Slovenija želi vrnitev umetniških del, ki so bila v nekdanji SFR Jugoslaviji razstavljena v številnih državnih institucijah. Foto: BoBo
Slovenija želi vrnitev umetniških del, ki so bila v nekdanji SFR Jugoslaviji razstavljena v številnih državnih institucijah. Foto: BoBo
Foto: MMC RTV SLO

Arhiv RS je v sodelovanju s Slovensko kinoteko že leta 2005 pripravil seznam filmskega gradiva, na katerem je bilo 9 koprodukcijskih filmov in se hranijo v Jugoslovanski kinoteki. Gre za filme, pri katerih je s finančnim vložkom pri njihovi produkciji sodeloval tudi slovenski producent, to je bil Viba film. Pri izdelavi seznama so izhajali iz podatkov v Filmografiji jugoslovenskog filma, ki vsebuje podatke o produkciji vseh filmov, nastalih v okviru republik tedanje Jugoslavije. Zahtevek za vse te filme se nanaša le na pridobitev filmske ogledne kopije in ne na izvirno gradivo (negativ slike in tona). Gre za filme: Bitka na Neretvi, Poslednja postaja, Crvena zemlja, Četiri dana do smrti, Krizno obdobje, Zadah tela, Opasni trag, Moj brat Aleksa in Čaruga.

Na seznamu kulturne dediščine Slovenije v Srbiji naj bi bile tudi zastave slovenskih partizanskih enot iz druge svetovne vojne, radiopostaja iz časa italijanske okupacije, partizanski top in sanitetni material iz zbirke Vojnega muzeja, ki je na Kalemegdanu. Foto: BoBo
V Bistri je razstavljenih 15 nekdanjih Titovih vozil. Foto: TMS/Neža Renko

Film Bitka na Neretvi je bil dan na seznam iz enega samega razloga, ker je v Filmografiji naveden podatek, » pp(proizvodno produzeće) Udruženi jugoslovenski producenti«, kar pomeni, da so s finančnim vložkom pri nastajanju tega filma sodelovala vsa takratna filmska podjetja. Pomembno je tudi to, da se zahtevek za vse te filme nanaša le na pridobitev filmske ogledne kopije, in ne na izvirno gradivo (negativ slike in tona).

MZZ o tem, zakaj si Slovenija želi pridobiti kopijo filma Bitka na Neretvi.

Slovenska in srbska vlada bosta imeli na prvi februarski dan skupno vladno sejo. Slovenija želi imeti na dnevnem redu tudi ustanovitev skupne delovne skupine, ki bi reševala vprašanje kulturne dediščine v okviru nasledstvenega sporazuma.

Na ministrstvu za zunanje zadeve, v okvir katerega spada tudi nasledstvo nekdanje SFR Jugoslavije, pojasnjujejo, da Slovenija delovno skupino že ustanavlja, enako pa pričakuje tudi od srbske strani.

Slovenija je sicer že leta 2015 izročila Srbiji popis 313 del, ki jih ima za svojo kulturno ter diplomatsko dediščino in so v srbskih muzejih ter drugih nekdanjih državnih ustanovah v Beogradu. Omenjeni spisek, čeprav je star več kot dve leti, je v preteklih tednih razburjal srbsko in hrvaško javnost, saj so se v tamkajšnjih medijih pojavljale navedbe, kaj vse naj bi Slovenija zahtevala od Srbije. Celo izvirnik enega najbolj znanih jugoslovanskih filmov Bitka na Neretvi. Vendar Slovenija v resnici želi pridobiti zgolj kopijo filma.

Seznama 313 del, ki jih zahteva Slovenija, MZZ ne želi razkriti, saj predstavlja "delovno gradivo." "Gre za 313 eksponatov, med katerimi je približno 200 slik in 50 kipov (na primer dela Riharda Jakopiča, Matije Jame, Božidarja Jakca, Ivane Kobilce, Mateja Sternena, Avgusta Černigoja in drugih), filmi, primerki v poštnem, železniškem, vojnem muzeju, letalo Edvarda Rusjana Eda V ter letalo slovenskih konstruktorjev KB 11...," so pojasnili na MZZ-ju.

