To so ljudje, ki so se izgubili nekje med gonjo za kapitalom, pohlepom, objestnimi menedžerji in slabo nadzornico, ki ji danes še vedno rečemo država.

"Določi ti normo in ti reče, da moraš v izmeni narediti toliko in toliko. Če tega ne narediš, nisi dober delavec, zato te diskriminira ali pa te naslednji dan ne kliče na delo ..." je povedal Ibrahim Hodžić, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, v Sloveniji dela pet let, živi pa z otrokom in ženo, ki ni zaposlena. "Vodja ti grozi, če ne boš naredil tega in tega, če ne boš 30 dni delal v nočni izmeni ... Ko sem prišel sem, sem delal zaporedoma 27 dni v nočni izmeni po 12 ur," je še pojasnil Ibrahim.

Zasluži premalo, da bi živeli. Ampak to je le del trpinčenja in izkoriščanja delavcev.

Začetek ...
Ko je snemalna ekipa z novinarko prispela v Luko Koper kljub predhodni najavi, da želijo videti lokacije, kjer delajo pogodbeni delavci, so nekaj časa imeli težave priti do lesnega in sipkega tovora, ki veljata za lokaciji z najtežjim delom. Po pregovarjanjih z vodilnimi in po kar nekaj izgovorih so le prišli do nekaterih lokacij, a ne vseh.

Delovne razmere: nečloveške
Delovodja Stanko Bendra je povedal, kakšne so razmere. Po njegovih besedah ljudje dehidrirajo, omedlevajo, gre za delo pri visokih temperaturah, brez vode, ljudje so razvrednoteni, invalidi, moški jokajo ... Delovodja pojasni tudi, da je na dan snemanja vse drugače: v zadnjih 24 urah je bilo vse poostreno, spremenjen je bil red, dobili so celo rokavice in kape, nekateri podizvajalci so svojim delavcem hitro omogočili celo enodnevni dopust, ko so slišali, da pride televizijska ekipa.

Edis Smajić, ki je Slovenijo videl kot obljubljeno deželo in je pripotoval iz Bosne, v Luki opravlja eno izmed težjih del že tri leta. Pojasnil je, da mora 80 kubičnih metrov lesa premetati in zvezati - česar po njegovih besedah ni mogoče narediti niti v 12 urah - vse skupaj za dobrih dvajset evrov. To pomeni, da je Edis plačan manj kot evro na uro.

Delavci plačujejo škodo, delovne obleke ...
Delavcem zmanjkuje volje do življenja. Zaradi norm sami sebe pahnejo na rob mogočega ... utrujeni so … in krivi: krivi so, če delajo. Kot je pojasnil Nikica, ki v Luki dela že pet let, delavci plačujejo stroške tudi za polomljene tovore, okvarjene stroje.

Luški podizvajalci delavce dodatno kaznujejo še tako, da jim denar za delovne obleke odtrgajo od plač. Nekatere stavkajoče pa so kaznovali s tem, da jih ne kličejo na delo, malo manj kot 20 pa so jih tudi odpustili. Delavci delajo tudi do deset izmen, to je 70 ali 80 ur, kar je presenetilo tudi vodjo sindikata podizvajalcev Predraga Topića.

Inšpektor za delo: nič
V. d. glavnega inšpektorja za delo Boris Ružič, ki je pristojen in odgovoren za primer, na vprašanja ne odgovarja, priporoči pa njihove spletne strani. V najbolj evidentnem primeru kratenja delovnih in človekovih pravic odgovorijo: 'V dveh primerih so bile pri podizvajalcih ugotovljene kršitve določb 64. člena ... " Splošen in suhoparen odgovor, ki pri vprašanju razvrednotenja delavca in človeka nima česa iskati.

Tudi Topić je kritičen do inšpektorjev, ki naj bi imeli le dve uri na dan uradne ure, pa še takrat so naleteli na zaklenjena vrata. V času protestov delavcev pa je inšpektor kar "bežal", namesto da bi ugotovil, kaj se dogaja.

Odgovornost nas vseh ...
Za kratenje ne le delavskih, temveč osnovnih človekovih pravic sredi Evropske unije, v državi, na katero smo tako ponosni, smo krivi vsi sodelujoči v družbi, ker to dopuščamo. Tudi če Luka Koper pravno nima nič s tem, kar se dogaja delavcem podizvajalcev, se to dogaja na njenih lokacijah, pred njenimi očmi, z njenimi stroji, to pa pomeni, da skupaj z državo pri tem tiho sodeluje. To ni težava, ki se dogaja le pristaniškim delavcem, to se dogaja vsem, le na drugačne, morda za odtenek subtilnejše načine.