Tako lahko na kratko povzamemo oceno medijske krajine, ki jo je v pogovoru za MMC podala Manca Košir, pri čemer velja dodati, da so slovenska množična občila po njenem mnenju zasičena s politiko in da je to "slovenska bolezen". Kljub tako negativni sliki pa naša sogovornica, ko gre za prihodnost sedme sile, ostaja optimist.

Koširjeva velja za mater slovenskega novinarstva. Kot zagnana novinarka je bitko za preoblikovanje statusa novinarja iz družbenega delavca v sodobnega predstavnika četrte veje oblasti v Sloveniji bojevala v prvih vrstah, pozneje je napisala več učbenikov o novinarstvu, to vedo pa je več let predavala tudi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

To so prav gotovo reference, ki kar kličejo po mnenju Koširjeve o splošni kakovosti slovenskih medijskih hiš, o prednostih in slabostih, ki jih prinaša poklic novinarja, in o tekočem dogajanju v slovenskih medijih – Dnevniku, Večeru in na RTV Slovenija.

Pred več kot 20 leti ste bili motor v procesu preoblikovanja poklica novinarja v sodobnega in avtonomnega psa čuvaja, prvi pa ste se s slovenskim novinarstvom ukvarjali tudi v teoriji. Ste si takrat predstavljali, da se bo veter v slovenski medijski krajini zasukal tako, kot se je?
Sem si – takoj ko se je Slovenija osamosvojila in ko sem videla, kako hitro so nekdanji komunisti postali uspešni podjetniki. Tak prvobitni kapitalizem, ki se je v tujini pojavljal pred 200 in več leti, je za medije smrtno nevaren. Še vedno živimo v neurejeni medijski pokrajini: ne vemo, kdo so pravi lastniki – imamo fiktivne – in tudi pravi lastniki se ne spoznajo na medije, ne cenijo uredniškega in novinarskega dela; novinarji postajate mezdni delavci in tako naprej. O tem sem pisala že konec osemdesetih oz. na začetku devetdesetih let, ker sem intuitivno bitje in vem, kako se svet spreminja.

Kaj je torej mogoče reči o kakovosti slovenskih medijev?
Večina množičnih občil je komercialne narave, torej živijo od prodaje oglasov in temu primerno so tudi naravnana. Se pravi, da zapeljujejo potrošnika, iščejo njegov pogled in bolj ko se ta fiksira na slike in besede, več je oglaševalcev in boljša je prodaja. In to velja za večino slovenskih medijev. Mi imamo zelo malo elitnega novinarstva, je pa še nekaj odličnih izjem v prilogah Dela, Dnevnika, Večera, kdaj pa kdaj pa se kakšna odlična reč najde tudi na javni televiziji – portreti, dokumentarni filmi, intervjuji ipd. Drugače pa je večina medijskega diskurza potopljenega v nagovarjanje potrošnikov in mi, aktivni državljani, ki želimo imeti relevantne informacije za to, da bomo vedeli, kdo smo, kako ravnamo, kakšna je naša vizija, kako naj se odzivamo, teh informacij dobimo sila malo. In še te so dostikrat nepreverjene, napihnjene, da ne rečem nebulozne, tako da v množičnih občilih pogosto vlada histerija biti prvi, ujeti čas za rep in tako naprej.

Cena je visoka – padajo kakovost, preverjenost, torej verodostojnost, pada iskanje mnogih virov informacij. Kar me pa najbolj skrbi, je, da se novinarji spreminjajo v pisarniške uradnike. To pomeni, da si novinarsko službo predstavljajo kot delo pred računalnikom. Dobro novinarstvo je terensko delo – reportaže, poročila s terena. Tega terenskega dela pa je silno silno malo. Tuji dopisniki več ali manj spremljajo tuje medije, naši domači pa so tudi bolj na straneh raznih občinskih in ne vem kakšnih virov, namesto da bi stopili med ljudi in jih pobarali, kaj je tisto, kar je res pomembno za njih - kot bi rekli z radijskim slogom: "Kje pa vas čevelj žuli?".

