Vsak dan pomaga razdeliti hrano, plačati položnico ali kupiti kurjavo 350 družinam v stiski. V vrstah za pomoč niso več samo brezposelni, mamice samohranilke, velike družine ali starejši. Vse več je zaposlenih, ki plače ali dele plač prejemajo v obrokih, z nekajmesečno zamudo. Ne manjka niti tistih, ki jim zaradi nizkih plač pripada tudi socialna pomoč, a zanjo ne zaprosijo. Zaradi strahu, da otrokom ne bi pustili dolgov.

Pred koncertom Klic dobrote, ki bo v sredo v celjski dvorani Golovec ob 20.05 s prenosom na TV Slovenija, Radio Slovenija in Radiu Ognjišče, je Alenka Petek za MMC spregovorila o ljudeh, potrebnih pomoči.

Delate pri razdeljevanju zavitkov s hrano. So ljudje v Sloveniji lačni?
Poleg Ljubljanske škofije nudi pomoč v hrani še 120 župnijskih karitas. Pomoč v hrani nudimo tam, kjer župnijskih karitas ni. V bazi imamo evidentiranih 350 družin, ki dobijo pomoč. Te so različno velike: od mamic samohranilk, velikih družin, upokojencev, migrantov … Zavitke hrane dobijo na pet tednov. Prej je bilo to bolj pogosto, a ker imamo manj sredstev kot prejšnja leta, prosilcev pa je več, smo morali obdobje potegniti …

Za koliko so se povečale potrebe ljudi?
Ko smo septembra imeli akcijo pri nakupu šolskih potrebščin, je bilo letos kar 20 odstotkov več prosilcev kot lani. Zdaj tudi pri akciji za kurjavo lahko opažamo povečanje potreb za 20 odstotkov več kot lani. Pri rednih plačilih položnic, ki jih plačujemo vse leto, smo že oktobra porabili toliko sredstev kot v vsem lanskem letu.

Kolikim pomagate plačati položnice?
Načeloma enkrat izjemoma dvakrat letno pomagamo pri plačilu rednih položnic – elektrika, stanarina in podobno. Potrebe pa so večje. Zdaj ponujamo tudi dodatne stvari – ko se kakšna organizacija ali posameznik odloči, da bi pomagal konkretni družini v stiski. Opišemo razmere v določeni družini in na ta način mogoče več pomagamo kot samo v okviru rednih oblik pomoči.

Kako poteka vaš običajen dan?
Ljudi, ki pridejo po pomoč, so naročeni. Vsakega predhodno sprejmemo na pogovor, da ugotovimo stiske, težave, pričakovanja, kako mu lahko pomagamo mi ali še kdo drug, kam ga lahko morda napotimo ... Imamo tudi različne oblike svetovanj.

Poleg razdeljevanja paketov s hrano in plačila položnic potekajo vse leto tudi posamezne akcije, na podlagi katerih prejemamo prošnje, jih obravnavamo in jim pomagamo. V tednu Karitas zaključujemo akcijo za kurjavo. Zadnja dva meseca obravnavamo prošnje za plačilo kurjave več kot 300 družin, kolikor smo jih dobili. Uporabnikom oziroma prosilcem bomo razdelili 60.000 evrov, zaradi krize je na voljo manj sredstev kot prejšnja leta.

Kaj se je pri razdeljevanju pomoči v hrani zadnje čase spremenilo?
Poleg rednih paketov hrane delimo tudi podarjeno oziroma hrano s krajšim rokom trajanja. Takšne hrane nimamo v rednih paketih: mlečni izdelki, konzervirano sadje, zelenjava, sveže sadje in zelenjava, krompir, meso ali mesnine, siri. Ker tega v običajnih paketih ni, je zlasti po tovrstnih izdelkih večje povpraševanje, kot je bilo včasih. Zato tudi ljudi naročam: ko dobimo kakšno stvar, tisti, ki pride, nekaj dobi! Ne pa da daš vsakemu jogurt in rečeš: 'Zdaj pa sem nekomu pomagal'! Določene stvari mora dobiti vsaka družina. Čakalna vrsta je zato zdaj dosti daljša kot lani ali predlani: že zdaj imamo vse polno za januar!

