"Spomnim se, da je bilo nasilje že med njima in da nas je mama kar naenkrat vse odpeljala k babici in dedku, potem pa naju je oče z bratom odpeljal od tam. Nekaj časa sem še imela stike z mamo, potem pa je to vse skupaj izzvenelo, ker se tudi ona ni potrudila," zgodbo začne pripovedovati danes že polnoletna dijakinja Lana. Zanjo in za njenega brata se je takrat začelo življenje brez mame, s katero danes nimata več stikov. Po naključni delitvi otrok, ko je oče s seboj domov pripeljal otroka, ki sta se v ključnem trenutku razhoda po naključju znašla v njegovi bližini, je družina tudi uradno za zmeraj ostala tako razdeljena. Predvsem za Lano je bilo to zelo težko.

"Neko obdobje sem imela kar krizo, sploh ko na primer drugi rečejo, da so šli kam z mamo ali pa da jim je pripravila kak obrok ali pa kar koli, meni pa nikoli. Nekaj časa je oče še skrbel za neke obroke, ampak nikoli ni bilo tako, da bi me doma pričakala topla večerja ali pa kar koli po treningu, vedno sem si vse morala narediti sama."

Od takrat sedemletne deklice je oče vse pogosteje pričakoval, da bo skrbela za gospodinjstvo in delala še na kmetiji, tudi z velikimi živalmi. "Ni razumel, da se pač bojim in da je od mene pričakoval preveč, od tega, da bi morala kidati gnoj, do tega, da bi morala nositi tramove, ki so zelo težki, ker pač ni imel nikogar in je hotel, da to delam jaz. Seveda pa ob tem še vse gospodinjstvo v hiši."

In iz leta v leto bolj je na mala ramena padala tudi skrb za babico: "Babica ima neko duševno motnjo, zdaj ima tudi že hudo demenco, ne more skrbeti zase, se urediti, tudi inkontinenco ima, je skoraj nepokretna. In potem je še v šestem razredu osnovne šole name padla skrb, da sem ji morala vsak dan zamenjati plenico, kolikor sem lahko, saj zjutraj pred šolo nisem mogla, ker je bilo to tako zgodaj, da je tudi nisem mogla spraviti pokonci. Tako je čakala polovico dneva, da sem prišla iz šole, da sem jo potem takoj po šoli uredila, ji dala jesti in potem po treningu poskrbela še za večerjo in jo spet še enkrat uredila. Velikokrat je bila tudi pokakana in je bil dodaten problem še mrzla voda, mrzla kopalnica. Jaz sem bila še tako majhna, da sem jo komaj držala, ker je tudi težko sama hodila. In ko sem jo na primer morala dvigniti z WC-školjke, mi je bilo zelo težko, nisem vedela, kako naj vse to sploh naredim, da ne bo še povsod drugod umazano. Zelo težko sem jo spravila v kad ali iz nje, ker je težko dvignila noge, grozno mi je bilo, vem, da sem velikokrat jokala, prosila očeta, naj mi pomaga. Ni hotel, rekel je, da mi ne bo, velikokrat je bil že v postelji, ko sem jo jaz še urejala, in je rekel, naj mi pomaga brat, a je bilo tudi njemu težko … Oče ni pomagal, kvečjemu je stal kje blizu in mi ukazoval, kaj naj delam …"

Mrzla soba nad garažo, v katero teče ob vsakem nalivu

Ob tem so bivanjske razmere v prastari hiši zelo slabe, ogrevana je le z eno pečjo in še to minimalno, zato imajo v pipah le mrzlo vodo, kopalnica je pozimi ledena, z bratom in očetom so dolgo časa spali skupaj v edini osrednji sobi s pogradom. Lana je pred časom zato svoje stvari odnesla v sosednji objekt, neke vrste sobo nad garažo, ki je komajda primerna za bivanje: "Je zelo majhna, ima eno okno, ni ogrevana, ima zelo tanke stene, notri je ena pečka, ki ni funkcionalna, ker je ob uporabi ves prostor zadimljen, vse pohištvo je že od zmeraj, vode nimam, tudi kopalnice nimam, zato to pomeni, da moram v vsakem vremenu iti nazaj v staro hišo. Ko je naliv, vse teče ob oknih v notranjost, tudi streha je že zelo stara. V bistvu zelo znižaš standarde, ker se pač enostavno tega navadiš, če hočeš preživeti. Ko pa pridem v kak dom, kjer je denimo toplo, kjer so te osnovne stvari zagotovljene, sem šokirana in ne morem sploh verjeti, da je to nekaj normalnega, čeprav bi moralo biti normalno tudi meni, a sem toliko znižala standarde, da še sama ne morem kdaj verjeti."

