57-letni sociolog je v politiko vstopil kot novinec, a je bil Mariborčanom že znano ime. V preteklosti angažiran publicist je ob izbruhu protestov v Mariboru prestopil iz teorije v prakso in s podporo civilne družbe zbral dovolj podpore za župansko kandidaturo.

17. marca 2013 je z 52,7 odstotka glasov v prvem krogu nadomestnih županskih volitev pridobil zaupanje Mariborčanov in tako nasledil Franca Kanglerja, ki so ga z županskega stolčka odnesli prav protesti.

Strah pred izgubo pohorskega turizma
Vodenje lokalne politike je v Mariboru še posebej zahtevno, saj je celotna podravska regija lani doživela nov gospodarski in socialni padec, leto je zaznamovalo propadanje Mariborske livarne Maribor. Mesto se spoprijema s slabo zaposlitveno sliko - brez dela je že skoraj 20 odstotkov ljudi, kar je precej več od slovenskega povprečja.

Ne samo Maribor, ampak tudi celotna podravska regija že več mesecev trepeta za usodo Športnega centra Pohorje, ki je vzpostavilo tudi sistem zimskega in poletnega turizma na Mariborskem Pohorju, na katerega se veže celotno regijsko turistično gospodarstvo.

"Zato ni navadna zasebna družba in glede na ta pomen smo šli na mestni svet ter z njegove strani prejeli nalogo, naj naredimo vse potrebno, da se turizem na Pohorju ohrani, tudi s pomočjo naših javnih podjetij in zavodov," je v intervjuju za MMC župan druge največje slovenske mestne občine pojasnil, zakaj so se odločili ŠC Pohorje reševati prek podjetja Nipa - to je v teh dneh na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) naslovilo nezavezujočo ponudbo za nakup.

Fištravec se bo sicer za nov mandat na čelu Maribora potegoval na bližajočih se lokalnih volitvah, na katere se bomo odpravili 5. oktobra. V Mariboru so za zdaj znani trije kandidati za župana. Poleg Fištravca še Bernard Memon, ki ga je predlagal NSi, in Tomaž Kancler, ki ga je predlagal SDS.

Celoten pogovor z aktualnim županom Andrejem Fištravcem pa si lahko preberete spodaj!