Zdi se, da je lahko v Sloveniji vsakdo novinar. Sami ste se zavzemali za to, da bi sedmo silo predstavljali zgolj za to izobraženi ljudje.
Da, vendar ne gre samo za problem novinarjev oz. za to, da si vsakdo lahko domišlja: »Tole pa jaz znam.« Gre tudi za problem urednikov in predvsem lastnikov, ki težijo k temu, da je delovna sila čim cenejša. In popolnoma vseeno jim je, kdo napolni ta prostor – ali ga bo napolnil neki akademik (univerzitetni profesor), ki ima širok horizont mišljenja, ali pa neki »sfalirani« študent, ki mu gre samo za to, da nabere dovolj točk in s tem zasluži nekaj minimalnega vsak mesec. Pomembno je, da je ta prostor poln. Tudi ni več te hierarhije, za katero sem se jaz vedno zavzemala, po kateri bi bili vlečni konji preiskovalnega novinarstva, ki ga na Slovenskem skorajda ni več, nagrajeni tako, da bi si privoščili nekajmesečno preiskavo, ne pa od danes do jutri. Lahko rečemo, da je splošna slika zelo slaba, znotraj te slike pa je vendarle toliko svetlih otokov, da človek kar zavriska – odličnih novinark in novinarjev, mladih ljudi, ki želijo drugačen svet, ki so angažirani v tem smislu, da sledijo okoljski politiki, zaščiti gozdov in voda, kar je zelo pomembno, da so moralni, etično vzravnani in pokončni. In zaradi teh ljudi imam upanje in sem vsem kljub vsemu optimist.

Slovenski medijski prostor je zasičen s politiko, se vam ne zdi?
Zagotovo. To je slovenska bolezen. Ker je mnogo lastnikov, urednikov in posledično novinarjev servilnih. Lepe deklice v minikrilih in z ne vem kakšnimi pričeskami uživajo, da lahko pokrivajo Pahorja. To se jim zdi imenitno. Vendar ni imenitno to, koga pokrivaš, imenitno je to, kako kakovostna je informacija, ki si jo pridobil, in kako jo znaš sporočati, da jo bodo ljudje razumeli – da jo torej znaš pojasniti, analizirati, komentirati. Na javni televiziji komentarjev tako rekoč ni več. Kam smo prišli! To je sramota. Tudi v dnevnikih je malo zares poglobljenih analitičnih prispevkov. Ampak, kot pravim, so še drugačni novinarji in uredniki in še bodo, saj se čas izredno hitro spreminja.

Vrniva se k politiki. Medije se ves čas deli na leve, desne, provladne, proopozicijske. So take delitve legitimne in kaj lahko razberemo iz njih?
Larifari. Prvič – na Slovenskem sploh ne vemo, kaj je levica, kaj desnica v tem svetovnem smislu poimenovanja levega in desnega bloka. Pri nas se vse meša. Včasih je Janševa stranka najbolj levičarska in one druge desničarske, drugič je spet obratno. Provetrski, bi jaz rekla – kot veter zapiha, v to smer svoja jadra razpne večina lastnikov, urednikov. Imamo pa tudi ljudi, ki so pokončni, nevpleteni v vse te politične zgodbe in mafijske posle. Ker to je na Slovenskem ena in ista zgodba. Kapital in politika sta tako povezana kot ata in mama in ju bomo težko dali na dvoje. Ampak, so ljudje, ki to znajo opazovati, premisliti in informacije ponuditi na način, ki ga bo inteligenten bralec s kritično državljansko pozicijo znal razbrati.

Pritiski na novinarski ceh so tako rekoč večna tema – pa naj gre za pritiske kapitala, pritiske skritih ali odkritih lastnikov, politike … Posledica je lahko tudi samocenzura. Kako bi se moral novinar spoprijeti s tem?
To je od nekdaj bilo in bo. Dokler bo novinarstvo, bodo tudi pritiski. Ampak za pritiske sta vedno potrebna dva – eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Če zadnjega ni, pritisk odpade. Ko sem bila jaz novinarka, so tudi name pritiskali tako ali drugače in sem dvakrat letela iz službe, vendar iz tega nisem delala nobenega cirkusa in se ne proglašam za disidenta, čeprav bi se morda lahko - prej kot marsikateri drugi danes zaslužni politik in osvoboditelj. To sodi v to službo. Duhovniki spovedujejo ob sobotah, nedeljah in praznikih, na novinarje pa se pritiska z vseh strani, podnevi in ponoči. Če je novinar dober, enkrat eden ne bo zadovoljen z njim, drugič drugi. Da pa je novinar dober, mora nekaj znati. Zato smo hoteli Slava Partljič, Vinko Vasle in jaz konec osemdesetih let ustanoviti drugačno društvo novinarjev z imenom ZOA – znanje, odgovornost in kot posledica avtonomija. Zdaj pa novinarji zahtevajo eno, drugo in tretje, o odgovornosti pa ni besede. Berem o pravicah, o strahotah, ki se jim dogajajo, in so resnične, saj si jih ne izmišljujejo, ne preberem pa nič o njihovi lastni odgovornosti. Ta odgovornost je cehovska, profesionalna in povsem osebna v smislu "kaj lahko jaz naredim", "kaj lahko jaz spremenim", "če ne morem nič, je bolje, da grem pomivat okna, kot da služim kapitalistom za takšne male pare".

