Kriminalisti, ki so pregled elektronske opreme že zaključili, so pri zbiranju dokazov in obvestil ugotovili sporno ravnanje takrat vodilnih v centralni banki pri sanaciji Nove Ljubljanske banke.

Poleg ugotovitev, o katerih smo redno poročali tudi na Televiziji Slovenija, so kriminalisti odkrili, da so sodniki treh okrožnih sodišč popustili pritisku Banke Slovenije in ob vpisu spremembe lastništva domačih bank v sodni register niso priložili dokumentov, ki jih zahteva zakon.

Zakon določa, da morajo biti vpisom v register predložene listine, ki so podlaga za vpis. Kljub temu, pišejo kriminalisti, so trije sodniki v Ljubljani, Mariboru in Celju zaradi pritiskov Banke Slovenije, da gre za strogo zaupne dokumente, vsak po svoje reševali zagato, v kateri so se znašli, dokumentov pa vpisu niso priložili.

Sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča je v dokumente vpogledal, na predlog Banke Slovenije jih je shranil pri notarki, mariborski sodnik jih je namesto v sodni register dal v trezor.

Na okrožnem sodišču v Ljubljani odgovarjajo, da zakon ravnanja z zaupnimi dokumenti posebej ne ureja. Prepričani so, da je sodnik ravnal skladno z naravo dokumentov na ustrezen način. A če določba zakona sodniku ni bila razumljiva, mu jo je razložilo višje sodišče, ki je odločilo, da morajo biti tovrstni dokumenti priloženi. Sodišče je zato v ponovljenem postopku to tudi storilo. V Mariboru in Celju jim ni uspelo pojasniti ravnanja svojih sodnikov.

Guverner sodnike povabil na kosilo
A zgodbe tu še ni konec. Po izvedenem vpisu je guverner Boštjan Jazbec sodnike povabil na kosilo, da bi se jim zahvalil za sodelovanje. Sodniki so vabilo šteli za nespodobno in ga zavrnili.

Banka Slovenije sumov in obvestil, ki jih zbirajo kriminalisti v predkazenskem postopku, tudi danes ne komentira. Sicer pa so organi pregona do zdaj ugotovili, da je centralna banka izredne ukrepe izdala na podlagi hipotetične vrednosti kapitala banke, da so vodilni v Banki Slovenije imeli vpliv na metodologijo izračuna vrednosti premoženja bank, nepremičnine pa da so zaposleni pri svetovalnih družbah ocenjevali, ne da bi jih sploh videli ali pa na način, da so se z avtomobilom le zapeljali mimo njih.