Pahor je v uvodu spomnil, da je bil tolminski kmečki punt zadnji v vrsti velikih kmečkih uporov na Slovenskem, saj so mu pozneje sledile pomembne reforme Marije Terezije in Jožefa II. "Vsaj deloma se je svet izkoriščanega in brezpravnega kmeta zavrtel v boljše čase. Punt ni bil zaman. Upor je dobil svoje zadoščenje."

"Praviloma vselej, ko izkoriščanje, nepravičnost in neenakost dobijo take razsežnosti, da ogrozijo dostojanstvo ali celo eksistenco ranljive večine proti privilegirani manjšini, so upori neizogibni. Družba je vržena iz moralnih tečajev. Znova se lahko ustvarjalno razživi le z več svobode in več pravičnosti. V tem smislu je treba in je mogoče najti nekatere vzporednice med uporništvom pred 300 leti in današnjim časom," je na slovesnosti poudaril predsednik republike.

Breme iskanja izhoda iz krize se mora porazdeliti
Pri iskanju izhoda iz krize pa si moramo prizadevati, da se breme za izhod iz nje pravično porazdeli. "Vsak občutek, da kdo živi mimo vseh moralnih in pravnih norm na račun drugega, krepi uporniškega duha. Nihče več naivno ne pričakuje, da je mogoče krizo premagati čez noč in v celoti. Povsem upravičeno pa sme vsakdo zahtevati, da ne bo žrtev te krize na račun privilegiranega preživetja drugega," je poudaril slavnostni govornik.

Pahor je v svojem nagovoru izrazil prepričanje, da bomo tudi danes zmagali in premagali najhujšo krizo po II. svetovni vojni. "Svojim otrokom vendarle ne moremo zapustiti slabše dediščine od tiste, ki smo jo prejeli od naših staršev. To je naša skupna odgovornost," je dejal.

"Krizo bomo premagali"
"Krizo bomo premagali, ker bomo v prihodnje sposobni sooblikovati vizijo boljše skupne prihodnosti, slovenske in evropske. Krizo bomo premagali, ker bodo dobre prakse premagale slabe prakse, ker bosta plemenitost in solidarnost naših ljudi premagali sebičnost in ozkosrčnost. Krizo bomo premagali, ker se že začenjamo drugače obnašati; bolj smo dovzetni za drugega. Krizo bomo premagali, ker nas tako ali drugače navdihujeta ta uporniški duh in neka neodtujljiva, mestoma seveda tudi naivna zaverovanost, da na koncu vedno zmaga dobro in da če še ni dobro, pomeni samo, da še ni konec," je še dejal.

Zgodba tolminskega punta
Na začetku 18. stoletja so slovenskim, predvsem pa tolminskim in goriškim kmetom fevdalni gospodje in cesar začeli nalagati nove davke na meso, vino in pijačo. Poleg tega so jih pestile različne bolezni (npr. živinska kuga) in naravne nesreče, kar je pomenilo, da so davke še težje plačevali. Na Goriškem je izterjavo dolgov leta 1713 prevzel goriški pisar Jakob Bandel, ki je bil ne samo strog, ampak je od kmetov zahteval še več davkov, razliko pa pospravil v svoj žep.

Župnik na Šentviški Gori, sicer Bandlov brat, je kmetom ves čas glasno prigovarjal, naj davke plačajo, zaradi česar so kmetje postali nemirni in začeli načrtovati upor. Najprej so pod vodstvom Ivana Gradnika in njegovih štirih pomočnikov iz župnije pregnali župnika. A Bandel se ni dal - ker Tolminci davkov niso hoteli plačati, jih je konec marca dal nekaj zapreti v goriški zapor.

Tolminci so se takoj organizirali: okoli 500 se jih je zbralo in odšlo v Gorico, kjer so zahtevali izpustitev svojih rojakov. Namestnik deželnega glavarja Strassoldo jih je s četo konjenikov in mušketirjev prestregel v Solkanu pri pokopališču ter jih poskušal na lep način odvrniti od njihovih načrtov, a se kmetje niso dali. Sledil je napad, v katerem je bilo ujetih še 25 kmetov.

Prva zmaga
A jih to ni ustavilo. Naslednji dan se jim je pridružilo še nekaj vojakov (t. i. brambovcev). Oboroženi s kmečkim orodjem, pa tudi s sabljami, meči in puškami, so se zbrali na trgu in "od sveta" odrezali grad, kjer je bila orožarna. Začela so se pogajanja. Kmetje so najprej zahtevali le izpustitev jetnikov, ko pa so se jim pridružili še drugi kmetje, pa so svoje zahteve še zaostrili in zahtevali popolno osvoboditev vseh davkov. Še isti dan so razdejali Bandelovo hišo in v strahu, da bodo razdejali še kakšno, jim je sodnik do večera izročili vse jetnike.

Uspeh za uspehom - a le do julija
A to je bil šele začetek - upor se je razširil po vsej Goriški in delu Kranjske in je trajal do julija, ko je nemški redni pehoti in konjenikom na pomoč priskočilo okoli 600 krajšnikov iz Karlovca in Senja. Ti so 14. julija kmete premagali, tako da so se bili ti prisiljeni vrniti domov in znova priseči zvestobo cesarju. Nekaj vodilnih mož punta je pobegnilo, a so jih do januarja leta 1714 ujeli in jih aprila obsodili na smrt, okoli 150 drugih Tolmincev pa na zaporne kazni.

Tolminski muzej je ob 290-letnici punta posnel dokumentarni film o dogajanju leta 1713. Ogledate si ga lahko spodaj.