Srbi razkrivajo seznam
"Treba je poudariti, da seznam predstavlja predvsem popis slovenske kulturne dediščine, ki je na ozemlju Republike Srbije. Seznam tako predstavlja evidenco in ne uradnega zahtevka Slovenije za vračilo teh umetnin. Njegov namen je bil kar najbolj temeljito popisati predmete slovenske kulturne dediščine, pri čemer sta bila kot izhodišče upoštevani merili iz Sporazuma o nasledstvu, tj. velik pomen za kulturno dediščino Slovenije in njihov izvor iz Slovenije," navajajo in dodajajo, da je seznam kulturne dediščine, ki jo Slovenija želi dobiti iz Srbije, leto dni sestavljala skupina pod vodstvom Narodne galerije ob sodelovanju kulturnega in zunanjega ministrstva ter zunanjih strokovnjakov na podlagi lastnih in javno dostopnih evidenc.

Srbske Večernje novosti so razkrile malce več podrobnosti, kaj naj bi bilo na slovenskem seznamu. Šlo naj bi za slike in skulpture Božidarja Jakca, Gojmirja Antona Kosa, Avgusta Černigoja, Riharda Jakopiča, Lojzeta Dolinarja, Zdenka Kalina, Marija Preglja in nekaterih drugih slovenskih umetnikov. Njihova dela pa so v Narodnem muzeju, muzeju sodobne umetnosti, muzeju jugoslovanske zgodovine, muzeju mesta Beograde, v domu Vojske Srbije, muzeju zrakoplovstva ...

Na seznamu naj bi bile tudi zastave slovenskih partizanskih enot iz druge svetovne vojne, radiopostaja iz časa italijanske okupacije, partizanski top in sanitetni material iz zbirke Vojnega muzeja na Kalemegdanu, kot tudi poštna kočija, ki so jo uporabljali v Istri in je v muzeju PTT-ja ter lokomotiva 151-012 iz leta 1884, ki je zdaj eksponat železniškega muzeja v Beogradu.

Srbski minister za kulturo Vladan Vukosavljević je za srbske medije pojasnil, da je rok za zahteve za vrnitev potekel že leta 2006, Slovenija pa je seznam zahtev Srbiji izročila šele leta 2015. Vendar na MZZ-ju pravijo, da te navedbe ne držijo.

"Slovenija, in tudi druge države naslednice (razen Srbije), določbo iz sporazuma o nasledstvu, ki pravi, da morajo države takšne sezname poslati v dveh letih od veljavnosti sporazuma, interpretira kot instrukcijski rok, še posebej, ker Srbija kljub obljubam doslej še ni sklicala odbora za kulturno dediščino. To pomeni, da prekoračitev tega roka ne pomeni izgube pravice," poudarjajo.

Srbija želi Titova vozila, toda Slovenija jih ne da
Srbija ob slovenskih zahtevah nenehno omenja vrnitev 15 vozil, med njimi 11 Titovih vozil iz Tehničnega muzeja Bistre, ki naj bi formalno pripadali muzeju jugoslovanske zgodovine in vojnemu muzeju na Kalemegdanu. Uradno, kot pravijo na MZZ-ju, Srbija doslej od Slovenije ni zahtevala ničesar. Prav tako Sloveniji podobnih zahtev niso poslale druge države, podpisnice sporazuma o nasledstvu.

Sicer pa naj bi bila po mnenju MZZ-ja pri vozilih, ki si ji domnevno želi Srbija, drugačna situacija, kot pri umetninah nacionalnega pomena. V delu nasledstvenega sporazuma, ki ureja delitev premičnega premoženja, je navedeno, da velja teritorialno načelo, kar pomeni, da premično državno premoženje SFRJ preide na državo naslednico, na katere ozemlju je bilo na dan, ko je razglasila neodvisnost. Izjemo predstavljajo predmeti, ki so velikega pomena za kulturno dediščino ene od držav in so po izvoru z ozemlja te države.

"Titova vozila, ki so bila v času razpada SFRJ na ozemlju Slovenije (v Tehničnem muzeju Bistra, TMS), po mnenju Slovenije ne morejo predstavljati kulturne dediščine nobene od držav naslednic, saj je bilo premoženje nekdanjega predsednika SFRJ premoženje celotne zvezne države. Josip Broz je bil predsednik SFRJ, prav tako avtomobili in institucije, ki so predale vozila TMS, niso bili srbski, temveč jugoslovanski," navajajo na zunanjem ministrstvu ter poudarjajo, da je nekdanji jugoslovanski predsednik v službene namene uporabljal približno 200 vozil, večina katerih je bila ob razpadu SFRJ v Beogradu.