Pred letom in pol ste na mesto župana Mestne občine Maribor prišli kot vstajniški kandidat, saj ste se nadomestnih volitev udeležili s podporo ene izmed protestniških skupin, imenovane po istoimenskem manifestu Skupaj za Maribor. Po letu dni pa so nato iz mariborskega vstajniškega sosveta, ki je bil ustanovljen kot posvetovalno telo za sodelovanje z vstajniškimi skupinami, izstopile tri najdejavnejše skupine - zatrdile so namreč, da debata o kompleksnih temah v sosvetu ni mogoča, vam pa so med drugim očitali, da so bili podatki, potrebni za učinkovito analizo stanja, članom sosveta nedostopni ali so bili nepopolni, zaradi česar se ni bilo mogoče kakovostno opredeliti do določenih tem. Še pred tem je izstopilo tudi Odprto zavezništvo za Maribor - med razlogi so navedli vašo neodzivnost na t. i. deset zahtev za županov klobuk, s katerimi so vas želeli spomniti na vaše predvolilne obljube. Se danes kljub vsemu še vedno vidite kot "vstajniški župan"?
Pravilno ste ugotovili, da me je kandidirala ena vstajniška skupina. Dejstvo je, da je v tistem času obstajala koordinacija vstajniških skupin, v kateri je bilo dogovorjeno, da se bo poiskal skupen kandidat, česar pa koordinacija ni bila sposobna narediti, tako sem šel na volitve s kandidaturo skupine Skupaj za Maribor. S tega zornega kota nisem vstajniški župan, saj me niso kandidirale vse vstajniške skupine. Če se že pogovarjava o tem, je treba tudi povedati, da je v Mariboru obstajala samo ena vstajniška skupina, in to je bila tista na Facebooku, virtualna. Vse preostale so nastale po začetku vstajniškega gibanja, torej so neke vrste postvstajniške skupine. Kot vstajniškega župana so me označili mediji, ampak moram povedati, da to v osnovi ni čisto točno, ker po merilu vstajniških skupin nisem bil skupni kandidat. Res pa je, da sem to postal v vstajniškem miljeju, zato nimam težav s to oznako. Kar se pa tiče vstajniškega sosveta - to je bil neki poskus institucionalnega komuniciranja z vstajniškimi skupinami. Mislim, da naprej ni deloval, ker ni bilo več tistega aktivizacijskega naboja, skupine pa niso bile pripravljene razviti oblike dela, ki smo jo v Mariboru zastavili in bi na dolgi rok spreminjala stvari v sistemu. Nekateri so želeli, da bi vstajniški sosvet nekako narekoval županu, kaj mora delati - a to ne gre. Vstajniški sosvet se ni mogel postaviti nad mestno upravo, nad mestni svet in očitno to članov sosveta ni zadovoljilo. Želeli so dobiti neko moč v mestni občini, ki pa jim po črki zakona ne sme pripadati. Za to, da bi skupaj z mestno upravo začeli reševati težave, pa niso imeli kondicije. Razmišljali smo, kako brez vstajniškega sosveta še naprej razvijati komunikacijo s civilno družbo in si omislili javne tribune, tako da bomo pri večjih projektih v mestu poskušali javnost že od začetka čim bolj informirati o nameravanih posegih. To smo že začeli in del civilne družbe se je že odzval - društvo arhitektov npr. predlaga, da bi v parku naredili stalno galerijo na prostem, kjer bi razstavili za mesto pomembne projekte, ki so še v fazi idejnih rešitev in jih nato na podlagi čim širše razprave pripeljali do načrtov, pa tudi v proračun mestne občine. Primer nadaljevanja vstajniškega sosveta je tudi javna tribuna na Teznem, kjer smo občanom na njihovo željo predstavili namen prodaje tamkajšnjih občinskih zemljišč.


Pa se vam ne zdi, da se je v Mariboru izgubila povezanost skupnosti in ta zanos za dosego sprememb, ki je v mestu zavladal v času vstaj? Lahko bi rekli, da so v Sloveniji ta primat zdaj prevzele Jesenice s svojo civilno iniciativo Ejga - Za lepše Jesenice.
Tega ne bi rekel. Iniciativa Mestni zbor, ki deluje zdaj, je od vsega začetka jasno povedala, da jih politika ne zanima, da ne bodo predlagali kandidata za župana, delovali pa bodo v krajevnih skupnostih in mestnih četrtih. Oni zdaj vodijo Iniciativno za participatorni proračun, že večkrat so se srečali tudi z našimi strokovnimi službami, mi komuniciramo z ministrstvom za notranje zadeve, kajti če želimo vpeljati institut participatornega proračuna v Mariboru, moramo iti v spremembo statuta, to pa je zanimivo tudi za ministrstvo oz. za javno upravo, ker jih zanima, kako se bomo tega lotili. Veste, v družbenih dogajanjih imate valove, en val je akcijski, potem pa je kar dolg protival oz. neko obdobje manjše dejavnosti. Maribor ni več v aktivizacijskem času, a pomembno je, kakšne institucije iz tega izidejo in Iniciativa mestni zbor je taka institucija, ki je pripravljena biti dejavna na daljši rok, ne le v aktivizacijskem času.

