"Rekel bi, da je slovenščina v dobri formi, vendar pa je zaradi hitrega sveta tudi zelo velika možnost, da gre z jezikom in z jezikovno rabo izjemno hitro kaj narobe," trenutni položaj slovenščine ocenjuje predstojnik Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU Kozma Ahačič. Kot poudarja, jezik namreč deluje kot živ organizem, ki za ohranjanje svoje kondicije potrebuje redno vajo, skrb in usmerjanje.

To se mora začeti že pri najmlajših govorcih, zato imajo pri tem veliko vlogo tako starši kot izobraževalni sistem, ki pa se spopada s številnimi izzivi. Od kadrovske podhranjenosti in podplačanosti učiteljev do zastarelih učnih načrtov in integracije vse večjega števila otrok priseljencev, ki se vpisujejo v slovenske šole – v šolskem letu 2018/2019 je slovenske šole obiskovalo 9574 otrok tujcev, v lanskem šolskem letu pa že 17.384.

Ob tem je slovenščina tudi na prepihu globalizacije in vse bolj razširjene uporabe spleta ter družbenih omrežij. Ker pred zasloni preživimo več časa kot v preteklosti, povprečen človek po oceni Ahačiča morda bere celo več kot pred nekaj desetletji, a so ta besedila kratka, nezahtevna in najpogosteje v angleškem jeziku, medtem ko branje daljših, zahtevnejših besedil za mnoge ljudi postaja prevelik napor.

V nadaljevanju si lahko preberete intervju, v katerem smo se s Kozmo Ahačičem med drugim pogovarjali o tem, kako ljudi spodbuditi k branju knjig, kako v slovenščino vključiti številne tujke, ki vstopajo v naš vsakdan, in kako poskrbeti, da bo slovenščina svoj položaj utrdila tudi v digitalnem svetu.

V sklopu zadnje mednarodne raziskave PISA je bil med slovenskimi 15-letniki izmerjen najslabši rezultat bralne pismenosti doslej. Je stanje po vaših opažanjih res tako kritično in kaj so glavni vzroki za to?

Bralna pismenost je nekaj mnogo širšega kot vprašanje rabe jezika, zato preverjanje bralne pismenosti ni preverjanje znanja slovenščine ali angleščine, kakor bi kdo pomislil, ampak je v veliko večji meri preverjanje tega, kako se na splošno znajdemo v svetu tako digitalnih kot analognih besedil. Dvig bralne pismenosti lahko tako pričakujemo predvsem vzporedno z dvigom splošnega odnosa vseh šolskih predmetov do besedil in pa seveda vzporedno tudi z dobrim vzdrževanjem branja zahtevnejših besedil. Tu smo popustili, popustili pa smo zato, ker smo bili dolgo navajeni propagirati branje knjig in daljših člankov kot nekaj vznemirljivega, nekaj lahkotnega.

Sorodna novica Med slovenskimi dijaki zaznan upad matematične in naravoslovne, predvsem pa bralne pismenosti

Za današnje mlade in tudi starejše pa v primeru, da so v intenzivnem stiku z elektronskimi napravami, sam prehod na zahtevnejše branje, na branje daljših besedil ni nekaj preprostega, ni nekaj lahkotnega, ampak zahteva vsaj začetno prisilo, začeten vložek, ki pa seveda prinaša veliko nagrado. Tudi zato si želimo ob sami prenovi učnih načrtov določiti minimalno število ur, ki bi jih morali mladi nameniti branju ne samo domačega branja umetnostnih besedil, kakor smo bili navajeni doslej, ampak branju zahtevnejših besedil nasploh.

To se nam zdi neki osnovni pogoj za to, da bomo lahko suvereno delovali z besedili tudi v digitalnem svetu. V novih učnih načrtih bodo tovrstna z jezikom in branjem povezana vprašanja vključena tudi v skupne cilje vseh predmetov. Sam sicer stanja bralne pismenosti v Sloveniji z jezikoslovnega vidika ne vidim tako dramatično, kakor nam ga kažejo omenjene raziskave. Kot sem že omenil, pa bralna pismenost preverja mnogo širše znanje, tudi razsežnosti, o katerih sam ne znam soditi.

