31-letna Gabrijela Vrbnjak je magistrica komunikologije, zaposlena je kot strokovnjakinja za odnose z javnostmi. V Kranju živi s partnerjem in štiriletnim sinom Aljažem. Letos novembra bi morala dve leti dopolniti njena hčerka Lora, a se nosečnost ni izšla po pričakovanjih. S partnerjem sta se po hudi diagnozi v osmem mesecu odločila za prekinitev nosečnosti. Gabrijela Vrbnjak se je na uredništvo MMC-ja obrnila, ker je svojo zgodbo želela predstaviti, kot je sama zapisala, z imenom, priimkom in obrazom. Ker meni, da je pomembno, da se ob materinskem dnevu spregovori tudi o "takšnih mamicah". "Kljub tveganju, da te bo družba obsojala, je to edino, kar naše otroke, ki so mnogo prehitro morali zapustiti ta svet, ohranja v spominu."

Ne zamerite mi vprašanja, toda ali je prav, če vam izrazim sožalje?

Je, zelo je na mestu.

Moje sožalje ob izgubi. Včasih se ljudje verjetno ne znajdejo v tej situaciji, kakšne so vaše izkušnje?

Starši s podobnimi izkušnjami smo zelo hvaležni, da nam družba ali kdor koli izrazi vsaj sožalje. Včasih je starš o izkušnji pripravljen govoriti ali pa ne. Midva s partnerjem sva zelo odprta in zelo pripravljena govoriti o tem. Soočila sva se tudi z bolečimi opazkami, kot na primer: saj sta še mlada, ali pa: saj je bilo v nosečnosti. A sva sočutna do sogovornika, takšne opazke niso slabonamerne in na koncu ne bolijo toliko kot sama izguba.

Kakšna je vaša zgodba?

Prva nosečnost s sinom Aljažem je potekala brez kakršnih koli težav in tudi druga nosečnost je do začetka novembra 2022 potekala brez težav. Oba s partnerjem sva mlada. Med nosečnostjo sem opravila vse redne preiskave in preglede. Nato pa se je vse spremenilo. Na rednem pregledu med sedmim in osmim mesecem nosečnosti je mojo osebno ginekologinjo zaskrbelo, da je v možganih dojenčice preveč možganske tekočine, zato me je napotila na pregled v ljubljansko porodnišnico. Čeprav te vedno skrbi, ko greš na pregled, me je takrat oblilo po celem telesu. Najprej sem na pregled nameravala sama, a sem zaradi slabega občutka partnerja prosila, naj pride z mano.

Ginekologinja v porodnišnici nama je povedala, da ima dojenčica zelo hudo obliko ventrikulomegalije. Pojasnila je, da sicer obstaja neka možnost operacije s cevko takoj po porodu, a če oblika ni tako huda. Veliko sem spraševala o diagnozi in o možnostih, po ultrazvoku sem bila tako ali tako popolnoma šokirana. Potem naju je ginekologinja seznanila, da obstaja tudi možnost prekinitve nosečnosti. Bila sem že visoko noseča in sploh nisem razumela, kaj to pomeni. Bila sem v pričakovanju, doma smo imeli že vse pripravljeno … A so nama vse zelo lepo razložili. Z osebjem sva bila od začetka do konca zelo zadovoljna. Tu se vidi velik napredek, zdravstveni delavci se očitno izobražujejo, kako postopati.

Ker tako zahteva protokol, sva imela še en pregled pri drugem specialistu ginekologije. Ko sem videla, da je ginekolog prišel v ambulanto, ki sicer ni njegova redna, sem vedela, da je res nekaj narobe. Če je bila prva ginekologinja zelo sočutna in morda celo premila pri določenih stvareh, je ta ginekolog povedal direktno, da gre za zelo hudo obliko ventrikulomegalije. Malo je bil celo jezen. Pojasnil je, da je morda dojenčici v glavi počila kakšna žilica, ali pa je bilo kar koli drugega, in dodal, da si tega za svojo hčer ne bi želel. Ves čas sem namreč spraševala, kako bi bila, če bi živela. A tudi če bi porod preživela, ne bi dolgo živela. Prognoza je bila zelo slaba. Vprašanje je bilo, ali bi se odločila za prekinitev nosečnosti, da začnejo teči vsi protokoli. Pojasnili so nama, da bo komisija odločitev absolutno podprla. Verjetno so tudi primeri, ki jih ne morejo podpreti. A na koncu je bila odločitev seveda najina.