Bi morali novinarji javno razkrivati pritiske, s katerimi se srečujejo?
Kakor kdaj. Spominjam se, da sem v mojih časih, torej v 70. letih, ko mi je znan jugoslovanski politik močno cenzuriral intervju, predlagala, da imamo na mestu, kjer naj bi bil objavljen, prazen prostor in napišemo: "Ta prostor je prazen, ker je bil namenjen intervjuju z doktorjem tem in tem; ta intervju je cenzuriran, zato ga ne bomo objavili." S tem se nadrejeni seveda niso strinjali, ampak so objavili nekaj drugega; ta politik, ki sem mu sporočila, da intervjuja ne bom objavila, pa me je od tedaj pozdravljal z velikim spoštovanjem. Še danes, ko gre proti visokim letom, me spoštljivo pozdravi, ker je doživel – najbrž prvič v življenju – upor na lastni koži, saj je bilo vedno jasno, da če si iz CK-ja, izvršnega sveta ipd., lahko delaš z besedili, kar hočeš, da jih lahko z vprašanji vred napišeš tudi sam. Torej, nekdo se mora upreti. Včasih je tak upor, ne da bi bil javno razglašen, dovolj. So pa kakšne take svinjarije, ki jih je treba tudi javno obelodaniti.

"Prva osnova dobrega novinarskega dela je odsotnost strahu, ta pa je zagotovljena skozi redno zaposlitev," je pred kratkim v intervjuju za MMC dejal predsednik novinarskega društva Grega Repovž. Ali torej glede na to, da so številni novinarji honorarni sodelavci, pogosto brez vsake zagotovljene socialne varnosti, tudi od tod izvira upad kakovosti medijev?
Zagotovo. Strah je najslabše čustveno stanje, ki je nevarno tako za posameznika kot za sleherno skupnost, narod in državo. In pri nas je veliko preveč strahu – ne samo znotraj novinarskih vrst, temveč tudi drugje. Sicer pa poznam mnogo mladih novinark, ki se bojijo imeti otroke, ker niso stalno zaposlene. Honorarka si ne upa imeti otrok, vendar biološka ura tiktaka, življenje pa se bo lahko sesulo v prah, ko bo prišlo do spoznanja: "Zakaj in čemu sem živela, za tole mizerijo, da se bom na televiziji gledala vsak teden v novi obleki? Hvala lepa!" Takoj zapustiti takšno službo pa iti, ne vem, obdelovati vrt, pa ekozelenjavo prodajati na trgu. Je varneje kot take izkoriščevalske službe. Strah je res nekaj najslabšega, kar se nam lahko dogaja.

Medijsko strokovnjakinjo Sandro Bašič Hrvatin stanje v novinarstvu spominja na propadajočo tekstilno industrijo, kjer pa se je tekstilna delavka vsaj pripravljena boriti za svoje pravice in slabo plačilo, medtem ko si novinarji tega ne upajo. Se strinjate? Bi morali novinarji ostreje ukrepati zaradi svojih na splošno slabih socialnih statusov?
Naj ostreje ukrepajo, da bodo povečali svoje lastno profesionalno delo – tam premalo ostro ukrepajo oz. po navadi nič; potem naj ukrepajo, da bo njihova odgovornost močnejša; potem naj ukrepajo, da se ne bodo prepirali med seboj in da se ne bodo povezovali in protestirali zaradi zdrah in užaljenosti, ampak zato, ker nekaj znajo, vedo ter hočejo to sporočati javnosti. Se pravi povezovanje po nekih visokih profesionalnih standardih. Za to pa hura!

Zadnje dni sta zelo odmevali zgodbi časnikov Dnevnik in Večer. Prva zato, ker so se lastniki odločili, da umaknejo obvezno soglasje novinarjev pri imenovanju odgovornih urednikov, druga pa zato, ker je Večer kupilo neznano računalniško podjetje s štirimi zaposlenimi in se zato zastavlja vprašanje, ali za tem lastništvom ne stoji nekdo drug. Kako vidite do dogajanje?
To spremljam, seveda – enkrat novinar, vse življenje novinar. Mi imamo vgrajeno neko radovednost in jaz kot dolgoletna profesorica in predstojnica katedre za novinarstvo še vedno spremljam, kaj se dogaja, saj so ti novinarji večinoma moji odlični študenti. Na naslovnih straneh časopisja sem videla najboljše med njimi. Torej, oni že vedo, da je treba strniti vrste in nekaj ukreniti. In to, da lastništvo ni transparentno, to je problem netranparentnega delovanja države in nepravne države. S soglasjem je pa tako. Tudi v svetu dostikrat ni soglasja, najbrž, če bi zdaj pogledali, ga pri mnogih medijih ni. Ampak mi smo to imeli postavljeno v svojih pravilih, in če smo imeli nekaj dobrega, kar je dobro funkcioniralo, ne vem, zakaj bi to umikali. Torej, jaz sem za to, da dobro ohranimo, slabo zavržemo in zamenjamo z boljšim.

