Slovensko medijsko krajino že leta krojijo nejasna ali vprašljiva lastništva medijskih hiš, lastniki brez prave vizije razvoja medija, zaposlovanje novinarjev prek avtorskih ali podjemnih pogodb in nezadržno upadanje kakovosti novinarskega dela. V zadnjem času se je temu pridružilo še sodno preganjanje novinarjev, ki razkrivajo pomembna, a zamolčana dogajanja v družbi in ob tem užalijo zdajšnje ali pa nekdanje oblastnike. O vsem tem smo že poročali, o vsem tem bomo, kot vse kaže, poročali tudi v prihodnjih letih.

Mnogo manj pa smo poročali o novih, zanimivih, morda celo nekoliko mladostno naivnih novinarskih poskusih ustvarjanja novih, boljših medijev. Eden takih poskusov je vsekakor projekt Pod črto, ki sta se ga lotila Anže Voh Boštic in Taja Topolovec. Skupaj s sodelavci sta ustvarila spletno medijsko platformo, ki je namenjena poglobljeni analizi družbenega dogajanja in ki jo mesečno bere 30.000 bralcev. V svojem šestmesečnem obstoju so objavili številne odmevne zgodbe. Ena takšnih je nedavno razkritje neustrezne zaščite komunikacijskega sistema Tetra, ki ga uporablja vojaška policija.

Projekt Pod črto predstavlja novost v slovenskem medijskem prostoru. Zakaj ste se ga pravzaprav lotili, ali druge medijske platforme do zdaj niso zadostovale?
Anže: S projektom Pod črto smo začeli zato, ker smo imeli občutek, da tovrstnega novinarstva, ki ga delamo mi, drugi mediji ne delajo oziroma ne želijo delati. Torej – zgodbe, za katere si je treba vzeti več časa, več preiskati, jih napisati bolj podrobno, bolj celovito opisati neko problematiko in potem tudi stalno spremljati, kako se problematika razvija. Tega drugje ne delajo oziroma uredniki drugih medijev nimajo posluha za tako novinarstvo. Zato je bilo to, da gremo na svoje, v bistvu edina možnost, da se s takim novinarstvom ukvarjamo.

Odločitev, da gre neki medij, medijski kolektiv na svoje, je v slovenskem medijskem prostoru vsekakor zahtevna odločitev. Zadnji tak primer je na primer obuditev spletnega portala Žurnal. Kako preživeti? Res, da gre za spletni medij, ki pa vseeno pomeni tudi nekaj stroškov?
Taja: Ob vsebinskem poskusu, ki se dogaja s Pod črto, torej ustvarjanje nekih novih vsebin na nov način, je v tudi medijski model drugačen. Gre za preizkušanje modela novinarstvo v javnem interesu, ki se financira z donacijo, s podporo bralcev. Ne prodajamo oglasnega prostora, ne prodajamo naročnine. Naše vsebine so zaradi narave vsebin samih dostopne vsem. In način, na katerega se financiramo, je potem res podpora bralcev, ki nas berejo oziroma ljudi, ki podpirajo tovrsten medijski projekt in si ga želijo v tem prostoru.

Da je potreba po tovrstnih medijskih platformah, so bralci dokazali. Pa znajo to tudi podpreti?
Taja: Do določene mere ja. Torej, glede na to, kaj se je zgodilo v zadnjega pol leta, odkar Pod črto obstaja v tej obliki, podporo bralcev imamo, podpora bralcev raste. Je pa seveda vprašanje, ali je to dovolj za dolgoročen obstoj medija te vrste v tem prostoru.

