"To sem obljubila svoji mami. Vem, da je obljuba velika, a sem ji morala omogočiti, da je odšla v miru," pravi 22-letna študentka Eva o svoji odločitvi, da v letu, ko sta izgubili starše, sama prevzame vse družinske obveznosti in v celoti skrbi za sedemletno sestrico. Leto, ki se končuje, je bilo zanju tako tragično, da Eva pravi: "Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo, in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče."

"Lani ob tem času smo bili čisto normalna, srečna družina, smo imeli svoje težave, ampak za praznike smo bili srečni in nasmejani in nisem razmišljala, da bo letos drugače," začne 22-letna Eva svojo pripoved o letu, ki je popolnoma spremenilo življenje njene družine. Eva, zelo vestna in uspešna študentka, je imela zanj popolnoma drugačne načrte. Ker je prvi dve leti študija vseskozi tudi honorarno delala, da je družina ob načetem zdravju staršev lažje preživela, je želela najprej diplomirati, ob jesenskem vpisu na zahtevnejši študij pa bi se tudi odselila od doma: "Tako se je zgodilo v mojem življenju, da nisem nikoli imela nekega študentskega življenja in sem si želela živeti v mestu, hoditi na fakulteto, spoznavati nove ljudi. Da bi, vsaj zdaj, nekako občutila to študentsko življenje."

Načrti o diplomi in samostojnejšem študentskem življenju

In seveda še naprej opravljati honorarno delo. Toda spomladi se je njunemu očetu zdravstveno stanje toliko poslabšalo, da je bil sprejet na bolnišnično zdravljenje, a s spodbudnimi napovedmi. Domov se ni vrnil nikoli več: "Ne spomnim se sicer natančnega trenutka, v katerem bi se poslovila od očeta ali ko bi mu rekla, da ga imam rada in da se ga bo spominjala, da bi se tega še zavedal," oblijejo Evo solze, ko govori o očetu, ki je bil pred smrtjo nekaj časa v komi. "Ko je še bil pri zavesti, je rekel, da ga ni strah, da bo umrl ali da ga ne bo, pač pa, kako bomo mi brez njega in kako bomo mi brez njega živeli naprej?"

"Junija so poklicali iz bolnišnice, da je umrl. In čeprav je bil toliko časa tam, je bil vseeno to šok. Saj ni bilo povsem nepričakovano, toda zaradi naše človeške narave tudi takrat, ko ni več upanja, vseeno še vedno upamo …"

Le nekaj tednov po očetovi še napoved mamine smrti

Upanje pa je bilo tudi vse, na kar so se lahko oprli le nekaj tednov pozneje. Čeprav je tudi mama v preteklosti že imela zdravstvene težave, so bili prepričani, da je bolezen uspešno pozdravljena in da bo tako tudi ostalo. A je kontrolni pregled pokazal, da se je mamina bolezen vrnila in se v času, ko je bila vsa pozornost usmerjena k očetovi bitki, tudi usodno razrasla. Zdravniki so mami napovedali kvečjemu mesec dni življenja: "V tem enem mesecu, dokler ni umrla, najprej prvi teden kar nismo mogli verjeti. Šele potem smo začeli razmišljati, kako bomo naprej, kako bomo živeli, kaj bomo s sedemletnim otrokom, ki bo kmalu ostal brez staršev, kaj bo z mano, ki sem stara 22 let? Tukaj nimamo sorodnikov, ki bi nama lahko kako pomagali, ki bi lahko ponudili, da bodo skrbeli za naju."

Objela sem jo in ji rekla, da lahko odide v miru …

"Nato sem se po pogovoru z mamo odločila, da bo sestrica ostala z mano, ker ima tukaj vse, ima šolo, ima svoje krožke, ima dejavnosti, in jaz ji nočem tega odvzeti ali jo prisiliti, da bi se kam preselila. In ko smo se o tem dogovorili, je bilo za mamo veliko lažje. Kajti nekaj dni pred smrtjo je bil tudi njen največji strah ta, kaj bo z nama. Rekla sem ji, naj se nič ne boji, ne glede na to, kaj se bo zgodilo in kako hitro, da gre lahko v miru, da bova midve poskrbeli druga za drugo. In sva se objeli, povedala sem ji, da jo imam rada, in ona meni, da me ima rada in … V mojem življenju je bila več kot samo mama, bila je moja najboljša prijateljica, vse sva počeli skupaj. Ker sem zaradi študija, dela in domačih obveznosti že nekaj let imela zelo naporen urnik in nisem imela toliko prijateljev, ker nisem imela časa hoditi ven, se družiti. Ko so me spraševali, s kom se družim, kdo so moji prijatelji, sem povedala, da je mama moja najboljša prijateljica. Če sem potrebovala koga za družbo ob kavi, ob nakupih, sem vedela, da bo mama vselej zelo vesela, če me bo spremljala. In ko sem se poslavljala od nje, sem razmišljala, kako bom brez nje sploh živela," je težko Evi.