"Med bolj prepoznavna nedvomno spadajo Modri vlak, vagoni, za katerega so bili narejeni tudi v tovarni Borisa Kidriča v Mariboru in ki ga za turistične namene še danes uporabljajo Železnice Srbije, in ladja Galeb, ki je na Reki na Hrvaškem. Zbirka Titovih vozil v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) tako predstavlja manjši del vseh vozil," poudarjajo.

Na zunanjem ministrstvu pravijo, da Slovenija v okviru nasledstvenega sporazuma (še) ni vložila zahtev za vrnitev kulturne dediščine tudi drugim državam, naslednicam nekdanje SFR Jugoslavije, ker je pač večina premičnega premoženja, ki predstavlja slovensko kulturno dediščino, v Srbiji oz. v Beogradu, kjer je bil skoraj tri četrtine stoletja center skupne države.

Kakšne možnosti ima Slovenija?
Toda ali ima Slovenija sploh kakšne možnosti oz. druge vzvode, da bi pridobila kulturno dediščino, če se Srbija odloči, da tega ne bo storila? "Sporazum od vseh držav pogodbenic zahteva dosledno in bona fides spoštovanje, zato je prepoznaven temelj za poglobitev dobrih sosedskih odnosov in iskrenega sodelovanja v regiji. Temeljno reševanje vprašanj po tem sporazumu poteka na podlagi pogovorov med državami naslednicami," še pojasnjujejo na MZZ-ju.

Slovenija želi v okviru nasledstva dobiti nazaj tudi izvirni material slovenskih filmov (negativ slike in tona), ki jih je podjetje Triglav film leta 1968 predal v depozit Jugoslovanski kinoteki. Filmi so bili dani v depozit zato, ker v Sloveniji takrat še ni bilo depojev za ustrezno hranjenje filmskih trakov, zlasti na gorljivi osnovi, na katerih je bila večina teh filmov posneta. Tu gre za filme, ki so bili izdelani v slovenskem Triglav filmu. Jugoslovanska kinoteka pa je potrdila, da se vsi ti trakovi hranijo pri njih. Gre za filme Na svoji zemlji, Trst, Kekec, Jara gospoda, Svet na Kajžarju, Dobri stari pianino, Dobro morje, Akcija, Veselica, Ti loviš, Naš avto, Tri četrtine sonca, Balada o trobenti in oblaku. Poleg omenjenih filmov so v Beogradu tudi izvirniki nekaterih drugih slovenskih filmov, in sicer Med strahom in dolžnostjo, Bele trave, Idealist in Opre Roma.

Arhiv RS je v sodelovanju s Slovensko kinoteko že leta 2005 pripravil seznam filmskega gradiva, na katerem je bilo 9 koprodukcijskih filmov in se hranijo v Jugoslovanski kinoteki. Gre za filme, pri katerih je s finančnim vložkom pri njihovi produkciji sodeloval tudi slovenski producent, to je bil Viba film. Pri izdelavi seznama so izhajali iz podatkov v Filmografiji jugoslovenskog filma, ki vsebuje podatke o produkciji vseh filmov, nastalih v okviru republik tedanje Jugoslavije. Zahtevek za vse te filme se nanaša le na pridobitev filmske ogledne kopije in ne na izvirno gradivo (negativ slike in tona). Gre za filme: Bitka na Neretvi, Poslednja postaja, Crvena zemlja, Četiri dana do smrti, Krizno obdobje, Zadah tela, Opasni trag, Moj brat Aleksa in Čaruga.

Film Bitka na Neretvi je bil dan na seznam iz enega samega razloga, ker je v Filmografiji naveden podatek, » pp(proizvodno produzeće) Udruženi jugoslovenski producenti«, kar pomeni, da so s finančnim vložkom pri nastajanju tega filma sodelovala vsa takratna filmska podjetja. Pomembno je tudi to, da se zahtevek za vse te filme nanaša le na pridobitev filmske ogledne kopije, in ne na izvirno gradivo (negativ slike in tona).

MZZ o tem, zakaj si Slovenija želi pridobiti kopijo filma Bitka na Neretvi.