Februarja letos ste razburili javnost, ko se je razvedelo, da ste z občinsko kreditno kartico kupili oblačila za 320 evrov - to ste sicer pozneje pojasnili z besedami, da ste mislili, da vam pripada "uniforma", in denar vrnili. Na začetku avgusta so mariborsko občino pretresle domnevno sporne podjemne pogodbe s sodelavci, za katere ste zatrdili, da niste prekoračili pooblastil in da nikomur niste omogočili protipravne koristi, vendar ste bili zaradi njih tudi kazensko ovadeni. Tako ste se tudi sami pridružili vse daljšemu seznamu slovenskih županov, ki jih je doletela kazenska ovadba med opravljanjem funkcije - od koprskega župana Borisa Popoviča in ljubljanskega Zorana Jankovića do trebanjskega, novomeškega in ajdovskega župana, župana Komende, župana Tišine ... Si to razlagate kot posledico tega, da ste župani zaradi opravljanja javne funkcije pod večjim drobnogledom, morda to pripisujete podtikanjem ali pa kljub vsemu temu, da gre za "prste v kozarcu marmelade"?
Zagotovo smo župani pod večjim drobnogledom javnosti kot navadni državljani, kar je po svoje popolnoma logično, saj imamo velike pristojnosti in s tem povezane velike odgovornosti, zato je prav, da javnost budno motri, kaj in kako delamo. Težko komentiram ovadbe drugih županov, saj ne poznam primerov, v našem primeru pa lahko rečem, da ni šlo za nobeno dejanje, s katerim bi omogočili materialno korist drugi osebi. Ovadba bo postala kazenska šele, če se bo tožilstvo strinjalo z navedbami, ki jih je zapisala policija - kaj je ta navedla, ne vem, saj je ta del postopka tajen, očitno pa obstajajo neki parcialni interesi, da je postal javen. Sam to zgodbo s podjemnimi pogodbami razumem kot obliko predvolilne politizacije, saj je do nje prišlo v tem času. Inkriminirali so nas zaradi nečesa, kar je v javni upravi samo po sebi razumljivo, podjemnih pogodb je na ministrstvu za notranje zadeve sklenjenih okoli 100, v državnem zboru 200, v času prejšnjega županskega mandata jih je bilo na mariborski mestni občini 29, danes jih je sedem. Torej ne gre za neko neobičajno prakso, ki bi jo izumil župan Fištravec, zato mislim, da so te podjemne pogodbe del tukajšnje predvolilne folklore. Zgodba o službeni kartici pa je prišla na dan februarja, ko sem že javno povedal, da bom kandidiral in se je v Mariboru že začelo predvolilno prerivanje. Nanašala se je na nakup oblek junija in julija 2013, zato se postavlja vprašanje, zakaj je zgodba potem znova prišla ven februarja, saj so mediji o tem pisali že jeseni. Naj povem še tudi, da denarja nisem vrnil, saj javnega denarja nisem niti porabil. Ko je prišel račun za kreditno kartico, smo o tem znova začeli razpravljati. Takrat so mi pač povedali, da nimam pravice s službeno kartico kupovati oblek in sem potem, preden je bil račun plačan, plačal z lastnim denarjem. Ugotovil sem tudi, da o tem nismo imeli nobenega pravilnika, zato je bila taka interpretacija tudi mogoča, zahteval sem, da se izdela pravilnik in po pravilniku je zdaj jasno, da se to ne sme. Nisem želel še naprej razčiščevati, ali županu pripada službena obleka ali ne, saj vzdušje ni tako, da bi se o tem lahko racionalno pogovarjali.

Vaš predhodnik Franc Kangler je bil zaradi izrabe položaja tudi že pravnomočno obsojen, vrhovno sodišče pa je obsodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Še vedno ste edini, ki ste javno napovedali kandidaturo na prihajajočih lokalnih volitvah, Županova lista prejšnjega župana Kanglerja ima kot kandidata za župana Maribora sicer evidentiranega nekdanjega načelnika mariborske upravne enote Željka Vogrina, ni pa znano, kakšna bi lahko bila vloga samega Kanglerja - razveljavitev njegove obsodbe na zaporno kazen bi mu namreč lahko dala nov politični elan. Si ga predstavljate ponovno na mariborskem političnem parketu?
Na parketu si ga ne predstavljam, predstavljam pa si, da želi kandidirati za župana, to si pa znam predstavljati.