Kaj pa predlogi bralcev? Predlagajo svoje zgodbe, področja, ki bi jih bilo treba raziskati?
Anže:Ja, bralci predlagajo zgodbe. Kar precej smo jih do danes naredili na podlagi predloga bralcev. Ne predlagajo pa samo zgodb, velikokrat predlagajo tudi, kje poiskati podatke, kakšni podatki so na voljo, tako da lahko potem mi za njih zaprosimo. Ker če ne veš, da neki podatek obstaja, potem tudi težko narediš zgodbo na podlagi tega podatka. Naša želja je, da nam bralci dajo tudi neke kakovostne indice, kje bi se lahko skrivala kakšna pomembna stvar.

Čeprav ste v medijskem prostoru prisotni šele dobrega pol leta, so vaše zgodbe že naletele na veliko zanimanje tudi drugih medijskih hiš. Interes za tovrstno novinarstvo torej je.
Anže: Ja seveda, večina medijskih hiš nima časa ali pa v tem ne vidi dodane vrednosti, da se novinar z zgodbo ukvarja več mesecev, ampak mora „šopati“ vsak dan nekaj. Ko pa je zgodba narejena, potem seveda je zanimanje, da se objavi. Kar preseneča mene, je, da smo mi zelo kritični do drugih medijev in dogajanja v njih, pa nas vseeno radi povzemajo. Zgodbe so odmevne, ampak zaradi dveh stvari. Prvič zato, ker nas spremljajo nekateri ključni odločevalci v družbi – politiki, gospodarstveniki, predvsem mlajši val gospodarstvenikov, ki vidijo potrebo, da spremljajo dogajanje in potem tudi dostikrat ukrepajo. Po drugi strani pa prav zato, ker nas povzemajo tudi drugi mediji oziroma mi soobjavljamo v nekaterih drugih medijih, dosegamo širšo odmevnost in naše zgodbe vidi več ljudi. To pa je tudi neki dodaten pritisk na tistega, ki je odgovoren, da ukrepa.

Dotaknili smo se že kritike medijev. Kje smo zašli, kje smo se izgubili v tej poplavi medijskih vsebin?
Anže: Velikokrat poudarim in še enkrat bi rad: mi nismo nikjer zašli, mi resnega preiskovalnega novinarstva v Sloveniji sploh nismo imeli. Kajti, logično je, zakaj se v prejšnjem sistemu ni razvilo kritično novinarstvo do sistema in birokracije. V času samostojnosti Slovenije pa se tudi ni nikoli razvilo, zato ker ni bilo znanja, ni bilo potrebe po tem. V devetdesetih in prvi polovici dvatisočih so mediji zelo dobro živeli. Predvsem tudi zaradi financiranja prek paradržavnih podjetij, ki so kupovala oglasni prostor in se s temi vsebinami nikoli ni bilo treba ukvarjati. Tako da ni vprašanje, kje smo zašli, vprašanje je, kdaj se bomo sploh začeli s tem ukvarjati in načrtno izobraževati novinarje, urednike, da se bomo lahko lotevali bolj kompleksnih zgodb.

Vsakodnevni novinarski pogon za novimi, svežimi zgodbami nekako ne govori ravno v prid temu, da bi se to kmalu zgodilo.
Anže: Nasprotno. Prav zaradi tega vse manj ljudi spremlja medije, predvsem tiskane medije, ki bi morali graditi kakovostnejše novinarstvo. In to je dodaten pritisk, da se mediji začnejo tudi bolj ukvarjati s poglobljenimi zgodbami.

Torej ljudje ne potrebujejo več instanta, potrebujejo več poglobljenosti?
Anže: V bistvu pravo mešanico obojega. Moramo vedeti, kateri medij je za kaj. Zagotovo je treba težko zgodbo, ki ima lahko hude posledice, v kateri nekoga nečesa dolžimo, narediti profesionalno, z več časa, kot jo zdaj mediji delajo. Po drugi stran pa mora biti posameznik obveščen tudi o dogajanju, ki so se zgodila včeraj. Saj v bistvu ima novinarstvo dva obraza – poročevalnega in preiskovalnega. Poročevalno je v bistvu O. K., mislim, lahko bi bilo tudi boljše, preiskovalnega pa tako rekoč ni.