Nisem mogla verjeti, da je v dijaškem domu vedno na voljo topel obrok, tuš in da nihče ne kriči name

Lana ve, kako je pri vrstnikih doma, sama pa jih k sebi še nikoli ni povabila. Tudi nihče ne ve, v kakšnih razmerah živi. Odkar je v srednji šoli, je veliko lažje vsaj med tednom, ko ob pomoči Dijaškega sklada programa Botrstvo živi v dijaškem domu. To je bila velika življenjska sprememba: "Na začetku mi je bilo težko, ker je le bila velika sprememba, ampak potem, ko sem nekoč videla, da je poskrbljeno za topel obrok, da se lahko kadar koli oprham, da mi bo vedno toplo in da ne bom imela težav s tem, ali mi bo v sobo zamakala voda ali mi ne bo, ali bo iz stene začelo kar liti ali mi bo veter razbil razmajano okno. In ljudje so bili spoštljivi, niso se drli name, spoštovali so me," našteva spremembe, ki jih je doživela v dijaškem domu. "Je bil kar šok zame, da nisem bila deležna vsakodnevnih konfliktov, takoj po šoli me ni takoj nekdo nadrl, zakaj česa še nisem naredila."

Tako te je strah, da ne veš več, kako sploh obvladati svoje telo, ker se tako trese

Kar je bila po letih omalovaževanja in poniževanja zanjo res velika sprememba. Ne le, da je tam prvič imela normalne pogoje za življenje, pomembna je bila tudi podpora psihologinje, ki ji je lahko zaupala. Pomemben je bil tudi umik pred nasiljem, ki ga je doma vse več. K sreči sama ni doživela udarcev in poškodb, psihične posledice pa so še kako prisotne.

"Velikokrat je bilo tako, da je oče dvignil stol in nisem vedela, ali bo stol letel vame. Grozno je, ker se tako ustrašiš svojega starša, očeta, ker veš, da sebe nima pod kontrolo in ne moreš verjeti, da ti hoče narediti nekaj slabega. Bojiš se, da ti bo naredil nekaj najhujšega, bežiš od njega in te je tako strah, da ne veš več, kako sploh obvladati svoje telo, ker se tako trese, iz tebe kar lije jok, kričiš, jokaš, ne veš, kam se umakniti, k komu iti," Lana o očetovih nasilnih izbruhih govori s tresočim glasom.

In nasilje doma se je z Laninim odhodom v dijaški dom le še povečalo, saj je bil skrb za babico zdaj prisiljen prevzeti tudi Lanin brat, pri katerem je nasilje, ki sta ga bila deležna vse od otroštva, sčasoma postalo del njegovega obrambnega mehanizma, obžaluje Lana. "In je moral vsakodnevno skrbeti za njo, čeprav se je temu zelo upiral, ni hotel, ampak je vedel, da pač oče ne bo poskrbel za to. Velikokrat se je babica upirala in ni hotela sodelovati, ni hotela vstati in jo je na grd način spravil pokonci in začel zelo grdo delati z njo. Tudi od očeta je prišlo veliko zmerljivk in nesramnih besed do moje babice, zato ker ni mogel razumeti, da se mu to dogaja, in je krivdo za vse prevalil na njo."

Babica je po mučnih letih doma pred nekaj meseci le dobila oskrbo v domu starejših, vendar nasilja doma ni zato nič manj.