Sledila je urgentna magnetna resonanca, ki je še enkrat potrdila, da gre res za zelo hudo obliko ventrikulomegalije in da je nastala zaradi možganske krvavitve, ki naj bi se zgodila med dvema rednima pregledoma v nosečnosti pri osebnem ginekologu. Svoji ginekologinji sem hvaležna, da je to opazila, a še danes ne vemo, zakaj je do možganskih krvavitev prišlo. S partnerjem sva kasneje, kot narekuje protokol, opravila tudi genetske preiskave. Sama sem opravila tudi posebne teste, ki preverjajo, ali imam kot mati v svoji krvi kakšna protitelesa, a niso našli ničesar. Po eni strani si želiš, da bi našli vzrok, po drugi strani pa ne, saj si zelo želiva naslednje nosečnosti. Epilog, ki sva ga dobila, je bil nesrečno naključje v razvoju.

A odločitev za prekinitev nosečnosti je bila verjetno vseeno zelo težka.

Zelo težka. Predstavili so nama vse možnosti. Nekoliko se je mudilo, ker sem bila visoko noseča, prekinitev pa se mora narediti prej … Se pravi, najprej se z neko iglico ustavi srček, potem se sproži porod. Poleg preiskav sva imela tudi pogovor z zdravstvenimi delavci. Predstavili so nama vse, do pogrebka. Predlagali so nama, naj si ustvariva spomine. Na začetku sva bila čisto v šoku in sva hotela potlačiti stvari, rekla sva, da je ne bomo pogledali in ne pokopali. A so nama zelo prijazno predstavili tudi druge možnosti. Ker iz izkušenj vedo, kako je kasneje to dragoceno.

Še isti dan, takrat na začetku novembra, sva se odločila za prekinitev nosečnosti. Nato sem odločitev lastnoročno spisala.

Kot utemeljitev?

Obstaja obrazec, ki ga izpolniš, strokovna utemeljitev pa so ultrazvoki in vse ostale preiskave. Nekaj dni sva čakala na odločitev komisije. Bilo je mučno čakanje. Nato sem prejela klic, da so prekinitev seveda potrdili, in dobila sva termin za ustavitev srčka in potem za sproženje poroda. Preden sva odšla od doma, sva si ustvarila nekaj spominov, fotografij s trebuščkom in s sinčkom. Omenjala mu nisva še ničesar, saj je bil takrat še zelo majhen in ne bi razumel. Povedala sva svojcem.

A ko sva prispela, so me testirali in ugotovili, da imam korono. Rekli so nama, da postopek lahko vseeno izvedemo, a da partner ne bo mogel biti zraven. Odločila sva se, da se vrneva čez en teden. Dan pred novim terminom pa mi je odtekla voda in porod se je začel spontano. Sprejeli so me v porodnišnico, še vedno sem bila pozitivna na koronavirus, a so bili tako v redu, da so dovolili, da je bil partner lahko z mano od začetka do konca.

So morali otroku vseeno ustaviti srce?

Ja, seveda. Le sprožanje poroda ni bilo več potrebno, ker se je začel že sam. Jaz pravim, da mi je Lora pomagala.

Sta se po porodu od nje poslovila?

Ja. Za te trenutke sva zelo hvaležna, čeprav je takrat drugače, ker si v šoku. Pripravila sva oblačilca in maso za odtis nogice. Osebje naju je vprašalo, ali jo želiva obleči. Prosila sva, da jo po porodu uredijo, oblečejo in naredijo odtis nogice. Potem sem jo takoj dobila v naročje. Naredila sva fotografije, ki jih ne želiva objavljati in kazati drugim. Po drugi strani pa bi rada povedala … Mogoče si kdo težko predstavlja, kakšna je bila. Lora je bila videti čisto v redu. Kot moj sinček Aljaž. Bila je tudi donošena, in če ne bi bilo te diagnoze, bi bilo lahko vse v redu … V naročje jo je vzel še partner. Osebje nas je poslikalo, pri sebi sva jo imela nekaj ur. Nato smo se poslovili.

Pogovarjala sem se z mamicami s podobno izkušnjo. Nekateri so imeli otroka tudi čez noč, midva nisva posebej omenila, da si tega želiva. Jaz vedno pravim, da če bi jo danes morala dati od sebe, je ne bi mogla. Takrat sem pač jo … V šoku si …

Dala sta ji ime.

Ime sva izbrala že prej. Tudi če bi bilo vse v redu … V vsakem primeru je Lora.

Sta se odločila za pogreb?