Če se vrnem nazaj na poslovni del projekta. Redki preiskovalni novinarji so do zdaj svoje znanje ponujali večjim medijskim hišam za določene honorarje. Na to v ekipi Pod črto niste pomislili?
Taja: Naš namen ni vzpostaviti klasične oblike medija, kjer je pomembno, da se bralci zbirajo na naši platformi in tam berejo vsebine. Naš namen je ustvariti učinek, nekaj povzročiti s temi zgodbami in doseči ključne ljudi, ključne akterje. Torej tiste, ki so z zgodbami povezani, pa hkrati čim širšo množico bralstva. In zaradi tega je naš model tak, da na neki način serviramo svoje vsebine sami prek svoje platforme, po drugi strani pa širimo vsebine tudi navzven v druge medije. Prvi način so soobjave, ki jih je Anže že omenjal, kjer mi dejansko ponudimo pripravljeno vsebino nekemu drugemu mediju v soobjavo po njihovih kanalih. Drugi način pa je seveda povzemanje, ki se zgodi, potem ko objavimo dovolj odmevno zgodbo. Torej naša želja je, da gre vsebina čim širše, da so implikacije zgodbe čim večje, ne toliko to, da se ljudje zbirajo in klikajo po naši spletni strani.

Torej delujete delno kot servis in delno kot medij?
Taja: Na neki način zagotavljamo vsebine direktno bralcem, po drugi strani pa smo neke vrste servis za širši medijski prostor.

Anže: Tu je treba z vidika vsebine poudariti, da midva nočeva delati za drugi medij, ker so tam pravila igre drugačna, tam moraš delati na kile, da tako rečem. Dajo ti rok in če do tega roka nimaš vseh sestavljank zgodbe, moraš vseeno nekaj napisati in ta zgodba ni celovita. Takšnih zgodb pa nočeva objavljati. Tu se striktno drživa modela – ko imava zgodbo končano, jo ponudiva in v drugih medijih se objavi taka, kot je. Nočeva pa se zaposliti ali vezati na neki medij z določenimi roki prav zaradi tega, ker mediji zaenkrat še ne razumejo tega kompleksnega procesa in časa, ki je potreben za zgodbe, ki jih delamo mi.

Koliko sodelavcev pravzaprav v tem trenutku sodeluje pri projektu?
Taja: Srčika tega projekta sva midva, sicer pa imamo zunanje sodelavce, zunanje pisce. Sodelujemo tudi z drugimi, ki nam nudijo tehnično podporo, oblikovalci, tako da imamo razdrobljeno ekipo tudi zunaj osrednjega dela ekipe.

Anže: Treba je poudariti, da sva dobila zelo veliko brezplačne pomoči od ljudi, ki jim je to, kar delamo, všeč. S tem neposredno nasprotujemo miselnosti, da pri nas ni nič mogoče.

Do sedaj ste za delovanje zbrali okrog 16.000 evrov; v zadnji akciji zbiranja podpore ste želeli zbrati 15.000 evrov, a vam jih je uspelo zbrati le 7000, kar bo zadostovalo za tri mesece dela. Kakšni so dolgoročni načrti projekta po tej delno uspeli akciji?
Taja: S kampanjo, s katero smo zbirali donacije v mesecu marcu, smo želeli v javnost poslati sporočilo, kakšen tip novinarstva se gremo in zakaj tovrstno novinarstvo potrebuje podporo svojih bralcev. V trimesečnem obdobju, ki nam je še ostalo na voljo po teh zbranih sredstvih, bomo skušali od večjih donatorjev pridobiti dodatna sredstva in upamo, da bomo počasi z vztrajno rastjo tega modela vseeno uspeli priti do samozadostnega medija. Torej, da nas bodo bralci začeli podpirati redno in da bo pristopilo dovolj ljudi, ki si lahko privoščijo podpreti tovrstne medijske projekte.