Zdravstveni sistem je tik pred tem, da se sesuje, opozarja Gibanje za ohranitev in izboljšanja javnega zdravja. Foto: MMC RTV SLO
Zdravstveni sistem je tik pred tem, da se sesuje, opozarja Gibanje za ohranitev in izboljšanja javnega zdravja. Foto: MMC RTV SLO
Zdravstveni dom
V Evropi je težnja združevanja zdravstvenega osebja v osnovnem zdravstvu v oblike, podobne našim zdravstvenim domovom. Pri nas se z razgrajevanjem zdravstvenih domov vračamo za več kot 80 let nazaj, ko je bil ustanovljen prvi zdravstveni dom. To organizacijsko obliko so v 70. letih prevzele nekatere skandinavske države, je dejala Julijana Bizjak Mlakar. Foto: MMC RTV SLO

Zdravstveni denar, ki ga solidarnostno zbiramo za zdravljenje, bi se moral porabljati učinkovito. Učinkovitost pa se ne meri z dobičkom, temveč z izidi zdravljenja, ki jih dosegamo z vloženimi sredstvi.

Julijana Bizjak Mlakar

Dostopnost zdravljenja se je s koncesionarji večinoma zmanjšala. Mnogi izmed njih ustvarjajo celo umetne čakalne vrste, da bi usmerili paciente v svoje samoplačniške ambulante.

Julijana Bizjak Mlakar
Bolniška postelja
Gibanje je opozorilo ministrico za zdravje in javnost, da je zdravstvo tik pred tem, da se sesuje. Posledice sesutja zdravstva se v nekaterih vzhodnoevropskih državah in državah Latinske Amerike, kjer so vlade na podoben način kot pri nas podlegle lobijem, kažejo v manjši dostopnosti kakovostnega zdravljenja in v slabšem zdravju ljudi. Foto: RTV SLO

Napake ministrice za zdravje pa plačujemo uporabniki s slabšim zdravjem, s slabšim in manj dostopnim zdravstvom ter davkoplačevalci z dražjim zdravstvom.

Julijana Bizjak Mlakar
Bolniki čutijo privatizacijo na svojih žepih, saj je danes treba za skoraj vsako zdravstveno storitev doplačati, so prepričani v Gibanju. Foto: RTV SLO

Ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič naj bi tik pred iztekom mandata odobrila podelitev še 300 koncesij v zdravstvu, kar naj bi po mnenju Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva vzelo progame in kadre javnim zdravstvenim zavodom in jih prepustilo zasebnikom.

Na ministrstvu za zdravstvo očitke gibanja sicer zavračajo in opozarjajo, da je koncesionarstvo sestavni del javnega zdravstva v Sloveniji. MMC je o stališču do koncesionarstva v slovenskem zdravstvu povprašal članico Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva Julijano Bizjak Mlakar.

Ministrica za zdravje tik pred iztekom mandata napoveduje podelitev okrog 300 koncesij oziroma razširitev koncesij v zdravstvu, pri čemer se sklicuje tudi na nacionalni plan zdravstvenega varstva 2008-2013.
Privatizacija se v zdravstvu dogaja predvsem v korist lobijev in v škodo zdravja prebivalcev in prebivalk Slovenije. V Gibanju smo prepričani, da ministrica ne bi smela privatizirati zdravstva brez analiz posledic dosedanje privatizacije zdravstva, brez široke javne razprave o privatizaciji zdravstva in brez soglasja prebivalk in prebivalcev Slovenije. Saj gre vendar za naše zdravje in za naš denar, ali ne? Zboli lahko vsak ali pa se poškoduje. Zato je to področje posebej občutljivo in zahteva posluh za človeka in za bolnika.

Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, na katero se sklicuje ministrica, je bila sprejeta brez soglasja strokovne in laične javnosti. Mnenje ljudi sta vlada in ministrstvo povsem ignorirala. Javne razprave in ankete pa so pokazale, da ljudje nasprotujejo privatizaciji in komercializaciji zdravstva, ki ju predvideva dokument vlade.

Ministrica namerava programe, kadre in finančna sredstva vzeti tudi neprofitnim zdravstvenim domovom in bolnišnicam ter vse to podeliti med zasebnike in številne d.o o.-je. Ti delujejo po podjetniški zakonodaji – tudi s ciljem maksimiranja profita. Tudi programe in javna finančna sredstva iz opuščenih koncesij in za razširitve programov namerava ministrica podeliti zasebnikom, ne pa vrniti oz. dati zdravstvenim domovom in bolnišnicam.

Kaj podeljevanje vedno več koncesij pomeni za zdravstvene domove in sistem javnega zdravstva?
Privatizacijski procesi sicer potekajo od leta 1992, pospešeno pa zadnja leta. Energija vlade in ministrstva se vsa leta usmerja predvsem v to, kako bi se lobiji polastili premoženja zdravstvenih domov in bolnišnic ter se obogatili z javnimi sredstvi, ne rešuje pa drugih urgentnih problemov zdravstva. Verjamem, da vsi privoščimo zdravnikom bogastvo in tudi 100 evrov neto na uro za dežuranje, ki jih zahteva zdravniška zbornica. Vprašanje pa je, za koliko bi uresničitev slednje zahteve zmanjšala zdravstvene pravice prebivalcev iz javnih sredstev, saj se sredstva za plače in za zdravljenje prebivalstva zajemajo iz iste vreče.