V Parku zvončkov na ljubljanskih Žalah obstaja možnost za skupinski raztros pepela. Midva sva se pač odločila, da ima svoj grobek, tukaj v Kranju, ki bo kasneje tudi za naju. Imeli smo cerkveni pogreb v zelo ozkem družinskem krogu.

Imeli ste cerkveni pogreb?

Tako, imeli smo cerkveni pogreb. Duhovnik je pač razumel, da se zgodi. Prav zelo razpravljali pa tudi nismo, ker se nam ni zdelo potrebno. Za cerkveni pogreb sva se odločila zato, ker sva želela, da je zapisana v knjigah. Nam, staršem, veliko pomeni priznanje, da je otrok obstajal. Mi vemo, da je obstajal, ima ime in priimek. Zdelo se nama je zdelo pomembno, da je vpisana v cerkvenih knjigah. Čeprav midva nisva posebej verna, imava pa vse zakramente. Hvaležna sva in ni nama žal, da sva se tako odločila.

Potem je sledil proces žalovanja.

Na začetku vsak žaluje po svoje. Seveda so razlike med mamo in očetom, pa tudi med babicami in dedki. Moja bolečina je bila na začetku zelo huda, a ker sem pravkar rodila, sem se najprej morala ukvarjati sama s sabo. Če sem se pri sinu Aljažu zelo trudila ustvariti mleko in sem si ga pol leta črpala na tri ure, sem morala pri Lori mleko ustavljati in si dajati ledene obkladke, da ne bi dobila mastitisa. Na pogrebu sem imela še čiščo in bilo je tudi fizično naporno. Potem ko se je okrevanje končalo, me je počasi zadelo.

Partner se je zamotil, jaz sem se morala zjokati. Skupno pa nama je bilo, da sva želela o tem govoriti in dati to iz sebe. Zelo sva se povezala, kdaj pa sva potrebovala tudi čas zase, vsak na svojem koncu. Partnerju je pomagalo, da je bil veliko v naravi. Glede na to, da je morala Lora prehitro zapustiti ta svet, je pomagala tolažba, da se je rešila, da bi trpela ona in mi z njo, tudi Aljaž.

Vam je v okviru zavarovanja pripadala psihološka pomoč?

Takoj po porodu sva bila oba s partnerjem deležna psihološke pomoči v porodnišnici, kjer je sledil še en mesec vodene psihološke pomoči. Čustveno pa je zelo boleče, ker greš nazaj v porodnišnico. Ambulanta za psihološko pomoč je dobesedno v istem nadstropju, kjer si prejel diagnozo. V istem nadstropju so tudi novorojenčki, ki pridejo na ultrazvok kolkov … A je pač prostorska stiska.

Nekaj mesecev kasneje, marca, sem si poiskala pomoč pri psihiatrinji na polikliniki, ki ima izkušnje s podobnimi primeri in mi je tudi podaljšala bolniško odsotnost. Aprila, maja, ko sem se nekako vrnila na delo, se je zdelo, kot da nič ni in življenje pač teče, družba pa že malo pozabi in tega več ne omenja … Takrat me je zadelo v obliki tesnobe, anksioznosti in paničnih napadov. Hvaležna sem, da sem si že prej poiskala pomoč in sem vse, kar sem doživljala, na dolgo in široko opisala. Že marca sem se vključila tudi v samoplačniški psihoterapevtski proces, da sem stvari sproti reševala. Julija sem se nekako postavila na noge in zdaj moram reči, da sem v redu. Bolečina pa tako ali tako ostaja.

Opisali ste vedenje zdravstvenega osebja, psihološko pomoč ... Ste imeli občutek, da je bilo sistemske podpore dovolj?

Zelo sva bila zadovoljna, pomoč je prišla pravočasno, ljudem sva se tudi sproti zahvaljevala. Izreki sožalja, sočutje … Vidi se, da so v ozadju usposabljanja. S psihologinjo v porodnišnici sva se dogovorili, da zaključiva in se slišiva ali si piševa po potrebi. Poklicala sem jo na primer, ko sem se odločila za menjavo službe, spregovorili sva par besed, bila sem zelo zadovoljna. Tudi pri psihiatrinji sem bila zelo hitro na vrsti, brez napotnice, do nedavnega sem pri njej imela kontrole. Verjamem pa, da si samoplačniške psihoterapevtske pomoči ne more vsak privoščiti, težko je tudi najti primerno osebo.

V tisti tesnobi postaneš tudi hipohonder. Vsak teden je nekaj narobe s tabo, pristaneš na urgenci, ker pač misliš, da umiraš. Vedno so bili razumevajoči, ko sem razložila zgodbo, tudi moja osebna zdravnica.