Tik pred maminim slovesom še zagovor diplomske naloge

Kljub zelo boleči izgubi očeta in zavedanju, da odhaja tudi mama, je Eva zmogla končati študij: "Spisala sem diplomsko nalogo in to tako, da sem bila s tem zadovoljna in da sem bila ponosna nase! In vedno sem si predstavljala, da bo ob takih trenutkih mama z menoj."

Čeprav sta si obe zelo želeli, da bi mama lahko bila prisotna pri zagovoru diplome, je bilo že prepozno. Le tri dni pozneje je izgubila svojo življenjsko bitko in tako je 22-letna Eva ostala brez staršev, brez virov za preživljanje, brez sorodnikov v bližini, brez svojih sanj o brezbrižnem samostojnem študentskem življenju. Postala je hkrati študentka na zahtevni študijski smeri, mama sedemletni sestrici in še odgovorna za manjše podjetje, ki ima zaradi mamine bolezni nekaj dolgov. Vsak dan nekaj po šesti uri zjutraj odhaja na predavanja, popoldnevi pa so v celoti posvečeni sestrici, čeprav bi tudi njen študij zahteval resno sprotno delo. "Moram vstati, živeti naprej, pri tem pa se že zaradi otroka ne smem vdati. Ob tem ji moram tudi kazati, da to ni težko, da je vse v redu, da bova zmogli. To ni lahka vloga. Včasih se mi zdi, kot da bi od strani gledala na svoje življenje in si mislim, kako je kaj takega mogoče, ne, to je nemogoče."

Velikanska odgovornost, a poti nazaj ni

Kajti eno je biti starejša sestra, povsem nekaj drugega pa je biti odgovoren za prav vse, tudi za zaslužek, ki ga zdaj zaradi novih obveznosti ne more več prinašati. Evo čaka tudi izjemno zapletena birokracija na sodiščih, centru za socialno delo, zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tudi urejanje državljanstva. Čeprav je za tukaj rojeno sestrico to edini svet, ki ga pozna Eva, je prevzela vse starševske dolžnosti in svojemu žalovanju navkljub tudi veliko spodbude za sestrico. "In seveda take odgovornosti se človek lahko ustraši. Ko pomisliš na vse to, najdeš veliko razlogov, zakaj bi se drugače odločil, zakaj bi nekako drugače šel svojo pot, ampak ko se začneš boriti, ne moreš nazaj, moraš samo naprej," se nasmehne Eva.

Da ne bo občutila, da česa nima le zato, ker nima staršev

Najenostavneje bi bilo pustiti študij in se zaposliti, a Eva je željna znanja in tudi mami je obljubila, da svojih študijskih sanj ne bo pustila. Študij jo zelo veseli, upa pa tudi, da ji bo omogočil finančno neodvisnost zase in za sestrico: "Da bi lahko tudi sestrici na svojem primeru pokazala, da je v življenju vse mogoče, da bom zanjo skrbela, da nama bom omogočila dobro življenje. Tako bo živela normalno in sploh ne bo razmišljala, da ji česar koli primanjkuje zato, ker nima staršev."

Mii vsaj vtis normalnosti pomagajo krepiti tudi vse obšolske dejavnosti, ki jih je lahko ohranila: "Nisem si ji jih upala odvzeti. Že tako se ji je veliko zgodilo, v najbolj zgodnjih letih je izgubila najbližje in če bi izgubila še kakšno dejavnost, ki jo zanima, bi ji lahko zelo, zelo poslabšali življenje," ocenjuje Eva.

Obljuba je velika, a tako je lahko odšla v miru …

Toda vse to prinaša stroške, deklici pa sta kljub izjemnosti njunega stanja povsem odvisni od pomoči tistih, ki razumejo njuno stisko: "V času od mamine smrti sploh nisva imeli nobenih prihodkov, veliko pa stroškov in še veliko stresa, ko moraš vse to urejati."

Prav bi jima prišli običajna in športna oblačila in obutev za Mio, ki hitro raste in ki ji je mama pred smrtjo nakupila le topla oblačila, spomladi pa bo potrebovala tudi večje kolo. Dedku Mrazu bo pisala za med deklicami ta hip moderno plastično punčko in za posebno ročno uro, ki beleži športne dosežke in omogoča tudi najnujnejše osnovne telefonske klice. Eva pa pravi: "Lahko nama pomagajo tudi s hrano, ker bi tako ta strošek zmanjšali."

Zavedanje, da je do Mijine samostojnosti še veliko let, v katerih bo Eva v celoti odgovorna zanjo, je kar strašljivo, priznava Eva: "A to sem obljubila mami. Vem, obljuba je velika, a morala sem ji omogočiti, da je lahko odšla v miru. In zdaj naju čakajo prvi prazniki, ko doma ne bo najinih staršev …"