Kako je s položnicami?
Glede položnic opažamo, da jih ljudje nekaj mesecev niso plačali, določene stvari dajo na stran, prednostno plačajo stanovanjske stroške ali elektriko, da je ne odklopijo, čeprav je odklopov elektrike in deložacij dosti več kot prej. Dodatno zavarovanje plačajo, če denar ostane, če ne, pa ne. Veliko ljudi je takšnih, da morajo, ko zbolijo, plačati zdravstvene storitve in bolnišnico, ker ne morejo plačevati položnic za dodatno zavarovanje.

Se je struktura družin, ki iščejo pomoč, spremenila?
Nova socialna zakonodaja, ki se uresničuje od lani, je pripeljala do tega, da določeni ljudje ne prejemajo več toliko socialnih transferjev, kolikor so jih prej. To je hudo: če si navajen na 100-200 evrov več, kot jih potem dobiš. Takšni ljudje so se bolj pogosto obračali na nas: družine, ki so jim izpadli otroški dodatki ali niso dobile štipendij, starejši, ki si niso upali uveljavljati varstvenega dodatka, da ga ne bi potem svojci vračali.
Imamo tudi določene družine, ki niso hotele zaprositi za razliko med plačo in socialno pomočjo. Imajo namreč tako nizko plačo, da bi lahko uveljavili še razliko do višine socialne pomoči, a si zanjo ne upajo zaprositi, da ne bi morali njihovi otroci tega vračati. Ljudje, ki so prej lahko sami skrbeli za življenje, so zdaj iz strahu pred tem, da otrokom ne bi naredili dolgov, naenkrat postali socialni problem.

Ali so dnevi, ki so za vas posebej težki?
Vedno je hudo, ko vidiš človeka, ki reče: smo lačni, nimamo, ne zmoremo, ne gre. Sploh je pa težko, ko znotraj družine opaziš zlorabo ali nasilje. To so takšne stvari, ko si rečeš: 'Do česa vse ne pripelje pomanjkanje!'. Pomanjkanje ni samo to, da nimaš česa dati v lonec ali da položnice ne moreš plačati, ampak lahko pomeni tudi porušene odnose, prepire, nasilje – vse to je zraven! To je boleče. Ko določeni ljudje ne zmorejo in zbolijo. Dosti več je ljudi, ki zaradi vseh stresov in stisk še zbolijo in imajo psihične težave. Tega je vedno več! Sprašujem se: kaj bomo mi naredili z našimi ljudmi? Bolezen, nasilje, odvisnost … Več stisk jih doleti naenkrat.

Po podatkih nevladnih organizacij je dobrih 600 tisoč Slovencev vsaj enkrat zaprosilo za pomoč humanitarne organizacije. Je to za vas presenečenje?
Težava je tudi to, da mladi zelo težko dobijo zaposlitev. Veliko mladih, usposobljenih in izobraženih je brez zaposlitve. Večkrat se zgodi – čeprav imajo starše in drugo socialno mrežo – da so tudi njihovi starši popolnoma izčrpani, saj kriza traja kar nekaj let. Takšni se najtežje obrnejo po pomoč. Končali so fakultete, zdaj pa že dve, tri leta ne dobijo službe.
Podobne težave imajo zaposleni, ki plače ne dobijo, oziroma jo dobijo po obrokih. V akciji za kurjavo smo denimo imeli ljudi, ki so dobivali plačo za dva meseca nazaj, pa ta mesec prejmejo en delček, nikoli pa ni bilo ves mesec cele plače. Takšni ljudje težko preživijo ali kar koli načrtujejo. Ljudje si iz strahu pred novo zakonodajo ne upajo uveljaviti določenih transferjev.

V sredo Slovenska karitas organizira dobrodelni koncert Klic dobrote. Bodo ljudje tudi tokrat priskočili na pomoč?
Vsako leto opažamo, da je duh solidarnosti še vedno prisoten med ljudmi. Želimo si, da bi bilo tudi letošnje leto toliko. Ni pomembno, koliko daruješ, pomembno je, da si pripravljen, že iz občutka do sočloveka – daš kar zmoreš. Ne gre za velike darove, ampak za tisto, kar kdo zmore, kar lahko pogreša ali žrtvuje za človeka v stiski.