Ustrašila sem se, da bo brata ubil

"Ne, pri bratu oče sploh nima zavor. Enkrat je bilo tudi tako, da sem v bistvu jaz vskočila vmes med njun spor, ker sem se dejansko ustrašila za brata, da ga bo ubil. Brat je ležal na tleh in oče ga je fizično tako ustavil, da ga je začel za vrat tiščati in takrat vem, da sem skočila med njiju zato, ker nisem vedela, ali ga bo sploh izpustil pravočasno, zelo sem se ustrašila zanj. Grozno.«
In tudi za brata je življenje doma postalo komaj vzdržno. »Zdaj, ko je v srednji šoli, gre velikokrat drugam, na druge kmetije, tam dela zato, da se umakne, tudi če dela zastonj in gara, ker ve, da bo tam dobil topel obrok, da ga ne bo zeblo, da ga ljudje ne bodo samo poniževali in govorili, koliko je nesposoben, pa kako nič ne bo iz njega."

Ne glede na to, da Lane čez teden ni doma, jo počaka delo, ki po očetovem mnenju pritiče edini ženski v njihovi hiši: "Ko pridem domov, je zelo razmetana hiša, ker v celem tednu sama nič ne naredita in to mi tudi pač povesta, da zato sem tukaj jaz."

In seveda tudi za kuhanje, čeprav živil doma tako rekoč ni. "Velikokrat porabim, kar dobimo od Karitasa, a tudi tega zmanjka, zato si velikokrat poskušam dokupiti stvari, da lahko čez vikend jem. Oče pričakuje, da bom kupovala hrano, tudi reče, imaš denarnico s seboj, boš ti plačala! In če vidi, da imam gotovino, mi jo hoče vzeti, pričakuje, da bom to dala za njegove stroške."

In ker ji oče že leta dolgo finančno ne pomaga, ji bivanje v dijaškem domu omogoča sklad programa Botrstvo, za vse preostalo, tudi za hrano med konci tedna, je odgovorna sama. "Čez poletje delam, kjer koli lahko, vzamem si prosto največ kak dan, vse preostalo delam, da mi ni treba biti doma in poskušam toliko prihraniti, da se lahko iz teh zaslužkov, prihrankov potem preživljam skozi leto. Delam tudi dodatno študentsko delo prek servisa, kjer potem med konci tedna ali pa ob petkih, če nimam tekem, še kaj zaslužim." In dela, kadar le lahko. Kar nekaj let je zbirala denar za vozniški izpit, dela za oblačila, za hrano, za vse, kar naj bi običajni dijakinji, ki dosega vsa leta odličen uspeh, vsaj delno omogočali starši. "Od očeta ne morem ničesar pričakovati, ker mi že leta in leta ne da ničesar, niti za malico."

Mama me je za trenutek pogledala, a me ni pozdravila

Tudi na mamo, ki ima novo družino, Lana seveda ne more računati: "Neko obdobje mi je zelo manjkal ta ženski lik mame in sem to iskala pri drugih ljudeh, seveda neuspešno, ker je nihče ne more nadomestiti. Velikokrat sem jo pogrešala, a se navadiš in sprijazniš s tem, da nimaš tega, kar bi bilo prav oziroma za kar bi morali poskrbeti starši. Zdaj se nanjo skoraj ne spomnim več, čeprav vem, da živi nekje v Sloveniji. Nazadnje sva se videli na nekem dogodku, na katerem je nisem pričakovala. Ni me niti pozdravila, videla sem le, da me je za trenutek pogledala. To me je zelo zabolelo. Kljub temu od nje pričakujem, da bo naredila ta korak, se pozanimala, kako je z mano, njeno hčerjo. Sploh ko vidim pri sovrstnikih, kaj vse naredijo mame za njih, kako skrbijo zanje, kako bi moralo biti, mi je težko."

Lana sicer prejema državno štipendijo, a ker sama skrbi za prav vse stroške zase in delno še za očeta in brata, je vsak izdatek preračunan na cent natančno. Kljub temu takrat, ko je v dijaškem domu, pogosto zmanjka že za hrano. "Trenutno bi mi najbolj pomagalo, če bi lahko dobila kakšna sredstva za hrano. Zelo si želim tudi na kakšne tečaje, se česa novega naučiti, ampak vem, da se pač ne morem, ker to veliko stane oziroma za moje finančno stanje preveč. Želela bi si na kakšne tečaje masaže, ker bi se s tem v prihodnje tudi rada ukvarjala. Zelo sem si želela plezati, prijatelji so mi podarili kratek tečaj in sem zelo uživala v steni, a to je vse predrago."