Ime kandidata skriva tudi Lista za pravičnost in razvoj (LPR) - po besedah njenega predsednika Stojana Auerja čakajo na predstavitev kandidata SMC-ja - če bo ta ustrezal njihovim zahtevam, ga bodo podprli, če ne, bodo imeli svojega kandidata, najverjetneje prav Auerja. V zadnjem času se je glede Maribora medijsko izpostavljal prav Auer - ostro je nasprotoval t. i. davku na dež in želel doseči tudi razpis referenduma, kot mestni svetnik je Deželni banki Slovenije (DBS) poslal dopis zaradi posojila, za katero je zaprosila mariborska občina, kar je povzročilo zamudo pri odobritvi posojila, ne nazadnje pa vas je zaradi po njegovem mnenju sporne sklenitve podjemne pogodbe za svetovanje z mestnim svetnikom Andrejem Verličem prijavil tudi protikorupcijski komisiji. Ali te njegove poteze vidite kot predvolilno prerivanje, ki ste ga prej omenili?
To niti ni prerivanje, mislim, da gre tukaj za ceneno nabiranje političnih točk. Za vsak manever, ki ga je gospod Auer naredil, smo zelo jasno pokazali, da je to cenena izmišljotina, ki nima nobenega podlage. Zaradi manevra z Deželno banko Slovenije - v tem času smo pogodbo že podpisali -, tudi kazensko preganjali, saj gospod Auer preprosto ne razume, da v civiliziranem svetu obstajajo tudi meje, prek katerih se ne gre, in da se ne more poigravati z javnim interesom tukaj v mestu. Ampak to so stvari, ki jih počne pred vsakimi volitvami in skuša minornost svojega političnega vpliva dati na neko raven, da si skuša zagotoviti politično preživetje v naslednjem mandatu. Če bodo volivci to prepoznali kot potrebno, bodo pač tako prepoznali in bo gospod Auer s svojo listo še vedno del realnosti v mestu.

Ena najbolj perečih težav v Mariboru je trenutno Športni center Pohorje - podjetje Nipa je na DUTB naslovilo nezavezujočo ponudbo za nakup. Zakaj se je mestna uprava ŠC Pohorje odločila reševati prek podjetja Nipa, ki je namreč hčerinsko podjetje Nigrada, ki je le delno v občinski lasti, obenem pa je za dokapitalizacijo poskrbelo povsem javno podjetje Mariborski vodovod? Koliko bo po vaših ocenah reševanje sicer zasebnega podjetja stalo občino in občane?
ŠC Pohorje je res zasebno podjetje, vendar je v koncesijskem odnosu pri izvajanju službe prevoza potnikov pri mariborski vzpenjači. Vzpostavilo pa je tudi sistem zimskega in poletnega turizma na Mariborskem Pohorju, na katerega se veže vse regijsko turistično gospodarstvo. Zato ni navadna zasebna družba in glede na ta pomen smo šli na mestni svet ter z njegove strani prejeli nalogo, naj naredimo vse potrebno, da se turizem na Pohorju ohrani, tudi s pomočjo naših javnih podjetij in zavodov. Povedati je še treba, da bi v primeru stečaja ŠC-ja Pohorje mestna občina utrpela veliko škodo - na račun vračila evropskih sredstev in unovčevanja poroštev, ki jih je prejšnji župan podpisal temu podjetju, bi lahko izgubila celo do 19 milijonov evrov. Mestna občina nima zakonske osnove, da kot taka sodeluje v tej zgodbi, zato lahko to počne le prek javnih podjetij. Znotraj sistema Nigrada, ki je v večinski občinski lasti, je tudi podjetje Nipa, kjer se želijo realizirati določeni projekti, potrebni za mesto, zato smo tudi reševanje turizma na Pohorju umestili v to podjetje. Od maja potekajo intenzivni pogovori med ŠC-jem in slabo banko, mi smo že pred časom želeli podpisati najemno pogodbo, s katero bi reševali zimsko sezono na Pohorju, žal se to do zdaj ni zgodilo, pogodbe nismo podpisali, ker DUTB postavlja ekonomsko popolnoma nerazumljive pogoje. Na splošno je s slabo banko velik križ, ker do zdaj kot lastnik športnega centra še niso vložili niti evra vanj in dejansko nas postavljajo v nemogoč položaj, kjer bi morala občinska podjetja in zavodi delati nekaj namesto lastnika. To ni mogoče, za tekoče poslovanje je odgovoren lastnik in dokler slaba banka ne bo bolj dejavna, ne bo vlagala v športni center, ne vidim možnosti, da bi se zgodba dobro izšla. Ob tem pa tudi ne razumem lastnika, da se igra s stečajem podjetja, medtem ko je vsakemu laiku jasno, da je mrtvo podjetje na trgu dosti manj vredno kot živo podjetje. V osnovi sem zelo razočaran nad tem, kako DUTB deluje, saj je konec koncev v 100-odstotni državni lasti. Na eni strani imamo javno lastnino v slabi banki, na drugi strani zopet javno lastnino v lasti mestne občine in ni mi jasno, da se oni zdaj vedejo na način nekega špekulativnega podjetnika, ki želi prek nekih manevrov pritegniti denar iz javnega sektorja. Mi oboji delamo z javnim denarjem in bi morali ravnati sinergijsko, ne pa nasprotujoče si.

