Potem ko so se slovenski tiskani mediji v zadnjem času zaradi različnih težav znašli v očitni krizi, ki se je izkazovala med drugim v nedavnih odpuščanjih zaposlenih, so se odzvali tudi že v slovenski vladi, kjer iščejo in pripravljajo mogoče rešitve v obliki državne pomoči. Ob tem so se takoj pojavili očitki, zakaj bi državno pomoč prejemali nekateri lastniki tiskanih medijev, ki so se v preteklosti izkazali kot neodgovorni do medijev, ki jih imajo v lasti. Področje tiskanih medijev v Sloveniji ima precej burno preteklost in, kot poudarja dr. Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede, je takšno okolje nezdrave permanentne krize in neodgovornih lastnikov pripeljalo do tega, da so danes mediji izčrpani, z izčrpanimi ljudmi.

Več o položaju slovenskih tiskanih medijev in njihovi prihodnosti pa v spodnjem intervjuju.

Intervjuja ne delava ravno v dobrih časih za medije. Najprej smo bili priča finančnemu izčrpavanju Slovenske tiskovne agencije, takoj zatem so se začele težave na RTV Slovenija, zdaj pa so se tudi zasebni tiskani mediji znašli pred zlomom, kot se že nekateri izražajo. Podražitve tiska, papirja in distribucije verjetno niso edini razlog za trenutno krizo tiskanih medijev?
Ne. Kriza tiskanih medijev v Sloveniji je permanentna in traja vsaj dvajset let. Več kot dvajset let se namreč v tem prostoru, vsaj s strani lastnikov tiskanih medijev, nenehno govori o težavah in o krizi. Na Delu so prve svetovalce iz Amerike, ki naj bi poskrbeli za optimizacijo novinarske proizvodnje in izvorno tudi odpuščanja, pripeljali že okrog leta 1996. Kasneje so se ob vsaki spremembi lastniške strukture, ko so časopisi prehajali bodisi iz rok zaposlenih v roke raznih skladov, bodisi pozneje iz raznih skladov v roke posameznim podjetjem, kot je bila Pivovarna Laško, pojavile nove napovedi, nove zaostritve, nenehno govorjenje o krizi, o padcu naklad, o najrazličnejših težavah, predvsem od leta 2000 dalje, z vidika ostre konkurence za oglaševalski denar, kjer je komercialna televizija postala dominanten dejavnik v tej državi. Lastniki tiskanih medijev in menedžerji tiskanih medijev so o svojih medijskih hišah in o njihovih izdelkih stalno govorili skozi prizmo težav, krize in bližnje apokalipse. Zato je sedanji diskurz, ki ga opravljajo sedanji lastniki tiskanih medijev in nekateri njihovi menedžerji, že slišan kot del nekakšne tradicije v tem prostoru.
Morda je resnično njihova finančna struktura pred zlomom, ampak po dvajsetih letih kriznih napovedi in domnevnih težav me ne čudi, da tako strokovna kot politična in splošna javnost teh pozivov ne jemljejo tako streznitveno, kot bi si mogoče zaslužila.

Torej, o kako zaostrenih razmerah govorimo zdaj, ko omenjamo krizo časopisov v Sloveniji?
Razmere so zaostrene z dveh vidikov. Ene so strukturne, torej te permanentne, ki so prisotne dvajset let; kar pomeni padec oglaševalskih prihodkov, ki so jih najprej odvzele televizijske postaje, kasneje digitalne platforme, vzporedno imamo opravka s padcem prodanih naklad in staranjem bralske populacije. V zadnjih letih je prisotna tudi kriza splošne distribucije. Potem pa imamo nekaj, recimo temu, trenutnih razlogov, ki so povezani predvsem s povečanjem stroškov energentov in papirja ter dodatni zapleti z distribucijo. Splošne težave z distribucijo so se začele pred leti zaradi širšega medijskega okolja, v katerem je na eni strani prišlo do vzpona cenejših diskontnih trgovcev, kot so Hofer, Lidl in Eurospin, v katerih tiskanih medijev ni bilo več mogoče kupiti, kar velja še danes. Posameznik je lahko odšel po časopis ali revijo na črpalko ali v bližnji kiosk, ampak določen odstotek slovenske populacije je ob svojih nakupih izgubil možnost hitrega nakupa časopisov ali revij.

Druga težava se je pojavila z zatonom kioskov. Nekoč smo jih imeli, na primer v Ljubljani, na vsaki avtobusni postaji, na obeh straneh ceste, na praktično vsakih nekaj metrov. Tudi ta odvzem lahkotnosti in enostavnosti nakupa v fizični obliki je gotovo predstavljal dodatno težavo za časopise in revije. Ne smemo namreč pozabiti na revije, ki imajo podobne težave.