Če prav razumem, ste na urgenco hodili zaradi paničnih napadov, a ste mislili, da imate srčni napad?

Točno to. Bili so povezani z izgubo, ker sem bila tako močno soočena s smrtjo in minljivostjo. Po drugi strani pa nama je zelo pomagal sinček. Ne v smislu, da bom vse prenesla nanj in se nanj zanašala. Bil je spodbuda, da se počasi postaviš na noge, da zjutraj vstaneš, se oblečeš. Pa tudi z veseljem do življenja, ki ga imajo otroci.

Kako so se odzvali vajini bližnji? Kako se približati ljudem, ki so šli skozi podobno izkušnjo, kot vidva?

Kot sem omenila na začetku, najmanj in obenem največ, kar lahko drugi naredijo, je, da nekomu, ki je doživel izgubo, izrečejo iskreno sožalje. Vse kar sledi, ni več na njih. Veliko je odvisno od tega, koliko je oseba na drugi strani pripravljena govoriti. Starši namreč to zelo različno doživljamo in različno predelujemo. Ne rečem, da sem to predelala, ker tega nikoli ne predelaš, ampak predeluješ in s tem živiš.

Najini bližnji so bili seveda globoko žalostni. Morda si želiva, da bi se večkrat spomnili, čeprav se … Oziroma izrekli njeno ime … Staršem, če lahko rečem v množini, zelo veliko pomeni, da drugi izrečejo otrokovo ime, saj se s tem ohranja spomin nanj. Kadar umre kdo od starejših, se ga kasneje omenja v spominih. Pri dojenčkih, ki jih niso spoznali, je pač drugače. A nama je vseeno pomembno, da se spomnimo nanjo in da se prižge kakšna svečka.

Ali sodelujete v Facebook skupini Angelske mamice? Vam je bilo v pomoč?

Sodelovala sem v dveh skupinah. V nekih obdobjih mi je pomagalo, v drugih obdobjih pa sem morala malo stran, ker mi je odpiralo rano. Pomagalo mi je predvsem, da sem videla, da nisva sama in da je podobnih zgodb kar veliko. Zato sem se tudi odločila, da se izpostavim. Ne, ker bi hotela pozornost ali se komu zasmiliti, ampak da bi mame vedele, da niso same. In očetje, na katere se pogosto pozabi in imajo manj priložnosti, da spregovorijo.

Hvala, ker ste za materinski dan delili svojo zgodbo.

Obletnice in materinski dnevi so kar boleči … Seveda je prav, da smo veseli. Za svojega sina Aljaža sem zelo hvaležna. A obstajajo tudi drugačne zgodbe. Splavi … Ljudje, ki ne morejo imeti otrok … S partnerjem si predvsem ne želiva obsojanja. S strani ljudi, ki nasprotujejo splavu, sem bila deležna … Zelo sva hvaležna, da živiva v državi, kjer se je po zelo hudi diagnozi možno odločiti za prekinitev nosečnosti. Seveda so tudi občutki krivde, kaj bi, če bi … A nekako se moraš potolažiti. Moja osebna ginekologinja je imela v karieri samo en podoben primer, v manj hudi obliki. Takrat so se odločili za porod, a je dojenčica nato po enem mesecu umrla.

Na kakšen način so vas obsojali, da ne bi smeli sami sprejeti te odločitve?

Da je to umor. In tudi po objavi tega pogovora na spletu pričakujem množico komentarjev.

Hočem reči, da iz tega izhaja pomislek, ali se sploh izpostaviti ali ne. A se mi po drugi strani zdi pomembno, da spodbudim tudi druge, da govorijo o tem, če seveda tako čutijo. Širim glas in živim še za Loro, ker njej pač ni bilo dano. Če je to njeno poslanstvo, naj bo. S partnerjem si zelo želiva nove nosečnosti in verjameva, da bo to Lorino darilo. Kajti če bi ona živela, novega otroka verjetno ne bi bilo.

Na te otroke starši nikoli ne bomo pozabili. Tudi ko greš naprej, ker moraš in je prav, da se postaviš na noge in se potrudiš živeti naprej, bo moja ljubezen do Lore večna, tako kot bo večna ljubezen do mojega živega sina Aljaža. Če njemu dam darilo za rojstni dan, njej pač nesem na grobek rožice in to mi veliko pomeni. Materina ljubezen je večna, ne glede na to, ali je otrok živ ali ne.