Ocen, koliko bo reševanje stalo, še nimate ali o tem ne želite govoriti?
Podjetje, ki ima v najboljših letih 10 milijonov evrov prihodkov, dolga pa 60 ali 70 milijonov, je na trgu vredno največ en evro. Lahko si srečen, da tako podjetje nekdo prevzame in ga nato prestrukturira. V tem primeru pa imajo nekateri idejo o zelo visokih zaslužkih, kot bi doma igrali monopoli - videti je, kot da je v tej igri regijsko turistično gospodarstvo prišlo na položaj, ki ga kontrolira DUTB in bodo tukaj zdaj doseženi velikanski dobički. To ni mogoče, rešuje se podjetje, ki je na trgu vredno en evro, lahko smo srečni, če kdo sploh vstopi v celotno zgodbo, ne pa, da se bi služilo celo na račun javnih financ. To ne pride v poštev. Zato sem sam delovanje DUTB-ja označil tako, da spominja na delovanje mafijskih združb - znotraj Slovenije se je razpasla divja privatizacija na način, da podjetje oslabiš, denar, ki si ga odnesel ven, pa potem investiraš v poceni odkup premoženja tega podjetja. Mislim, da bo moral novi predsednik vlade hitro nekaj storiti - če izvršni direktorji slabe banke ne razumejo, zakaj so tam, jih je pač treba zamenjati, država pa ima vzvode, da to lahko naredi.

Podravska regija, predvsem pa Mestna občina Maribor, je lani doživela nov gospodarski in socialni padec, leto je zaznamovalo propadanje Mariborske livarne Maribor. Mesto se sooča s slabo zaposlitveno sliko - brez dela je že skoraj 20 odstotkov ljudi, kar je precej več od slovenskega povprečja. V Mariboru je po podatkih tamkajšnjega centra za socialno delo okoli 350 starejših uporabnikov, ki dnevno prihajajo po brezplačen obrok, socialno trgovino Sotra, ki ponuja socialno ogroženim osnovne življenjske potrebščine po nižjih cenah, dnevno obišče okoli 150 ljudi. Kaj konkretno počnete, da bi ohranjali stara oziroma ustvarjali nova delovna mesta, pa tudi okolje, ki bo privlačno za vlagatelje?
Ena akcija je potekala prek države, ki je prepoznala podrazvitost mesta in razpisala poseben program za Maribor z nekaterimi koroškimi občinami, ampak to ni denar, ki bi lahko v celoti rešil položaj - mi smo mu rekli "semenski denar". V tem državnem programu pa je 66 milijonov evrov razdeljenih na več let - nekaj je, a po naši oceni bi bilo treba v prihodnjih dveh, treh letih investirati vsaj pol milijarde evrov, da bi se to res strukturno poznalo. Drugo, s čimer mi poskušamo, je, voditi politiko odprtega mesta in iščemo tuje ter domače investitorje. Tretja pomembna stvar pa je, da bi vlada podpirala projekte, ki so pomembni za regijo in širše. Konkretno so to veliki projekti, kot je mariborsko letališče, da se končno prekinejo špekulacije in dobimo realnega lastnika, ki je sposoben investirati v letališče, saj zdajšnji tega ni sposoben. Drugi velik projekt so črpalne elektrarne Kozjak, kjer so tuji interesenti pripravljeni v celoti prevzeti investicijo, potrebujemo pa pomoč države, da se to realizira. Tukaj so tudi infrastrukturni projekti - Maribor še vedno ni priključen z južno obvoznico na avtocestni križ. Za nas je pomembna tudi posodobitev železnice v dravski dolini, ki sicer ni v nacionalnem interesu, je pa v interesu regije, tudi južne Koroške. V nacionalnem programu kulture imamo štiri investicije, od tega dve zelo veliki - umetnostna galerija in mariborska knjižnica. Želim, da vlada pride v Maribor, kjer jim bomo razložili svoje težave, da morajo oni prevzeti vse te investicije, saj mi za njih nimamo denarja, so pa pomembne za razvoj nacionalne kulture.

