Odšli so natančno štiri mesece po tem, ko so poslanci v skupščini, ki jo je vodil France Bučar, razglasili samostojno državo Republiko Slovenijo. Z vojaško suverenostjo so bili izpolnjeni vsi pogoji za mednarodno priznanje Slovenije.

Ob obletnici smo govorili s tremi akterji tistega obdobja, takratnim predsednikom Milanom Kučanom, takratnim premierjem Lojzetom Peterletom in takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo.

Kam bi po pomembnosti na poti do slovenske samostojnosti uvrstili dan odhoda zadnjega jugoslovanskega vojaka s slovenskega ozemlja?

Milan Kučan: To je zagotovo eden najpomembnejših dogodkov na poti slovenskega osamosvajanja, ki je posledica strnjenja Slovencev okoli tega zgodovinskega projekta, največjega pravzaprav v naši zgodovini, in odločenosti, da se ta projekt tudi brani takrat, ko je bil napaden z agresijo jugoslovanske armade. Pomeni tudi konec prizadevanj dolge poti za suverenost slovenske države in izhodišče za ravno tako zahtevno pot mednarodnega priznanja države. Po tem pomenu se seveda ne more meriti z nobenim drugim dogodkom na tej poti, je edinstven in zato tako tudi pomemben.

Lojze Peterle: Najprej bi rad rekel, da je bila vojna za Slovenijo najpomembnejša vojna v zgodovini slovenskega naroda in da odhoda zadnjega vojaka ne bi bilo, če mi v tej vojni ne bi zmagali. Zmagali smo sami, lahko bi rekli, da nismo nikomur nič dolžni, razen ljudem, ki so tvegali vse za Slovenijo. In odhod je bil potem, ko je jugoslovanska armada ugotovila, da je tukaj izgubila in je svet ugotovil, da se Jugoslavija ne da reševati oziroma ohranjati, logična posledica, pri finalnem dejanju v smislu po pogajanj pa je imel pomembno vlogo Janez Drnovšek.

Janez Janša: V bistvu je bil to ključni pogoj, potreben za to, da smo lahko ne samo rekli, ampak dokazali, da smo suvereni na svojem ozemlju, kar je bil prvi pogoj za mednarodno priznanje, in to je sledilo relativno zelo hitro po tem, ko je zadnji okupatorski vojak zapustil Slovenijo.

Kaj je bilo ključno, da je do tega odhoda prišlo, in to dobre tri mesece po koncu obrambne vojne?

Janez Janša: Ključni so bili zmaga v vojni za Slovenijo, uspešen oborožen boj, odpor takrat, ko smo bili napadeni, in ta je bil tako uspešen in naša pripravljenost je tako presenetila agresorsko armado in tiste, ki so stali za njo, predvsem Slobodana Miloševića, ki je bil ključna figura v vseh teh dogajanjih, da so enostavno presodili, da bi kakršno koli nadaljevanje vojaškega spopada v Sloveniji ogrozilo njihov plan B. Načrt a je bil obdržati Jugoslavijo pod srbskim oziroma Miloševićevim krilom v celoti, pač nadzorovano, načrt B pa je bil ustvarjanje velike Srbije. In presodili so, da če bi se še naprej ukvarjali s Slovenijo, je veliko vprašanje, kot so takrat rekli, ali imajo sploh dovolj sil, da nas pokorijo, v vsakem primeru pa bi jih to tako oslabilo, da bi načrt B padel v vodo.

Milan Kučan: Razdvojil bi tri (op. dejavnike). Najprej, velika odločnost in strnjenost Slovencev, da z vsemi sredstvi in tudi v vseh razmerah branijo to svojo demokratično odločitev, da želijo živeti v svoji suvereni in samostojni državi. Drugič, dobro vodene in pripravljene vojaške akcije slovenske Teritorialne obrambe in slovenske milice, ki jih agresorji niso pričakovali. In tretjič, sporazum, ali če hočete, pogajanja na Brionih, ki so pokazala, da se bo v spopad v Sloveniji vmešala mednarodna skupnost in da poti nazaj ni več. Ta sporazum pa je hkrati povedal vodstvu, takrat še po imenu jugoslovanske armade, da se je treba pripraviti za vojne na Hrvaškem in proti Bosni in Hercegovini in da je zato koristno umakniti enote svoje enote z območja nekdanje Jugoslavije.

Lojze Peterle: Ključno je bilo to, da je jugoslovanska armada vojno v Sloveniji izgubila, da je svet priznal obstoj Slovenije kot novega političnega dejstva, da je tukaj povedala svoje tudi Evropska zveza, in mislim, da je seveda ključno naše vedenje tudi v finalu, ko je prišlo do dogovora, da vojska odide.

Kaj je bila za vaš največja dilema, težava, moralno vprašanje – ob spopadu z JLA?