Na tak način bi torej učenci in dijaki postopno "trenirali "branje, da bi se spet spravili v "kondicijo". Ampak cilj bi moral verjetno biti tudi, da tega ne počnejo samo zato, ker morajo, ampak zato, ker bi si to želeli, ker bi jih knjige pritegnile?

Če bomo v sodobnem svetu hitrih impulzov, vsakdanjega spremljanja TikToka, Instagrama, podkastov, televizijskih serij itd. želeli doseči, da si bodo mladi in tudi starejši želeli brati zahtevnejša besedila, potem jih bomo morali sprva prisiliti. To morda zveni zelo kruto, ampak je izrečeno namenoma. Tu se ne smemo več slepiti – jezikovne skupnosti, ki bodo želele biti uspešne, bodo morale vlagati v branje.

Ni pa vzroka za paniko. Tudi učenje matematike je sprva prisila, nato pa lahko postane tudi užitek. Poleg tega bi kot anekdoto omenil, da imam ravno zdaj na pisalni mizi članek iz leta 1968, v katerem avtor tarna, kako bo pojav televizije zamajal branje in kako se slabša sama bralna kondicija med ljudmi. Skratka, ta naša zaskrbljenost ni nič novega, ljudje se na vsako večjo spremembo odzovemo s preplahom. Tudi ob pojavu knjige v 15. in 16. stoletju so bili nekateri prepričani, da je to začetek propada družbe.

Kljub številnim poudarkom, da je treba krepiti učenje materinščine in tudi spodbujati branje, je delovna skupina ministrstva za vzgojo in izobraževanje spomladi predstavila predlog, po katerem bi v okviru splošne mature pri izpitu iz materinščine vpeljali dve ravni zahtevnosti. S kakšnimi argumenti se je ministrstvo sploh odločilo podati takšen predlog in zakaj do tega, kot ste v preteklosti že opozorili, po vašem trdnem prepričanju ne sme priti?

Sorodna novica Slovenistična stroka nasprotuje dvonivojski maturi iz materinščine

Uvedba dveh ravni zahtevnosti, kakor ju že imamo pri matematiki in tujem jeziku, tudi za izpit iz učnega jezika na maturi, torej iz slovenščine ter manjšinskih italijanščine in madžarščine, je bila predlagana v želji, da bi čim bolj poenostavili naš šolski sistem. V skupini, ki je oblikovala te rešitve, žal ni bilo jezikoslovcev, zato so spregledali, da taka rešitev posega v pomembno simbolno vlogo, ki jo dobi slovenščina kot učni jezik v Republiki Sloveniji s tem, da ima največ točk na maturi že sama po sebi. To je ukinjanje motivacije v času, ko jo še kako potrebujemo.

Naša opozorila so bila po mojih neuradnih informacijah uspešna, tako da ministrstvo tovrstnih predlogov najverjetneje ne bo vpeljevalo v zakonske rešitve. Bitka je za zdaj dobljena, a rešitev je vključena v osnutek Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, zato moramo računati, da bodo takšni poskusi še prihajali, zato se bo treba nanje tudi ves čas čim aktivneje odzivati – ali pa najti kako inovativno rešitev. Ne razumem, zakaj bi streljali v lastno nogo samo zato, ker radi streljamo, prenavljamo.

Še en izziv v izobraževanju je tudi priseljevanje vse večjega števila tujcev, katerih otroci vstopajo v slovenski šolski sistem. Na tem področju se sicer dogaja več sprememb, a izziv, kako ob pomanjkanju kadra ohraniti raven pouka slovenščine za naravne govorce in hkrati vanj integrirati tudi priseljence, je kljub vsem ukrepom čedalje večji. Kako se slovenski izobraževalni sistem po vaši oceni spopada z integracijo otrok priseljencev in kako poskrbeti, da bodo potem jezik tudi vzeli za svojega?

