Trajnostni načrt želijo doseči z naložbami, kot so že delujoča toplotna črpalka v kopališču Pristan, kotel na lesno biomaso, ki ga prav zdaj gradijo, in načrtovana gradnja takšnega kotla z zalogovniki energije v Melju. Občinsko vodstvo si želi tudi sežigalnice, kar pa razdvaja mestno politiko.

Odvoz odpadkov na sežiganje drugam je vse dražji. Vodstvo občine pa pričakuje, da bi domača sežigalnica stroške omilila in poskrbela za učinkovit vir toplote. A številni se bojijo negativnih vplivov na okolje.

Po mnenju svetnika Igorja Jurišiča rešitev ni v sežiganju, ampak zmanjševanju količine odpadkov. Stojana Auerja z Liste za pravičen razvoj ob onesnaževanju skrbi tudi gospodarnost. "Maribor, po moji oceni, več kot 7000 ton odpadkov, ki bi jih lahko kuril, nima na letni ravni. Ta količina bo vsako letno manjša predvsem zaradi direktive EU-ja," je pojasnil.

Karin Jurše iz Gibanja Svoboda pa dvomi o napovedi o razogljičenju in diverzifikaciji energentov, saj bodo plin nadomestili odpadki. Direktor Energetike Maribor Jože Hebar odgovarja, da podatki kažejo nasprotno – količina odpadkov se povečuje. Izpostavlja tudi sodobno okoljevarstveno tehnologijo. "Sedem od desetih mest z najboljšim zrakom v okolici ima sežigalnico," je izpostavil.

"Strašiti pred to tehnologijo ni upravičeno. Gre za državni projekt in ne bo govora o mariborski sežigalnici, ampak regijski," pa je opozoril Aljaž Bratina z Liste Arsenovič za Maribor.

Težav s količinami odpadkov tako ne pričakuje, občinsko vodstvo pa računa na izdatno državno pomoč pri okoli 60 milijonov evrov vrednem projektu.