primere glej ob strani prispevka). Predavatelj s Fakultete za medije je v oceni SNS-ovega in LDS-ovega zapisa dejal, da ne eden ne drugi ne prestopata meje sovražnega govora. Sovražni govor, ki je edina omejitev, pa ni isto kot klevetanje, zmerjanje ali kritiziranje, je zatrdil in dodal, da je vse drugo stvar okusa. Pri tem se je vendarle obregnil ob zapis s spletne strani LDS-a, stranke, ki jo vodi Kresalova. Dejal je, da ga grobi ton preseneča, ker je v nasprotju s simbolnim pomenom ženskosti, sam pa ne pozna primera, ko bi se napadalnost in grobost ženski splačala.
"Izkušnja kaže, da so negativne kampanije (blatenje, podtikanje, kritiziranje in podobno) na kratki rok sicer učinkovite in škodujejo nasprotniku, na dolgi rok pa smo vsi umazani: tisti, ki je sprožil negativno kampanijo, tarča in celotna skupnost. Tudi tu velja star pregovor, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade," meni.

Od nekulture do odgovornosti
In medtem ko je Sandra Bašič Hrvatin na MMC-jevo vprašanje, ali kultura na strankarskih spletnih straneh šepa, odgovorila, da se da govoriti tudi o nekulturi, je Lah pojasnil, da je treba izhajati iz stališča, da so avtorji besedil sami odgovorni za vsebino, v veliki meri pa tudi za njene učinke.