Z vami se očitno ne strinja publicist Marko Crnkovič, ki je pred kratkim v svoji kolumni zapisal, da je javni poziv aktivov novinarjev medijskih hiš socialistični anarhizem, ki lahko medijem škodi v enaki meri, kot jim lahko škodijo lastniki. Prepričan je, da zahteva po visokem soglasju pri imenovanju odgovornih urednikov izraža željo po samoupravljanju.
(Smeh). Samoupravljanje je bila neka izjemna ideja, ki so ji sledili tudi v tujini. Ampak dobra ideja se, če ljudje niso zreli za njeno uresničevanje, dostikrat "sfiži". In tako se je "sfižilo" tudi samoupravljanje – kam nas je pa pripeljalo?! Ampak, soupravljanje je pa model 21. stoletja. In imamo podjetja in časopise, kjer se soupravlja. In tudi pri nas jih bomo imeli, brez skrbi.

Ti novinarji so se po pomoč zatekli k premierju in ministrici za kulturo. Je to prava pot, da se obrneš na politike?
Ena od pravih poti. Najbolj prava je, da greš študirat in vsak dan prebereš kakšno knjigo, da se povezuješ, da zahtevaš znotraj društva novinarjev drugačne standarde. Morda bi bilo treba spet razmišljati o moji stari ideji, da bi imeli novinarji licenco tako kot zdravniki. To je prava pot. Ta pot, da so obiskali ministrico za kulturo - saj niso obiskali ministra za finance, ker ni novinarstvo samo gospodarstvo, ampak tudi kultura ali predvsem kultura - in da so se obrnili na predsednika vlade, za katerega so vedeli, da jih bo sprejel, saj se rad fotografira z novinarji, se mi zdi v redu. Ampak to ni zadosten pogoj, bi rekli mi v matematiki. Zadosten pogoj je, da se strnejo vrste od znotraj in da se kakovost vsakega posameznika dvigne, da ta za to nekaj naredi, ne pa da samo bezlja od ene senzacije do druge. Da tudi študira, torej. Ampak za to pa morajo biti izpolnjeni pogoji, zagotovo.

Dnevnik in Večer nista edina medija, ki se prav zdaj spopadata z neke vrste reorganizacijo. O pravi komediji zmešnjav lahko govorimo tudi na RTV Slovenija. Zdi se, da si Anton Guzej in Marko Filli kar naprej predajata posle … Kako komentirate?
Kot en kurnik, kjer neki petelini kokodajsajo. Ampak mene ni gospod Guzej kot direktor nekakšnega garažnega podjetja nikoli prepričal, da je figura iz kulturniškega sveta, ki ima dovolj široko razgledanost in uvid ne samo v medijsko pokrajino, ampak tudi v družbeni, gospodarski, politični utrip slovenskega sveta ter sveta okoli nas. Jaz ga še v življenju nisem videla in osebno nimam nič proti človeku, ampak njegove reference me niso prepričale. Filli prihaja iz hiše in se spozna vsaj na tehniko. Upam, da bo tako pameten, da bo sodeloval s tistimi ljudmi, ki mu bodo lahko kaj povedali, da se bo pripravljen učiti. Ne vem, ali se je ta ekipa, ki je bila zdaj, pripravljena učiti. Pojma nimam.

Podpirate novi predlog zakona o RTV-ju, po katerem bi med drugim javni zavod postal samostojna pravna oseba javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, novinarji pa bi izgubili status javnih uslužbencev?
Zagotovo novinarji niso javni uslužbenci, temveč avtonomne osebnosti. Jaz sicer tega zakona nisem preštudirala, upam pa, da je boljši od prejšnjega, in predvsem, da zahteva od te ustanove, da je bolj naravnana na državljane in na kakovost vsebin kot na množičnost gledanosti. Hvala lepa za vse te oddaje, na katere je TV Slovenija tako ponosna, da so tako gledane, če pa je informativna oddaja, ki je srce javne televizije, tako slabo gledana. Hvala lepa. To je – kakor majhnim tako velikim.