Članica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva je v drugem delu intervjuja za MMC spregovorila o posledicah privatizacije zdravstva za bolnike in stanju slovenskega zdravstva.

Ko človek zboli, ga bolj kot dolgoročni učinki pozitivnih sprememb na zdravstveni sistem zanima le to, kako priti do čimboljšega in predvsem čimhitrejšega in učinkovitega zdravljenja. Bolnik naj ne bi občutil razlike med obiskom zdravnika koncesionarja in zdravnika, ki dela v sistemu javnega zdravstva, saj naj bi bile storitve enakovredne. Ali menite, da to drži?
To žal pogosto ne drži. Koncesionarji so financirani z javnim denarjem in delujejo kot podjetniki – tudi s ciljem maksimiranja profita. Zdravstveni domovi pa so neprofitni, kar pomeni, da se presežek prihodka nad odhodkom vrača v sistem za zdravljenje ljudi. V koncesionarski obliki dela izgubljamo prednosti timskega dela, lažjega nadzora, možnosti preiskav na dražjih aparaturah, koriščenja ekonomije obsega, zadostnega izobraževanja ipd. Opuščajo se manj plačane storitve, tudi preventiva.

Napačno je mnenje nekaterih, da lahko konkurenca med zdravniki prinese bolj kakovostno in cenejše zdravstvo. To se v praksi ni nikjer pokazalo. Nasprotno, konkurenca med zdravniki je lahko celo škodljiva za zdravje ljudi. Zato si razvite države prizadevajo vzpostaviti boljše sodelovanje med zdravniki, ne pa konkuriranje. Zdravstvene storitve se namreč zaradi konkurence ne izboljšajo in ne pocenijo zato, ker je zdravnik bolje informiran kot njegov bolnik. Bolniki večinoma ne znajo presoditi, kakšno zdravstveno storitev potrebujejo, kakšna je njena kakovost in kakšna ustrezna cena.

Profitni motiv lahko pripomore, da ne dobimo potrebnega zdravljenja, da zasebnik varčuje pri našem zdravljenju, da dobimo storitev slabše kakovosti, da dodatno plačujemo storitve, ki bi jih morali dobiti brezplačno, da nas za zdravljenje, ki se zdi koncesionarju predrago, ta napoti v zdravstveni dom, da nas v času dopustov ali bolezni koncesionarja ta napoti drugam ali pa, da nas koncesionar usmeri v svojo zasebno ambulanto, kjer pa je treba plačati iz žepa. Težave so tudi pri organizaciji dežurstev ipd.

Po neuradnih podatkih bolniki, ki obiščejo koncesionarje, včasih ne dobijo celovite storitve (dodatne krvne in druge preiskave, pri zobozdravnikih dobivajo odgovore, da se nekaterih posegov ne da narediti, čeprav se nato izkaže, da to ne drži ipd.). Ali ste seznanjeni s tovrstnimi konkretnimi primeri in kaj lahko bolnik stori?
Ljudje nam tudi na javnih tribunah, ki jih organiziramo po Sloveniji, pripovedujejo o zlorabah, ki jih doživljajo, kadar zbolijo. Najhujše je, kadar zaradi prepoznega zdravljenja pride do najhujših posledic. Večina ljudi obupa nad tem, da bi pravico zaradi neustreznega zdravljenja iskala po sodni poti.

Člani gibanja običajno ljudem svetujemo, naj svoje zgodbe zaupajo novinarjem, saj smo ugotovili, da se brez javnega pritiska nihče od odgovornih ne zgane. Ministrstvo in zdravniška zbornica pa očitno ne čutita težav bolnikov. Tako sem pred nekaj dnevi na radiu slišala komentar predsednice zdravniške zbornice Gordane Kalan Živčec in državnega sekretarja Darka Žiberna na mnenje ljudi, da gre pri koncesionarstvu predvsem za zaslužkarstvo, da se zdravstvo slabša, da je treba vsako stvar plačati ipd. Oba zdravnika sta menila, da naj bi bilo pomanjkljivo znanje ljudi vzrok njihovih negativnih stališč do koncesionarstva.