Lojze Peterle: Ta čas je bil politično in osebno izredno zahteven, na politični ravni smo rekli, da gremo do konca. Da gremo do konca, tudi če bomo napadeni, in smo šli, tako da tukaj ni bilo dileme. Na osebni ravni, torej to je bilo prvič, da sem jaz doživel vojno, in vlada je bila na to pripravljena, če ne, te vojne ne bi dobili. Vem pa, da je trajalo precej časa, preden je prvi sprožil orožje, potem ko je bil ogenj odprt. Torej, v vsaki vojni imaš na drugi strani človeka, in na drugi strani smo imeli ljudi, ki so bili prisiljeni v to vojno, in sem prepričan, da ti vojaki večinoma niso imeli nobene želje, da se borijo proti Sloveniji.

Dodal bi še eno osebno zgodbo. Moji družini so ponudili, da bi se umaknila, iz štirih držav, ne, in je moja žena Branka rekla, da ne gre nikamor, da bo z menoj. To je na osebni ravni, bi rekel, moj najmočnejši spomin.

Janez Janša: Ena največjih dilem, verjetno največja takrat, so bili tisoči, več kot 6000 slovenskih fantov, ki so bili še v uniformah jugoslovanske armade po Jugoslaviji. Veliko prizadevanj je bilo takrat vloženih v to, da bi jih varno dobili domov, tudi nekatere akcije, tudi skupaj z odborom staršev, ki je bil takrat ustanovljen. Mnogi so se sami rešili, uspešno, srečno prišli tudi iz, bom rekel, najbolj oddaljenih vojašnic jugoslovanske armade po takratni državi. Prave filmske zgodbe imajo nekateri iz tistih časov.

Vendar vseh nismo dobili nazaj, niti pravočasno pred začetkom spopadov niti v prvih dneh vojne, smo pa nekako to vprašanje talcev "izenačili", potem ko smo že prvi teden zajeli na stotine 100 oficirjev jugoslovanske armade, ki so bili potem seveda naš adut v teh pogajanjih . Dejansko niti tistim, ki smo jih mi zajeli, se ni nič zgodilo, smo vse potem izpustili žive in zdrave, in tudi našim fantom, z izjemo nekaterih posameznikov, ki so jih poslali v enotah jugoslovanske armade v spopade, tukaj ne in so bile tudi tam žrtve in ranjeni, ampak velikanski večini se ni nič zgodilo. Ko je zadnji jugoslovanski vojak odšel z našega ozemlja, se nam ni odvalil samo kamen od srca zato, ker so odšli, ampak tudi zaradi tega, ker se je ta del osamosvojitvenega napora končal tako, da praktično nismo imeli žrtev.

Milan Kučan: Največja dilema je vsekakor bila vprašanje, ali sprejeti izziv, ki ga je pomenil napad jugoslovanske armade na slovensko odločitev o samostojnosti, torej, ali sprejeti odgovor na to agresijo tudi z orožjem, ali drugače rečeno, ali sprejeti vojno. To je seveda težka dilema, ker z odgovorom ne odločaš samo o usodi svojih sodržavljanov, ampak odločaš tudi o usodi države, in ima zato ne samo politično težo, ampak je težka tudi na ravni človeka, na ravni njegove etike, na ravni njegove morale, in mislim, da so se tega zavedali vsi slovenski politiki, ki so bili takrat na seji, razširjeni seji slovenskega predsedstva, ki je morala o tem odločiti.

Kakšen je vaš pogled na Slovensko vojsko danes?

Milan Kučan: Vesel sem, da imamo slovensko vojsko. Zlagoma, kot vidim, tudi dobiva neko svojo fizionomijo, neko prepoznavnost v okviru našega članstva v evroatlantski obrambni strukturi. Pogrešam pri tem sicer nekaj več elementov tradicije, ki jo ima Slovenska vojska v vojski generala Maistra in v slovenski partizanski vojski. Posebej sem pa vesel, da se ji je uspelo izogniti skušnjavi posegov politike in strankarske politike v njeno vodenje in v notranje odnose v slovenski vojski.

Janez Janša: V Slovenski vojski so še vedno posamezniki in jedra, ki častno nosijo ta naziv pripadnikov Slovenske vojske, v celoti je pa to struktura, ki je bojno zagotovo bistveno manj sposobna, kot je bila tista obrambna sila, ki je Slovenijo ubranila leta 1991, kljub temu da je zdaj nekaj več modernega orožja. Dejstvo je, da so v treh desetletjih, v časih, ko so imeli v rokah vlado tisti, ki jim samostojna Slovenija ali ni bila intimna opcija ali pa vsaj ne prioriteta, naredili vse, da to strukturo, ki je nastala na novo, hkrati s slovensko državo, tako ali drugače oslabijo. V nekaterih mandatih so jo celo skušali spraviti zgolj na neki nivo častne čete za partizanske proslave in vojaškega orkestra.

Lojze Peterle: Želel bi si, da bi bila Slovenska vojska na taki ravni pripravljenosti v vsakem trenutku, kot je bila takrat vojska, ki je osamosvojila Slovenijo. Videli smo več let poročila, ki so govorila, da vojske v taki pripravljenosti ni, časi so zahtevni, vojska mora biti zmeraj pripravljena, in jaz bi si želel, da bi bila takratna vojska sedanji vojski zgled.