Prej sva omenila posojilo občini od Deželne banke, namenjeno vlaganjem v šole in vrtce, po besedah direktorja mestne uprave Marka Žule pa se že dogovarjate za novo posojilo v znesku pet milijonov evrov. Mestni svet je letošnji občinski proračun v znesku 118,5 milijona evrov sprejel marca kljub obstrukciji mestnih svetnikov iz vrst SDS-a, Županove liste, LPR-ja in Lipe, ki so imeli večinoma pomisleke prav zaradi načrtovanega novega zadolževanja občine za osem milijonov evrov. Trenutno naj bi bila mariborska občina zadolžena za nekaj manj kot 31,5 milijona evrov, pravite pa, da likvidnostne razmere MOM-a nikakor niso nič drugačne kot v večini slovenskih mestnih občin. Katera pa je tista meja zadolževanja, pri kateri bi potegnili črto?
Veliko slovenskih občin je zadolženih do maksimuma, Maribor to še ni. Posojilo pri DBS-ju jemljemo zato, ker smo v proračunu predvideli zadolževanje v višini osmih milijonov evrov za razvojne projekte. Letošnji proračun je zelo ambiciozen, v zadnjih letih najbolj investicijsko naravnan - tretjina denarja od 114 milijonov evrov proračuna gre za investicije. Ob sklenitvi proračuna smo se tudi dogovorili, da posojila ne bomo vzeli na začetku leta, saj takrat investicij še ni in bi bili potem dodatno obremenjeni z obrestmi, ampak takrat, ko bodo investicije tako daleč, da bomo potrebovali denar. Zato smo šli najprej v to trimilijonsko najetje posojila pri DBS-ju in zdaj jemljemo petmilijonsko posojilo pri NLB-ju. Likvidnost je problematična po celotni Sloveniji zaradi prihodkov. Naš največji vir, ki je relativno stabilen, so prihodki od davka na plače, drugi največji vir pa je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Nepremičninski davek je padel na ustavnem sodišču in prejšnja vlada ni imela rezervnega načrta, zato prvi prihodki, ki bi morali v proračun priti že v prvi tretjini leta, prihajajo šele zdaj. Ker pa je to s 13, 14 milijoni, kot rečeno, drugi največji vir prihodkov, seveda ima vpliv na likvidnost našega proračuna.

