Poročilo omenjenega odbora, ki je bilo sicer objavljeno že prejšnji teden, na devetih straneh razkriva številne slabosti slovenskega institucionalnega sistema na področju varovanja človekovih pravic. Pri tem odbor najbolj skrbi, da čeprav je Slovenija v celoti v svojo zakonodajo prenesla sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, se je ta uporabil le v minimalnem številu sodnih primerov, zaradi česar državi svetujejo, naj poveča zavedanje o tem sporazumu tako med sodniki, odvetniki in tudi med splošno javnostjo.

Veliko težavo vidijo tudi v korupciji, za katero ugotavljajo, da negativno vpliva na uživanje vseh človekovih pravic. Tu državi priporočajo, naj se spoprime s ključnimi razlogi za korupcijo in poskrbi za večjo preglednost javnih zadev. Prav tako predlagajo, naj KPK-ju omogoči zadostne vire za primerno delovanje in varstvo vseh, ki so udeleženi v protikorupcijskih procesih – še posebej žrtev, žvižgačev in njihovih odvetnikov.

Kritika je letela tudi na institucijo varuha človekovih pravic, saj po mnenju odbora ni v celoti v skladu z mednarodnimi principi varovanja človekovih pravic, pri čemer so izpostavili predvsem omejen vpliv na preprečevanje kršitev pravic romske skupnosti (številne na Dolenjskem živijo v zelo slabih bivanjskih razmerah, med drugim tudi brez vode, elektrike in izolirano od preostalega prebivalstva) ter pravic migrantskih delavcev. Opozorili so tudi na to, da priporočila varuha niso pravno zavezujoča.

Težavo na področju človekovih pravic vidijo tudi v varčevalnih ukrepih, ki so se začeli v letu 2012, pri čemer jih skrbi, da gre zgolj za rezanje stroškov brez kakršnega koli razmisleka o učinkih, ki jih bo to imelo na uživanje pravic, ki jih zagotavlja omenjeni sporazum.
Slovenija ima kopico težav s človekovimi pravicami
Vendar je navedeno le del številnih težav na področju človekovih pravic, ki so jih v Ženevi zaznali pri nas in na katere nevladne, pa tudi vladne organizacije opozarjajo že leta. Tu je še cela kopica drugih: diskriminatorne prakse, s katerimi se še posebej spoprijemajo določene skupine, posameznice in posamezniki, in neustrezen odziv države na te, manjšanje obsega in kakovosti zdravstvenega varstva, neenakost med moškimi in ženskami, regionalne razlike v dostopu do izobraževanja, pomanjkljiv sistem socialnega varstva in socialnih prejemkov, ki ne omogočajo dostojnega življenja, v vseh pogledih podhranjen delovni inšpektorat, nasilje v družini, naraščajoče tveganje revščine, neustrezne bivanjske razmere Romov …

Na Amnesty International so ob tem za MMC pojasnili, da z vidika kršitev človekovih pravic ni primerno izpostaviti le eno in zanjo trditi, da je najhujša. "Vsaka kršitev človekovih pravic je preveč," so opozorili. S poročilom odbora se popolnoma strinjajo, ob tem pa izpostavili že več let stara opozorila za Slovenijo, ki se prekrivajo z ugotovitvami odbora – odsotnost institucionalnega okvira za varstvo pred diskriminacijo, šibak, podhranjen sistem za varstvo človekovih pravic in institucije z omejenim mandatom ter kadrovskimi in finančnimi zmožnostmi.
Pri tem so poudarili tudi na naraščajočo revščino in napačno dojemanje težave. "Na revščino ali na primer spoštovanje pravic delavcev ne smemo gledati kot na "njihovo težavo" - odgovornost mora prevzeti država in odpraviti vzroke," so zapisali.

"Svetel zgled" ZDA
Da so človekove pravice po svetu na udaru tudi v t. i. prvem svetu, je pokazalo v torek objavljeno poročilo ameriškega senata, ki vključuje navedbe o metodah mučenja v okviru ameriškega tajnega programa pridržanj in zasliševanj.

"Čeprav je javnost že leta seznanjena z veliko dokazi, doslej še nihče ni odgovarjal, ker je avtoriziral ta dejanja v programu Cie ali za njihovo izvajanje. Omejena raziskava ameriškega pravosodnega ministrstva glede zasliševanj Cie se je končala leta 2012, s tem, da niso nikogar obtožili. Prav tako ni bilo ovadb glede Cijinega uničenja videoposnetkov zasliševanj, ki so vsebovali morebitne dokaze zločinov na podlagi mednarodnega prava. Poročilo bi moralo biti budnica ZDA, da morajo razkriti vso resnico glede kršitev človekovih pravic ter zagotoviti, da bodo odgovorni postavljeni pred roke pravice, žrtve pa dobile dostop do pravice. Pri tem ne gre za prijaznost – to je preprosto zahteva mednarodnega prava," so jasni na Amnestyju.
Hkrati pa ugotavljajo, da mučenje na žalost ostaja težava na svetovni ravni, kljub konvenciji ZN-a proti mučenju, ki jo je ratificiralo 155 držav. Kljub temu je letos v 79 državah podpisnicah še vedno prihajalo do mučenja, v zadnjih petih letih pa je nevladna organizacija poročala o mučenju ali drugem trpinčenju v 141 državah, so še dodali.