V zadnjem času pa imamo dodatno zagato, ker so časopisi večinoma zanemarili ali opustili lastno distribucijo prek raznašalcev časopisov, mrežo, ki je bila vzpostavljena nekoč, v sedemdesetih in osemdesetih letih. Mnogi so to popolnoma opustili, se zanašali na zunanje podizvajalce ali pa na lastne distribucijske hiše. Ne smemo pozabiti, da sta dva ključna distributerja v Sloveniji, to sta Izberi in Etkis, v lasti časopisnih hiš. To pomeni, da naše časopisne hiše izvajajo tudi distribucijo tako svojih izdaj kot tudi nekaterih drugih založnikov in imajo praktično popoln nadzor tudi nad tem vidikom. Njihov boj za boljše sofinanciranje distribucije je v resnici tudi boj za reševanje lastnih distribucijskih mrež.

Potem je prišlo do težav s Pošto Slovenije, na katero so se mnogi naši mediji tudi zanašali. Pošta Slovenije je v preteklih letih upravičeno ali neupravičeno zelo podražila svoje storitve in pri tem ni bila edina. Po mojih podatkih je tudi Izberi kot distribucijska hiša v lanskem letu svoje cene nekaterim medijskim hišam podražila za okrog petdeset odstotkov.

Pri Pošti Slovenije so se pojavile dodatne težave zaradi optimizacije njihovega dela, kar je posledično pomenilo, da je v nekaterih krajih po Sloveniji pošta začela prihajati zelo pozno, ponekod pa tudi ne prihaja vsak dan, ampak prihaja vsak drugi dan. In to seveda predstavlja zelo veliko težavo za dnevne časopise, ker je časopis, ki je izšel v ponedeljek zjutraj, in prispe do naročnika v torek opoldne, seveda na neki način nevredno ali zelo malo vredno blago, ker je večina vsebin v samem časopisu zastarelih.

Skratka, nakopičil se je niz težav, zunanjih, pa tudi tistih, kjer je krivda samih medijskih hiš. Govorim o hiperinflaciji občutka nekakšne krize, s čimer so lastniki v preteklih dvajsetih letih stalno strašili zaposlene, stalno kršili njihove pravice, krčili tudi določene dejavnosti znotraj svoje medijske hiše, krčili časopisne priloge, spletno ponudbo in še marsikaj drugega. Mnogi projekti so bili tudi ukinjeni, ker so bili neuspešni. Samo na primeru časopisne hiše Delo bi lahko naštel vsaj deset neuspešnih projektov iz preteklih dvajsetih let: od športnega časopisa As, brezplačnika Total tedna, Slovenskega delničarja, revije Več do propada Maga, do Pogledov in vrste drugih izdaj.

Tudi pri drugih tiskanih medijih je šlo za podobno neuspešne poskuse nekih novih izdelkov in vse to je seveda pustilo posledice na medijskih hišah, ne glede na to, da so bile v zadnjih dvajsetih letih izredno dobičkonosne.

Zadnje čase od lastnikov medijev pogosto poslušamo, da so odpuščanja zaposlenih optimizacija poslovnega delovanja medija. Vaša teza o namenu lastnikov tiskanih medijev v Sloveniji je zelo jasna, saj trdite, da so se ti lastniki v preteklosti obnašali zelo neodgovorno do tiskanih medijev, ki jih imajo v lasti.
V trenutnem prostoru ločim dve kategoriji lastnikov tiskanih medijev. Eni so tisti lastniki, ki so prisotni desetletja, drugi so tisti, ki so prišli do lastništva tiskanih medijev relativno nedavno, pred petimi ali tremi leti. Gotovo, da so lastniki, ki so prišli do tiskanih medijev v zadnjih nekaj letih, manj odgovorni za težave svojega medija kot lastniki časopisov ali revij, ki so prisotni v tej medijski hiši desetletja. Pri nekaterih od teh lastnikov smo imeli tipičen primer, ko se Američani sprašujejo, kdo je milijonar, odgovor pa je: zafrustrirani milijarder.

To pomeni, da smo v preteklosti, pa verjetno tudi v sedanjosti, pogosto imeli lastnike, ki so ob kakršnih koli rezultatih svoje medijske hiše bili uradno nezadovoljni. Spomnim se izjav za javnost ali tiskovnih konferenc na primer uprav Dnevnika pred okrog petnajstimi, dvajsetimi leti. Takratna sporočila ali izjave so običajno vsebovale stavek: "Dosegli smo rekordni dobiček, kakršnega še nikoli nismo imeli, recimo milijon evrov, vendar smo izredno nezadovoljni, ker smo načrtovali en in pol milijona evrov dobička; zato bosta potrebna varčevanje in krčenje." Leto dni kasneje ob novih rezultatih je bilo sporočilo praktično identično: "Dosegli smo rekorden dobiček, en in pol milijona evrov, vendar smo izredno nezadovoljni in zaskrbljeni, kajti načrtovali smo dva milijona evrov čistega dobička, zato bosta potrebna varčevanje, krčenje in odpuščanje." Takšna sporočila, ki so seveda povzročila posledice tudi pri zaposlenih, so uprava ali lastniki pošiljali v javnost vrsto let, v najboljših letih. Vedno znova so bili nezadovoljni, ker so načrtovali in želeli imeti še večje dobičke. Ta percepcija je ob največjih dobičkih na neki način diktirala vzdušje te permanentne kvize in na neki način tudi malodušje pri zaposlenih.