Gre za kompleksna vprašanja, saj so razmere od regije do regije, od občine do občine zelo različne. Najprej je tu vprašanje organizacije takšnega pouka. Sam jezikovni primanjkljaj je namreč pri učencih priseljencih največji ob njihovem všolanju v slovensko šolo, zato je bistveno, da se pouk zanje začne čim prej, neposredno ob prihodu takšnih učencev v državo. Če želimo slediti temu, je seveda zelo težko vzpostavljati homogene skupine, ki bile čim bolj usklajene glede na starost, predznanje, hitrost učenja in tako naprej. Zavedati se moramo tudi, da vstop v šolski sistem za priseljence, katerih prvi jezik je slovanski, ni enak vstopu tistih učencev, katerih materni jezik ne spada v slovansko jezikovno skupino.

Sorodna novica Učenci priseljenci vstopijo v drugačen šolski sistem, med neznane vrstnike in nov jezik

Potem imamo opraviti tudi z različno stopnjo motivacije – večja kot je stopnja motivacije, lažje je dosegati dobre učinke. Tu bi poudaril, da je bistvena komponenta tudi to, ali se zunaj šolskega okolja ti mladi zadržujejo v jezikovno zaprtih skupinah svojega prvega jezika ali pa imajo možnost, da se igrajo in družijo tudi s slovenskimi vrstniki.

Velikokrat si narobe razlagamo razmerje med slovenščino, ki se jo morajo učenci priseljencev naučiti, in pa njihovim maternim jezikom. Z jezikoslovnega vidika namreč lahko dosegamo mnogo boljše znanje slovenščine, če bodo ti otroci dobro znali tudi svoj prvi, torej materni jezik. Na ta način bodo imeli iz kje izhajati, prepoznali bodo razlike med jezikoma in jih tudi razumeli.

In na koncu, ko rešimo vsa ta vprašanja, pride še vprašanje kadra – kdo bo poučeval te otroke in mladostnike, kako kakovostno bo poučeval, kako bo usposobljen za poučevanje. Tudi zato žal rešitev tega problema ni tako enostavna, kot bi si politika želela oz. kot bi si želeli vsi. Problematika bo po mojem iz leta v leto bolj pereča in če želimo, da bodo lahko tudi otroci priseljencev enakopravno vstopali v naše življenje, v življenje Republike Slovenije, potem bomo morali narediti vse, da jih res dobro naučimo slovensko.

Dotaknila sva se že spleta in razrasta. Navadno pri tem izpostavljamo mlade, vendar je dejstvo, da na internetu veliko časa preživimo skoraj vsi. Tam v veliki meri sprejemamo globalne vsebine v angleškem jeziku, s tem angleščina, ki prevladuje tudi v popkulturi in na številnih drugih področjih, vse bolj vstopa v naš vsakdan, posamezne besede in tudi fraze se prelivajo v naš jezik, ki ga uporabljamo. Kako doseči, da bi to naš jezik okrepilo in ne ošibilo?

Potreben bo relativno majhen premik v razmišljanju. Če smo še pred 10, 20 leti kot starši razmišljali o tem, kako pomembno je, da naši otroci znajo tudi angleščino kot svetovni jezik, je ta razmislek danes ravno obraten. Znanje angleščine je postalo za mlade nekaj samoumevnega. Poudarek, ki ga bomo morali predvsem starši predajati mladim, pa je to, da je za uspešno življenje ob znanju angleščine ključno tudi vrhunsko znanje svojega maternega jezika in pa znanje vsaj še enega tujega jezika. Ob tem bi opozoril na še en problem – med mladimi je še vedno precej velika skupina, ki ima težave tako z angleščino kot s slovenščino, da ne govorimo o drugih jezikih. Nanje ne smemo pozabiti.