Podeljevanje koncesij je doslej že več kot 20 odstotkov zdravstvenih domov potisnilo v nezakonito stanje, ko ti ne morejo več izvajati vseh zakonsko opredeljenih dejavnosti in storitev, ki jih ljudje potrebujejo za celovito zdravstveno obravnavo. Ministrica, ki bi morala to nezakonito stanje ugotoviti, sprožiti ukrepe proti odgovornim in odpraviti nezakonito stanje, pa ne ukrepa.

Kako privatizacijo čutijo bolniki?
Bolniki čutijo privatizacijo na svojih žepih, saj je danes treba za skoraj vsako zdravstveno storitev doplačati, dostopnost zdravstvenih storitev se zmanjšuje, vplivni in premožni pridejo prej na vrsto za zdravljenje prej kot preostali. Za običajne ljudi so čakalne dobe nerazumno dolge in ogrožajo njihovo zdravje in življenje. Javno zdravstvo se siromaši tudi zaradi mešanja javnega in zasebnega. Zmanjšuje se preventivna dejavnost.

Ali Slovenija sploh potrebuje koncesionarje v zdravstvu oziroma kdaj je podelitev koncesije upravičena?
Koncesije se v Sloveniji zlorablja za prenose zdravstvenih programov in finančnih sredstev z zdravstvenih domov in bolnišnic na zasebnike. Doslej neprofitno zdravstvo se na ta način pospešeno spreminja v profitnega. S tem se javno zdravstvo siromaši, postaja manj kakovostno, manj dostopno in dražje.

Koncesija bi bila upravičena le v primeru, če bi pomenila cenejši način zdravljenja ob enaki ali boljši kakovosti, kot ga lahko nudi zdravstveni dom ali bolnišnica (npr. v oddaljenih krajih). Slaba dostopnost zdravstvenih storitev in poslabšanje zdravja ljudi na najbolj sprivatiziranih področjih, npr. v zobozdravstvu in ginekologiji, pove veliko o posledicah privatizacije pri nas. Dostopnost zdravljenja se je s koncesionarji večinoma zmanjšala. Mnogi izmed njih ustvarjajo celo umetne čakalne vrste, da bi usmerili paciente v svoje samoplačniške ambulante. Dostopnost bi se lahko povečala predvsem s povečanjem transparentnosti poslovanja, razmejitvijo javnega od zasebnega, z uvedbo nacionalnih čakalnih list, ki jih obljublja ministrstvo že nekaj let, z razširitvijo zdravstvenih programov, z novim denarjem, z boljšo organizacijo dela v zdravstvu ipd. Zaradi koncesij je ogroženo 24-urno zdravstveno varstvo prebivalcev.

Koncesije verjetno niso edina težava slovenskega zdravstva?
Treba bi bilo poskrbeti tudi za varnost bolnikov, saj številni dogodki kažejo, da bolniki potrebujejo neodvisnega varuha svojih pravic. Dosedanji oblastniki niso imeli posluha, da bi se z bolniki pogovorili, kaj ti želijo, in upoštevali njihove želje. Civilna družba ima veliko izkušenj, zato bi moral biti njen vpliv odločilen tako v svetih zdravstvenih institucij kot pri usmeritvah zdravstvene politike.

Slovenija nujno rabi nacionalne zdravstvene programe na področju rakavih bolezni, sladkorne bolezni, za srčne bolnike, za osteoporozo ipd. Poskrbeti bi bilo treba, da bi bolniki in uporabniki zdravstvenih storitev lahko spremljali, kako se porablja zdravstveni denar, in imeli pri tem tudi besedo. Ogromno je še nalog, ki jih je treba opraviti, da bi zdravstvo delovala predvsem v korist bolnikov in drugih uporabnikov. Želimo pa tudi zadovoljno in dobro plačano zdravstveno osebje.

Aleksandra K. Kovač

Zdravstveni denar, ki ga solidarnostno zbiramo za zdravljenje, bi se moral porabljati učinkovito. Učinkovitost pa se ne meri z dobičkom, temveč z izidi zdravljenja, ki jih dosegamo z vloženimi sredstvi.

Julijana Bizjak Mlakar

Dostopnost zdravljenja se je s koncesionarji večinoma zmanjšala. Mnogi izmed njih ustvarjajo celo umetne čakalne vrste, da bi usmerili paciente v svoje samoplačniške ambulante.

Julijana Bizjak Mlakar

Napake ministrice za zdravje pa plačujemo uporabniki s slabšim zdravjem, s slabšim in manj dostopnim zdravstvom ter davkoplačevalci z dražjim zdravstvom.

Julijana Bizjak Mlakar