Mnenje pravnikov: Enostranska odpoved kolektivne pogodbe je pravno-formalno obstoječa možnost, vendar to vlade ne odvezuje od upoštevanja določb o pravicah delavcev.

Po mnenju predstojnice katedre za delovno in socialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Polonce Končar je vladna odpoved kolektivne pogodbe pravno-formalno mogoč postopek. Nenavadna se ji zdi raba obligacijskega prava v danih okoliščinah. Tako tožba za razvezo kolektivne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki jo je že pred časom vložila vlada, po 112. členu obligacijskega zakonika po besedah Končarjeve ni bila najbolj običajen postopek.

Zakaj od tožbe za razvezo pogodbe do njene odpovedi?
Meni, da je vlada prisluhnila kritikam in različnim mnenjem, ki so opozarjali pred rabo tega zakonika v danem položaju. S samo odpovedjo pogodbe pa tudi zahteva za njeno razvezo postaja brezpredmetna, saj pogodba, ki se jo želi razvezati, ne velja več. Načini prenehanja kolektivne pogodbe so podrobno določeni, tako da smiselna raba obligacijskega prava v tem primeru ni primeren postopek.

Prenehanje pogodbe bi lahko nastopilo z njenim iztekom, kar v primeru pogodbe za nedoločen čas ne pride v upoštev. Poleg tega sta možnosti še sporazumni odstop od pogodbe in tudi enostranska odpoved pogodbe, kar se je zgodilo v tem primeru.

Kolektivna pogodba in obligacijski zakonik
Profesorica pogodbenega prava na mariborski pravni fakulteti Vesna Kranjc prav tako opozarja, da kolektivna pogodba zaposlenih v javnem sektorju ne sodi v okvir obligacijskega zakonika. V hipotetičnem primeru odločanja sodišča o razvezi kolektivne pogodbe pa je za MMC povedala, da so spremenjene okoliščine lahko razlog za razveljavitev pogodbe v pogodbenem pravu, in dodala, da bi se to presojalo v vsakem posameznem primeru.

Če bi se tako vladi ugodilo in ugotovilo, da so se zgodile relevantne spremembe okoliščin, ter kolektivno pogodbo razveljavilo, to ne bi samodejno pomenilo, da bi pogodbene stranke tudi v vseh drugih pogodbah med zasebniki in podjetji lahko gospodarsko krizo "uveljavljale" kot spremenjene okoliščine in se izmikale pogodbenim obveznostim. Relevantnost spremenjenih okoliščin za posamezno pogodbo bi se vedno znova presojalo v vsakem posameznem primeru, tudi če gre za iste okoliščine.

Se je vlada res izognila izplačilu tretje četrtine?
Ob preklicu pogodbe pa ne velja več le njen obligacijski del, ki določa obveznosti med vlado in sindikati, normativni del pogodbe, ki ščiti pravice delavcev, pa se mora uporabljati še naprej. S tega vidika Končarjeva tudi tretjo fazo odprave plačnih nesorazmerij vidi kot pravico delavcev, ki bi se jo moralo upoštevati.

Namesto tožbe sindikatov proti vladi bi se Končarjevi ustreznejši postopek tako zdeli individualni spori oškodovanih posameznikov z državo. Glede na večje število teh sporov bi sodišče najverjetneje odločalo o vzorčnem sporu, ki bi se potem upošteval za vse primere z enako osnovo.

V tem primeru Končarjeva opozarja tudi, da bi morali individualne spore sprožiti vsi uslužbenci v javni upravi. V nasprotnem primeru bi se tistim, ki bi tožbe vložili - seveda v primeru ugodne rešitve za tožnika v vzorčnem sporu -, uskladila tretja četrtina plače, vsem preostalim pa ne. "Če ni tožnika, ni sodnika," ilustrativno pojasnjuje Končarjeva.

Končarjeva: Težava je plačni sistem
Čeprav je odpoved kolektivne pogodbe sicer pravno-formalno zakonita možnost, ki jo ima na voljo vlada, je Končarjeva mnenja, da težava leži drugje. "Zakonodaja o plačnem sistemu je problem," je povedala za MMC. Ta težava pa se vleče že dve desetletji in po besedah Končarjeve ni problem te ali katere druge vlade.

Zakonodaja se je že na svojem začetku spreminjala, še preden je začela veljati, in tako bi bilo danes najprimerneje, da bi se primera lotili s spremembo zakonodaje o plačnem sistemu v celoti, ne pa na način, kot se ga trenutno lotevajo na ministrstvu za javno upravo. Končarjeva meni, da v trenutnem položaju očitno vlada ocenjuje, da ni časa za take spremembe, ki bi terjale tudi daljšo obravnavo in bi bile verjetno prav tako pospremljene z neodobravanjem in protesti.