Kako doseči, da bi za številne tuje nove besede, ki v globalno družbo na dnevni ravni prihajajo z novimi tehnologijami, pojavi in trendi, dovolj hitro našli slovenske ustreznice, ki bi jih ljudje sprejeli, začeli uporabljati in tudi ponotranjili?

Če gledamo iz neke naše dnevne izkušnje, imamo morda vtis, da v slovenščino tuje besede ves čas samo prihajajo. Še huje je, če spremljamo kake manj kakovostne podkaste. Če pogledamo številke in analize rabe jezika, pa vidimo, da se slovenščina tudi z novimi, povsem slovenskimi besedami v resnici zelo dobro drži. V slovenščino vsak dan res prihaja vrsta novih, zlasti angleških tujk, vendar vrsta v jeziku neuveljavljenih angleških tujk tudi izginja.

Besede, ki v slovenščini ostanejo dlje, pa so kljub vsem preprekam večinoma slovenske. Če pogledate samo izraze, povezane z računalništvom, lahko vidite, da so se uveljavile in v splošni rabi utrdile besede, kot so miška, zaslon, tipkovnica, ključek, tablica, strežnik, umetna inteligenca in številne druge. Seveda pa bomo lahko slovenske ustreznice v jezik vpeljevali sproti zlasti, če bo naše znanje besedotvorja, tvorbe novih besed v slovenščini, dobro in to je spet povezano s samo kakovostjo jezikovnega pouka. Ravno besedotvorje je bilo v zadnjih desetletjih v šolah preveč zapostavljeno.

Pri tem je ključno sodelovanje vseh strok, kajti jezikoslovec lahko ponudi ustreznico, ne more pa bedeti nad celo paleto področij, na katerih se pojavljajo novi izrazi. To je verjetno naloga različnih strokovnjakov posameznih panog, ki so z njimi v dnevnem stiku in zato prvi zaznajo pojave novih besed. Kako poteka ta komunikacija?

Za uvajanje novih slovenskih različic za najrazličnejše nove pojme skrbi na Inštitutu za slovenski jezik tudi Terminološka svetovalnica, ki tako rekoč sproti predlaga slovenske ustreznice ali pa najustreznejše tujke za poimenovanje določene stvarnosti. Nove besede spremljamo tudi s pomočjo Sprotnega slovarja slovenskega jezika.

Pretok informacij z drugimi strokami je seveda ključen in tudi redno poteka. Strokovnjaki so tudi tisti, ki običajno skujejo novo besedo, mi jim tu lahko samo svetujemo. Tudi sicer pri presoji novih terminov upoštevamo najprej načelo ustaljenosti, nato jezikovne pravilnosti in šele nazadnje tuj ali domač izvor. Za življenje nove besede so zato bistveni prvi tedni, meseci. Morda tudi v tem kontekstu lažje razumete, zakaj se jezikoslovci tako zelo zavzemamo za čim večjo in čim bolj samoumevno prisotnost slovenščine v visokem šolstvu in v znanosti. Če namreč največji domači strokovnjaki ne bodo čutili dnevne potrebe po slovenjenju strokovne terminologije, potem te terminologije preprosto ne bo. Jezikoslovci tu ne moremo imeti pregleda nad vsemi strokami, kot ste že sami omenili.

Ali smo Slovenci včasih morda preveč zaščitniški do svojega jezika? Zdi se, da so recimo Nemci, ki so sicer zelo ponosni na svoj jezik, bolj dovzetni za zunanje vplive in lažje sprejemajo tujke. Ali se mogoče angleščine preveč bojimo in zato za posamezne besede skušamo najti ustreznice, ki pa se nato v praksi ne primejo najbolje?

Slovenščina je bila dobršen del svoje zgodovine v podrejenem položaju, večinoma v odnosu do nemščine, zato je določena previdnost logična. Na področju prevzemanja tujih besed je seveda določena sproščenost lahko pozitivna, vendar samo pod pogojem, da jo spremlja dobro znanje jezika. Največ škode na tem področju lahko naredijo preveč sproščeni telebani in preveč zadrti izobraženci.

