Gost Odmevov je bil Matjaž Dolšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Ob 130. obletnici največjega potresa v Ljubljani, sta z voditeljico Manico Janežič Ambrožič spregovorila o potresni varnosti v Sloveniji.

Magnituda potresa pred 130 leti je bila 6,1. Kolikšno škodo bi takšen potres povzročil danes v Ljubljani?

Po simulacijah, ki smo jih izvedli na fakulteti leta 2020, je bila ocenjena mediana škode nekje na 7,2 milijarde evrov. Gre za neposredno škodo na stavbah. Razkorak oziroma interval zaupanja je zelo velik, predvsem zaradi nenatančnega poznavanja modela gibanja tal, tako da se številke gibljejo nekje od dve do 20 milijard evrov. Je pa res, da je bilo to leta 2020, ko so bili stroški gradnje sorazmerno nizki. Zdaj bi bilo to približno 50 odstotkov dražje, samo zaradi tega.

Ta potres je takrat zahteval 21 mrtvih, bili so popotresni sunki, obnova, padajoče kamenje in tako dalje. Kaj bi to pomenilo danes, ko veliko več ljudi živi v Ljubljani?

Mislim, da na take močne posledice v Sloveniji nismo pripravljeni oziroma nismo odporni, ker smo majhna skupnost. Bilo bi treba zelo veliko začasnih domov za ljudi, škoda bi bila ogromna. Na primer, v Italiji je bil potres v L'Aquili leta 2009 približno iste magnitude, kot je bil v Petrinji – torej nekoliko večji, kot je bil ljubljanski potres leta 1895 – in tam je bilo tudi približno 13 milijard evrov škode. Kolega z Univerze v L'Aquili sem vprašal, ali so Italijani to že obnovili, in mi je rekel, da so še daleč od tega.

Sorodna novica "Zemlja se je zazibala": obarvane in tudi oživljene fotografije posledic ljubljanskega potresa

Pred 130 leti je obnova trajala približno 10 let po tem potresu. Po raziskavi zavoda za gradbeništvo pred nekaj leti bi bilo treba nekaj stolpnic v Ljubljani dobesedno porušiti. So tako potresno nevarne? Govorimo o stolpnicah na Štefanovi, Rozmanovi, Pražakovi, Cigaletovi ulici. Kaj svetujete prebivalcem, ki živijo v teh stolpnicah in koliko je po vašem mnenju takšnih stolpnic v Ljubljani?

To se predvsem govori o teh desetnadstropnih stolpnicah, ki so zidane, ki se po novem standardu sploh ne smejo več graditi v takšno etažnost. Za določene stolpnice, kakor sem seznanjen, so na zavodu za gradbeništvo ocenili, da jih dejansko ni mogoče utrditi, za določene pa še vedno lastniki upajo, da bi jih bilo mogoče utrditi in imajo neke projekte, vendar nimajo moči, da bi se odločili, kako reševati to njihovo težavo. Po mojem mnenju imajo vso možnost, da objekte utrdijo, nisem pa prepričan, da so to racionalne rešitve, ker mislim, da bi morala tudi država, predvsem zaradi resolucije o krepitvi potresne varnosti, ki jo je sprejel DZ leta 2023, udejanjati akcijski načrt, kjer bi za takšne ljudi, ki so dejansko ogroženi, nudili določene ugodnosti.

O čem konkretno govoriva? Kaj lahko prebivalci teh stolpnic pričakujejo od države?

Recimo tisto, kar bi verjetno država zanje lahko naredila, je to, da bi jim nudila določeno projektantsko pomoč oziroma da bi bil sistem, kjer bi se projekti izdelali, pa tudi gradbena podjetja, ki bi takšne objekte prenavljala oziroma nadomestila z novimi, po nekih normalnih cenah. Lahko bi jim nudila tudi možnost, da bi se začasno preselili v določena stanovanja, kjer bi, po nizkih najemninah ali pa mogoče celo brezplačno, tisto leto, ko bi se nov objekt gradil, bivali. Dejstvo je, da so ti objekti v Ljubljani na elitnih lokacijah. Če bi lastniki imeli denar, bi bila novogradnja zanje najboljša življenjska naložba.

Ves čas govoriva o Ljubljani, ampak verjetno je prav, da pogledava celotno državo. Kaj je po vašem mnenju v Sloveniji, ko govorimo o nevarnosti potresov, problematično glede gradenj, katere stavbe, zgrajene v katerih letih?

V Sloveniji imamo približno, govorim za stavbni sklad širšega javnega sektorja, dve tretjini zidanih stavb, ki so izjemno stare, niso bile grajene po predpisih za potresno odporno gradnjo. Te stavbe so ogrožene in tudi ljudje, ki v njih živijo. Varnost zagotovo ni takšna, ki bi jo zagotovili z novejšimi standardi. Študija, ki smo jo delali, na primer za šole, bolnišnice – odstotek površin, ki ni potresno varen, je izjemno visok. Ne govorim o 50 odstotkih, ampak o od 80 do 90 odstotkih. Zelo skrb vzbujajoča je številka, da od leta 2008 posodabljamo stavbni sklad, govorim o javnem stavbnem skladu širšega javnega sektorja, zgolj 0,5 odstotka površin na leto. To je popolnoma netrajnostno, ker bo ta stavbni sklad zastarel in bo čedalje bolj star, tudi če ga bomo prenavljali. Mi nismo Nemčija ali Francija oziroma Berlin ali Pariz, kjer nimajo potresne nevarnosti, ampak smo majhna skupnost, ki živi na potresno nevarnem območju.