Zaradi pomanjkanja denarja je letos skoraj odpadel kultni Festival Lent, ki velja za največji slovenski festival na prostem, njegova usoda pa je kar nekaj časa visela na nitki. Lent je bil nazadnje izpeljan, nato pa so se obudile tudi ideje o postavitvi stalnega odra na Dravi, saj bi se s tem izognili stroškom vsakoletnega postavljanja plavajočega odra, ki je glavno prizorišče festivala. A dlje od prikimavanja občinskih politikov še ni prišlo, izjavili ste, da se mestni svetniki te razprave bojijo?
Problematiko Narodnega doma, to je naš javni zavod, v okviru katerega bi potem razpravljali tudi o problematiki Lenta, smo želeli dati v razpravo, vendar so jo mestni svetniki zavrnili in iz tega lahko sledi to, da se je bojijo. Festival Lent je polnoleten in v vsem tem času ni bilo v mestnem svetu razprave o tem festivalu, niti se uprava ni ukvarjala s takim oblikovanjem festivala, ki bi bil trajnostno naravnan. Kolegi iz Narodnega doma imajo nekaj idej o tem, kako bi se posamezna prizorišča trajnostno vpeljala tudi za druge dejavnosti čez vse leto, ne pa, da se pri tem festivalu vedno znova postavlja infrastruktura. To je ena možnost pri nadaljnji rasti festivala, druga pa je, da se pojavijo tudi programske novotarije, ki bi prispevale k temu, da bi festival lahko še naprej živel. Uprava se do zdaj ni s festivalom ukvarjala, bila so dobra leta, ko je festival lahko skrbel sam zase, za občino ni bila težava nekaj primakniti, tudi država je že dosti več prispevala, kot prispeva zdaj. Pravzaprav je festival financiral državo prek davkov in ne obratno, kar je narobe svet. Zadnjih nekaj let pa je tako, da festivala brez pomoči občine ne bi bilo. Prišel je čas, ko je treba premisliti, kako naprej, predvsem pa tudi izposlovati dodaten denar - ne le za Festival Lent in program Narodnega doma, pač pa za kulturo, kjer mesto ne realizira programov zase kot občino, ampak za projekte, ki so regionalno pomembni. Ta težava pa je povezana s tem, da v Sloveniji nimamo zakona o mestnih občinah, imamo le zakon o glavnem mestu in zato smo občine velikokrat prepuščene same sebi, da realiziramo programe, ki niso zgolj občinski, ampak so programi širšega pomena. Zato bomo novi vladi dali predlog, da bi čim prej sprejela zakon o mestnih občinah in čim prej začela sofinancirati programe, ki segajo čez občinske meje.

Pomembna infrastruktura je tudi mariborsko letališče (sicer v sosednji občini Hoče-Slivnica), ki z dokončanjem potniškega terminala lahko resneje računa na povečanje potniškega prometa - poteka tudi povezovanje, ki bi lahko prineslo redno letalsko linijo. Kaj bi to po vašem mnenju prineslo mestu Maribor?
Mariborsko letališče potrebuje močnega lastnika, v tem trenutku je to država, ki je naredila svoje in uredila potniški terminal ter popravila vzletno-pristajalno stezo - ta je sicer še vedno prekratka za največja letala. Družba Aerodrom Maribor pa je kapitalsko prešibka, da bi lahko naredila kaj v povezavi z razvojem, zdaj gre za cepetanje na mestu, računa predvsem na denar drugih, da bi se lahko neki razvoj zgodil. Zdaj, ko se izteče obdobje koncesije, upam, da končno dobimo zasebnega lastnika, ki bo sposoben investirati v letališče in bo to priložnost za Aerodrom Maribor. Sam te priložnosti ne vidim toliko v potniškem prometu kot v logistiki, v tovornem prometu.

Ostaniva še malo pri prometu. Podpisali ste pogodbo za nakup petih novih nizkopodnih avtobusov za mestni potniški promet - gre za avtobuse na stisnjen zemeljski plin (CNG), ki jih po navedbah proizvajalca odlikujejo nizki izpusti toplogrednih plinov ter majhni obratovalni stroški. Za vseh pet vozil bo občina odštela približno 1,5 milijona evrov, dobavljeni naj bi bili do sredine novembra, trenutno pa se tudi končuje mednarodni razpis za najem avtobusov na elektriko, ki jih v mestu pričakujete prihodnjo pomlad, do sredine prihodnjega leta pa želite zamenjati celotno floto lokalnih avtobusov. Mesto je junija dobilo tudi prvo polnilno postajo za stisnjen zemeljski plin. Boste alternativne vire energije začeli favorizirati v vseh javnih podjetjih?
Tako je, podpisali smo dogovor z javnimi podjetji in zavodi, da se za lokalni promet zdaj uporabljata le še plin in elektrika, bencina in nafte ne bodo več kupovali. Naša orientacija je trajnostna mobilnost, tega smo se lotili resno - imamo postajališče za električne avtomobile, ti so tudi oproščeni plačevanja parkirnin, po mestu postavljamo električne polnilnice. Alternativni viri niso več alternativni, čez nekaj let bosta alternativi nafta in bencin.