Ko je problem že kepica sladoleda

In čeprav dela vse poletje brez premora in kadar se da, še med tednom, si lahko privošči le najnujnejše. "Najbolj pogrešam možnost, da bi lahko s prijatelji neobremenjeno šla na kakšno kosilo, v kino, morda celo na enodnevni izlet. Da mi ne bi bilo treba paziti, ali si bom lahko sploh kupila sladoled ali ne. Ali pa se bom morala zlagati in reči, da mi ne paše, da ga zato ne bom. In bo potem kdo rekel, ja, čakaj, kako pa ti nimaš za en sladoled? Ker pač ne poznajo moje zgodbe …"

Kljub temu pa ji je ob pomoči Botrstva vsa leta nekako uspelo obdržati redne treninge njej tako zelo ljubega športa in se med konci tedna tudi udeleževati tekmovanj, kar je ena njenih redkih izborjenih svobod. "Prej sem komajda znala voziti kolo in plavati. V ta šport sem prišla po naključju in mi je zelo všeč, zelo se razumemo tudi z dekleti. Tako sem se lahko umaknila in šla po šoli še kam drugam, ne le takoj domov in pomagat očetu pri raznih opravilih in skrbet za gospodinjstvo. Mene to tako rešuje, čeprav sem tudi sama težko verjela, ampak ko imam doma zelo težak vikend, ko grem od doma vsa objokana in ne vem, kaj naj naredim, ali naj sploh grem iz sobe in nazaj med ljudi, ali naj se sploh še naprej učim ali naj se ne učim, me šport tako spravi pokonci, da odmislim vse skupaj, da lahko potem normalno naprej stvari peljem."

In pelje jih odlično kljub očetovim zahtevam, naj čim prej, najbolje takoj, prekine šolanje in se posveti kmetijskim in gospodinjskim opravilom doma. "Mislim, da si že, odkar sem se rodila, želi, da bi bila doma in delala. Nikoli me ni podpiral v šoli, kadar koli sem kaj naredila ali dobila dobro oceno, je rekel, da ga ne zanima. Ni hodil v šolo na sestanke. Sem pa bila vsa leta odlična, tako da upam, da bom še naprej."

Da se mi le ne bi bilo treba več vrniti domov

Motivacijo, da se izplača vztrajati, ji nekako daje tudi vsakotedensko vračanje domov. "Vse me mine, ko se spomnim na to, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v to sobo, ki je pač mrzla, sredi zime sta dve stopinji v prostoru, in potrebuje toliko časa, da se sploh segreje, da me ponoči zebe, da sploh ne vem, koliko odej naj še dam nase, da me ne bo več zeblo, ker se že zbudim premražena."

Odličen šolski uspeh in matura, ki jo čaka prihodnje leto, bi ji odprla vrata do študija, ki ga po vsem prestanem, po vseh odrekanjih, ponižanjih in garanju doma in pri honorarnih zaposlitvah vidi kot svoj edini izhod: "V bistvu si že celo srednjo šolo želim in komaj čakam, da bo prišel ta trenutek, da bom lahko rekla, OK, zdaj pa mi ni treba več priti domov, v to okolje, v to kričanje, v to, da ne vem, ali bom morala klicati policijo ali je ne bom klicala, do tega, ali bom morala bežati ali mi ne bo treba bežati … Res se želim po koncu srednje šole vpisati na neki študij in da bom v nekem študentskem domu ali v neki sobici in tako mi ne bi bilo več treba vsak konec tedna domov in se potem spet ves teden sestavljati od tega napornega vikenda in potem spet iti v to okolje nazaj. To mi je zdaj največja želja, pa tudi motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje."

Ker v slovenskem šolskem sistemu ni subvencije bivanja v dijaškem domu, ki bi najrevnejšim dijakom omogočala subvencionirano ali brezplačno bivanje, Lani to zdaj še omogoča Dijaški sklad programa Botrstvo. Toda s koncem srednješolskega šolanja se bodo oblike pomoči, ki jih prejema, žal, končale. Ker je Lana izjemna borka, so se pri ZPM Ljubljana Moste – Polje odločili za ustanovitev sklada, s katerim ji bodo pomagali do študija in zagotavljanja varnih in mirnih pogojev za študij.