Bolniki ostajajo pogosto sami s svojimi težavami in nerazumljeni. Dokler ne bo civilni družbi uspelo pridobiti vpliva na zdravstveno politiko, toliko časa bistvenih pozitivnih sprememb v zdravstvu ni pričakovati.

Kako komentirate odziv ministrstva za zdravje, ki se sklicuje na neodvisne mednarodne raziskave, ki slovenski zdravstveni sistem med 29 državami postavljajo na visoko 8. mesto (EHCI-indeks)? Ta argument se ne sklada z očitki o "razpadanju slovenskega zdravstvenega sistema", ki naj bi se približeval ameriškemu, kjer vse več Slovencev nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja?
Dobro je, da se zdravstvo obravnava z različnih zornih kotov, tudi s stališča prijaznosti zdravstvene obravnave. Članki pravnika in predsednika ter ustanovitelja Health Cunsumer Powerhouse (HCP) Johana Hjertqvista kažejo, da je naklonjen privatizaciji zdravstva. To se odraža tudi v indeksih te hiše, ki naj bi merili predvsem prijaznost zdravstvenega sistema do uporabnikov, manj pa kakovost zdravljenja. Prijaznost naj bi bila prednost predvsem zasebnega zdravstva, kakovost zdravljenja in dobri zdravstveni izidi pa prednost predvsem javnega oziroma neprofitnega zdravstva. Prijaznost je v zdravstvu zelo pomembna, vendar pa so za kakovosten zdravstveni sistem pomembni tudi dobri izidi zdravljenja.
Indeksi HCP temeljijo večinoma na subjektivnih kazalcih. Ocene se dobijo z vprašalniki o tem, kakšno je zdravstvo posamezne države. Vprašalnike večinoma izpolnjujejo izvajalci zdravstvenih storitev, zaposleni na ministrstvih ipd. V dokumentu ni navedeno, katera oseba v državi ali institucija je izpolnjevala vprašalnik.

Nekaj kazalcev za indeks EHCI pa je tudi objektivnih. Objektivni kazalci le v majhnem obsegu vplivajo na indeks. Med pomembnimi avtorji dokumenta o indeksu EHCI je tudi Anne–Marie Yazbeck, ki jo za svetovanje plačuje naše ministrstvo za zdravje.

Veseli bi bili, če bi bilo stanje v našem zdravstvu res takšno, kot ga prikazuje HCP v svojem dokumentu. Želeli bi, da bi bile pravice pacientov na področju srčnih obolenj res vrhunske, da bi si v Sloveniji bolniki res lahko izbrali izvajalce za srčne operacije tudi v drugih državah EU-ja, da bi bolniki res čakali na zdravnika doma le 10 minut ali manj po klicu za urgentno pomoč, kot se to trdi v raziskavi HCP-ja. Želeli bi, da bi bil v primeru bolečin v prsih dostop do zdravnika takojšen in v primeru suma srčnih bolezni diagnostične preiskave res takoj opravljene, kot to navaja raziskava HCP. Tako pa se dogaja, da naši bolniki umrejo zaradi infarkta celo na bolniškem pragu, da pravice bolnikov niso ustrezno urejene, ker ni neodvisnega varuha bolnikovih pravic, da ministrstvo ignorira strokovno in laično javnost, da se zdravniških napak ne odkriva in sistematično odpravlja, da nadzor nad zdravstvenimi storitvami ni v rokah neodvisne institucije, da se zdravstveno osebje ne odzove pravočasno na klice bolnikov. Preprost klic izvajalcem zdravstvenih storitev pove, da so ponekod podatki o čakalnih vrstah neustrezni, saj je pri nas treba ponekod čakati tedne in mesece celo za uvrstitev na čakalno listo.

Za boljšo primerljivost zdravstvenih sistemov držav bi morala HCP izboljšati nabor kazalcev za svoje indekse, v nabor vključiti točne in predvsem objektivne kazalce, vprašalnike o prijaznosti zdravstvenega sistema pa nasloviti na bolnike oziroma na uporabnike zdravstvenih storitev.

Aleksandra K. Kovač