Poslovnež iz Kuvajta, ki je kupil gradbeno jamo propadlega kulturnega projekta Maks v Mariboru, je potrdil, da bo tam zgradil zasebno ameriško univerzo za 2.500 študentov, kar polovica študentov naj bi prišla iz zalivskih držav. Projekt je vreden 20 milijonov evrov, prve študente bo sprejel predvidoma jeseni 2017. Gradnja pa ima tudi nasprotnike, ki menijo, da mesto ne potrebuje dejavnosti, ki lahko počasi spodkopljejo javno šolstvo, svarijo pred socialno bombo brezposelnih učiteljev iz javnega šolstva, nekatere moti tudi napovedano veliko število Arabcev v mestu s 100.000 prebivalci, prodajo zemljišča preučujejo tudi kriminalisti. Kako pa ta projekt vidite vi?
Gre za projekt zasebne univerze, ki ni konkurenčen naši javni univerzi, kjer je sistem tak, da večino stroškov šolanja plačuje država. V tem pogledu ne sesuva sistema javnega šolstva, ampak je to zanj lahko nova priložnost, saj bodo lahko profesorji z naših javnih univerz s svojo kakovostjo postali predavatelji na tej univerzi. Za nas je ta projekt pomemben tudi zato, ker bomo z njim sanirali veliko luknjo, ki je za mesto tudi komunalna težava. Veseli me, da kriminalisti preučujejo zadevo, saj upam, da bodo preučili, zakaj je to parcelo podjetje v lasti mestne občine tako zelo preplačalo, kot je pokazala revizija. Pri tem projektu pričakujemo tudi nova delovna mesta za nižji in srednji kader, postopoma pa tudi za profesorje, ki bodo tukaj predavali.

Kaj pa strah pred kulturnim šokom?
Investitor je sicer poudaril, da računa na večinski del ameriških študentov. Danes živimo v globalnem svetu, v "dolinah Šentflorjanskih" se preprosto ne da več živeti, vanje ne prihajajo le turisti, pač pa tudi ljudje, ki se želijo tja doseliti. Res pa je, da se tujcev Slovenci strašno bojimo, ker so bili vedno naši gospodarji in smo skušali biti nevidni, da nas ne bi opazili. Če pa pridejo tujci v mesto, se ne moremo delati, da jih ni tu in se jih bati. Nima smisla. Če se bomo bali vsakega tujca, bomo uničili sami sebe. Današnja resničnost je odprtost in šele potem, ko si odprt, so mogoča srečanja ljudi na ravni človek-človek.

Maribor je seveda neločljivo povezan z nogometom, nogometnemu klubu pa je zdaj uspel veliki met in uvrstitev v Ligo prvakov, kar pomeni, da se bodo letos v Ljudskem vrtu zvrstile tri tekme evropskih klubov. Boste izkoristili to priložnost? Morda pripravili strateški načrt gostinsko-turistične ponudbe za gostujoče navijače, pa tudi promocijo Maribora kot turistične destinacije na tekmah v gosteh?
Športni turizem v mestu še ni sistematično razvit. NK Maribor je projekt, ki je v zadnjih 10 ali 15 letih začel odstopati od slovenskega povprečja, začel je vstopati v mednarodni prostor. Lastnik stadiona Ljudski vrt je mesto in za nas je dokončanje stadiona tudi velik izziv. Nujna je posodobitev stare zahodne tribune, celotna infrastruktura kluba je sicer za slovenske razmere visoko profesionalna, ko pa gre za ta elitni svetovni razred, pa seveda zelo zaostajamo. Kako bomo izkoristili to priložnost, ki jo je prinesla Liga prvakov? V mestu bomo zagotovo dobri gostitelji navijačem, ko bomo odhajali na tekme v gosteh, se moramo pa še s klubom dogovoriti, kako bomo lahko tudi mesto promovirali - zdaj imajo namreč ogromno dela, saj je veliko nekih dodatnih zadev za sodelovanje v Ligi prvakov.