Da imamo vse pomembne slovenske leksikone in slovarje v celoti dostopne na spletu, zelo dobro že leta skrbi vaš inštitut, portal Fran bo oktobra praznoval že desetletnico. Po drugi strani pa številne globalne komercialne storitve, ki jih Slovenci uporabljamo redno, še vedno niso na voljo v slovenskem jeziku. Po dolgih prizadevanjih bo zdaj, ko to veleva tudi zakonodaja, Apple jeseni svoje operacijske sisteme na vseh napravah vendarle ponudil tudi v slovenščini, ob tem pa še vedno denimo niso na voljo slovenski podnapisi pri tudi pri nas zelo priljubljenem ponudniku pretočnih vsebin Netflix. Kako prisotna in prilagojena je slovenščina v tem digitalnem okolju?

S sprejemom novele zakona o javni rabi slovenščine je bil dejansko narejen zelo pomemben korak naprej. Tu ne gre samo za slovenščino, ki jo bodo dobile Applove naprave, ampak tudi za to, da bo v prihodnjih letih nekaj samoumevnega, da bodo naši avtomobili, pa hladilniki, štedilniki, mikrovalovke in vse podobne naprave, ki omogočajo vse večjo interakcijo z uporabniki, z nami "govorili" slovensko.

Ponudniki videostoritev na zahtevo, med katerimi sta kot negativna zgleda najbolj znana Netflix in Disney+, pa za zdaj sodijo še pod evropsko zakonodajo, zato v okviru samih aktivnosti znotraj Republike Slovenije tu ne moremo storiti kaj več od stalnega javnega pritiska. Je pa dejstvo, da nismo sami. S podobnimi zadregami glede Netflixa ali drugih mednarodnih ponudnikov različnih storitev se srečujejo tudi druge države, na primer Litva, Latvija, Estonija, Malta, Norveška, Hrvaška, Grenlandija, Islandija, pa tudi večje države zaradi regionalnih jezikov, in znotraj Evropske unije se vzpostavlja vse večji konsenz, da bo Evropska unija na ravni evropske zakonodaje, zlasti na ravni direktiv, posegla tudi na to področje.

Sorodna novica Operacijski sistem za iPhone bo na voljo tudi v slovenskem jeziku

S kakšnimi rešitvami bo posegla, si ne upam napovedati, smo pa tu na primer zelo dejavni tudi Slovenci, med drugim naš inštitut in Služba za slovenski jezik v okviru mednarodnega združenja EFNIL, to je Evropsko združenje nacionalnih ustanov za jezik. Evropski politiki to vedno bolj prepoznavajo kot svoje poslanstvo, pri nas zlasti poslanka Joveva. Tako da sam menim, da bi ta problem moral biti v naslednjih petih do desetih letih tudi sistemsko rešen in da bodo velikani, kot sta na primer Netflix in Disney, sčasoma klonili javnemu pritisku glede slovenščine in drugih manjših jezikov. Konec koncev lahko že spremljamo vse bolj kakovostne slovenske podnapise pri ponudnikih, kot so Apple TV+, Max, SkyShowtime in drugi. Če nam je mar za naše otroke, bodo ti ponudniki poleg domačih naša prva izbira. Tega se Netflix tudi zaveda, zato je toliko bolj obsojanja vredna poteza podjetja A1, ki je tujejezično storitev Netflixa reklamiral na velikih reklamnih panojih po Sloveniji in s tem relativiziral naš pritisk. Se pri A1 res niso zavedali, kako veliko uslugo delajo tej multinacionalki in kako zelo hkrati ob tem škodujejo slovenščini?

Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da bo standarde za raven prevodov vselej postavljala naša nacionalna televizija. Tudi zato je ohranjanje visokih standardov na ravni RTV Slovenija pomembno najprej primerjalno znotraj Slovenije, nato pa tudi zaradi vpliva na tuje ponudnike. Morda bi kdo vprašal, zakaj se toliko ukvarjamo s podnapisi. Zato, ker preko podnapisov lahko preberemo za več knjig besedila na leto. S pomočjo podnapisov lahko pridobimo ogromno znanja knjižnega jezika in vse to prek zabave. Starši se moramo ob tem zavedati, da se lahko mladi s pomočjo spremljanja pretočnih storitev v angleščini ali z angleškimi podnapisi učijo angleščine, toda da se na enak način učijo tudi slovenskega knjižnega jezika, kadar spremljajo vsebine s kakovostnimi slovenskimi podnapisi. Ob vsem tem ne smemo pozabiti še na eno komponento – če ne bomo skrbeli za slovenščino kot za nekaj samoumevnega v povezavi s televizijo, serijami, filmi, se nam zelo kmalu lahko zgodi, da otrokom ne bomo več mogli ponuditi ničesar v slovenskem jeziku. Si res želimo otrokom predvajati risanke zgolj v angleščini?

Da bi si slovenščina zagotovila trdno mesto v tem digitalnem svetu, je treba že gledati tudi precej v prihodnost, ko bo vse večjo vlogo gotovo igrala tudi umetna inteligenca. Na tem področju je gotovo jezik lažje vpeljevati zdaj, ko je to še relativno novo in so vsi še odprti za raziskave. V Sloveniji bodo raziskave na področju velikih jezikovnih modelov med drugim opravljali tudi v raziskovalnem konzorciju Gravitacija s ciljem njihovih izboljšav za uporabo, denimo tudi pri govornih tehnologijah. A junija smo poročali, da vaš inštitut, čeprav gre za osrednjo jezikoslovno institucijo pri nas, pri tem projektu ne bo sodeloval. Kje se je zataknilo?

Sorodna novica Inštitut Frana Ramovša in raziskovalni konzorcij v projektu Gravitacija ne bosta sodelovala

Niso nas želeli zraven, zelo preprosto. Mislim, da je šlo predvsem za začetniško nespretnost pri snovanju projektne skupine. Sam ne bi želel iz tega delati nekega dolgoročnega problema, saj je šel razpis mimo in kaj veliko spremeniti ne moremo. Mi gremo naprej in upamo, da bomo čim bolje sodelovali pri prihodnjih izzivih. Kajti sodelovati moramo ne glede na razlike.

Na samem področju umetne inteligence in velikih jezikovnih modelov bi omenil, da je prisotnost slovenščine v velikih jezikovnih modelih, kot so Chat GPT, Gemini, Copilot in drugi, izjemno pomemben dosežek. Po vseh najrazličnejših merilih, nazadnje tudi po kriteriju prisotnosti v velikih jezikovnih modelih, je slovenščina med 100 največjimi in najbolje opremljenimi jeziki na svetu. To je res velik dosežek, ki ga seveda gradi mnogo majhnih kamenčkov. Verjamem pa, da dokaj pomembno vlogo pri tem igra tudi delo našega inštituta. Tudi sicer naši portali, zlasti Fran, s podatki pridno hranijo računalniške pajke in jim ponujajo zanesljive informacije ter dober in zgoščen vpogled v jezik.

Kako pa sicer deluje vaš inštitut. Kakšni so vaši ključni izzivi, s katerimi se spopadate pri svojem delu?

Če gledamo z vidika celotne Evropske unije pa tudi širše, smo eden od bolje delujočih jezikovnih inštitutov. Omogočamo res nadstandardni servis za slovenski jezik. Tu je Fran s številnimi slovarji in priročniki za slovenski jezik, ki se iz leta v leto dopolnjujejo. Imamo Jezikovno svetovalnico, pa Frančka za mlade, pa Terminologišče za strokovni jezik. Za letos pripravljamo tudi nov tujejezični slovarski portal, ki bo po mojem mnenju veliko presenečenje. Slovenski jezik raziskujemo in opisujemo z vseh plati, od sodobnega jezika do zgodovine, od narečij do etimologije besed, od slovarjev do slovnic, od svetovanja do jezikovne politike. Delamo, kar potrebuje družba.

A kljub temu je naš inštitut v stalni finančni krizi. Trenutno smo ravno v času, ko je naša usoda še zlasti negotova. Na vladi bodo v naslednjih tednih odločali o prihodnji finančni usodi našega inštituta. Smo na razpotju – obstaja možnost, da se položaj dolgoročno uredi, seveda pa obstaja tudi možnost, da se nadaljuje finančno sila neugodna situacija, ki v roku nekaj let pomeni dejanski propad tistega dela inštituta, ki je usmerjen k ljudem in ki pomeni servis za ljudi.

Prizadevate si torej za povečanje finančnih sredstev?

Sorodna novica Kozma Ahačič: Če znanstveniki ne bomo glasni, ne bo nihče motiviran, da kar koli spremeni

Najhujša je negotovost. Sredstva bi si lahko povečali tudi sami, tako da bi prenehali vzdrževati svoje portale in ukinili "neprofitne" projekte, celoten servis za državne ustanove ter se usmerili h kratkoročnim strogo raziskovalnim nalogam. Finančni uspeh bi si zagotovili ravno s črtanjem tega, zaradi česar smo za družbo pomembni. A to bi bila za slovenščino katastrofa. Zato si s finančnega vidika prizadevamo zgolj za vrnitev v stanje, kakor smo ga imeli na primer v letih 2009–2011, 2017–2021 in kot ga poznajo povsod po Evropi, predvsem pa si prizadevamo za ureditev stalnosti financiranja, da bi lahko načrtovali svojo dejavnost za več kot dve leti vnaprej.

Zdaj financiranje tako niha, da je delo nevzdržno. Letos smo decembra izvedeli, da bomo za dejavnosti, kot so Fran, svetovanje, Franček ter za pripravo temeljnih slovarjev slovenskega jezika dobili za polovico manj sredstev. To je sprožilo širši vsebinski premislek in upam, da bomo skupaj z vlado in Slovensko akademijo znanosti in umetnosti naredili korak naprej. Gradiva so pripravljena, čutim veliko politično podporo, tudi zato se na to temo doslej nismo javno oglašali. A treba se bo odločiti. Predsednik vlade, minister za finance, minister za znanost in ministrica za kulturo morajo reči da ali ne.

Na neki način morajo torej odločevalci pripoznati vlogo, ki jo ima inštitut tudi ob raziskavah?

Jaz mislim, da se vsi te vloge dobro zavedajo, morajo pa se zdaj tudi odločiti in to zavedanje jasneje izkazati. Fran ni neranljiv sistem, lahko se začne rušiti in ugasne. Ravno ta mesec smo krepko razmišljali, kako bomo financirali težave s podaljšanim odzivnim časom za iskanje pri nekaterih geslih. Zdaj so nam to pomagali odpraviti brezplačno. Ampak tako ne gre na dolgi rok.

Za konec še vedno aktualno vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora in okrog katerega se je pravzaprav vrtel celoten najin pogovor – kako poskrbeti, da bo v tem času hitrih sprememb slovenščina stala in tudi obstala?

Slovenščina v tem času ne potrebuje velikih akcij, ampak vrsto drobnih, zelo pomembnih premikov, odločitev in dejanj v ozadju. Za zdaj se stvari v zvezi s slovenščino odvijajo dobro, v ozadju se dogaja zelo veliko, tudi v ospredju lahko vsi vidimo, da je slovenščina relativno dobro opremljena, vendar pa še enkrat poudarjam, da današnji čas teče tako zelo hitro, da se tudi negativni trendi na področju jezika lahko pojavijo in razvijejo mnogo hitreje, kot so se nekdaj. Zato moramo ves čas ostati na preži.