Vendar teh dobičkov, s katerimi nikoli niso bili zadovoljni, niso ravno investirali nazaj v medij?
Večino tega dobička so izčrpali iz medija in ga preusmerili, odnesli nekam drugam. Tipičen primer je bila Pivovarna Laško, ki je iz časopisne hiše Delo vsako leto počrpala vse, kar se je dalo počrpati, in vse to "posvetila" svoji težavi s posojili zaradi menedžerskega odkupa. Delo je v tistih letih poslovalo izredno dobro, z velikimi dobički, vendar se to medijski hiši z vidika razvoja ni poznalo. Podobno je bilo v vrsti drugih medijskih hiš.

Opravka smo imeli tudi z lastniki medijev, ki se premalo spoznajo na medijsko industrijo, ki večinoma tudi niso strateški investitorji in bi vedeli, kaj se dogaja v panogi v Evropi, ki bi poznali svojo panogo dolga leta, ki bi poznali svoje storitve, svoje izdelke, trende v tujini. Zato so se svojega medija in zaposlenih lotili brutalno, vključno z brutalnimi načini odpuščanja zaposlenih, vključno z brutalnim odnosom do novinarjev, ki je bolj spominjal na odnos do kakšnih gradbenih ali tovarniških delavcev, kot pa na odnos do visoko izobraženih vrhunskih profesionalcev na področju novinarstva in fotografije, ki nekaj pomenijo v tem slovenskem prostoru.

Tiskani mediji so v devetdesetih letih in v prvih petih letih tega tisočletja bili izredno dobičkonosni, vendar se jim ta dobičkonosnost pogosto ni poznala. To okolje nezdrave permanentne krize in neodgovornih lastnikov je pripeljalo do tega, da so mediji danes izčrpani, z izčrpanimi ljudmi.

V zadnjem času smo dobili nekaj novih lastnikov, ki pa se tega na žalost tudi lotevajo na podoben način.

Kaj pa tuji investitorji na medijskem področju pri nas? Pred leti jih je bilo kar nekaj, trenutno nekih večjih tujih investicij ni zaznati ...
V tem trenutku imamo češke lastnike Pro Plusa, švedske lastnike Financ, avstrijske solastnike Žurnala, luksemburške lastnike N1 in madžarske lastnike Planet TV-ja. V primerih Financ in N1 gre za strateške lastnike, brez neposredno politično lobističnih interesov. Pri njih tudi ne zaznavamo nobenih intervencij lastnikov in vmešavanja v uredniško politiko ali cenzuriranja ali omejevanja njihovega poročanja – gotovo ne takšnih, kot jih opažamo pri mnogih domačih lastnikih ali nekaterih drugih tujih. Na drugi strani imamo namreč politično motivirane tuje investicije, kjer je bila tipičen primer madžarska investicija v Demokracijo in v Novo24, ki ni bila ekonomske narave, ampak izključno politične narave z namenom strateškega lobiranja in tudi "prikupovanja" takrat vladajoči stranki SDS. Tisti hip, ko je stranka SDS izgubila volitve, so madžarski lastniki v nekaj tednih prodali svojo investicijo v Sloveniji in odšli.

Zdaj se nekaj časa govori o možnosti prodaje Planet TV-ja in Pro Plusa, vprašanje je tudi, ali bo država ponovno šla v en krog in bi državni Telekom še enkrat šel v poskus prodaje Siola, ki je pred časom že obstajal. Takrat bi moral biti prodan Madžarom, pa je bila na njihovo žalost podana druga, boljša, ponudba za odkup United Groupa (lastnikov N1), vendar SDS-ova vlada in njihova uprava Telekoma njim Siola ni želela prodati. Očitno so za zaustavitev prodaje imeli politične motive.

Solastniki tiskanih medijev, o katerih sva prej govorila, so večinoma slovenski. Za te časopise na žalost ne vidim (tujih) strateških investitorjev, ki bi bili kakor koli potencialno zainteresirani za prvi ali dodatni vstop v slovenski medijski prostor. To pomeni, da smo pri medijih na žalost vezani predvsem na lokalne interese. Možno je, da se bo našel kje kakšen bogatejši Slovenec, ki bi iz nekih skoraj filantropičnih ali kulturnih vzgibov in spoštovanja do tradicije želel kupiti te časopise, in se v nasprotju s trenutnimi lastniki do teh časopisov, glede na njihovo zgodovino ter njihov pomen v slovenskem političnem in kulturnem prostoru, tudi obnašal bolj spoštljivo.

Jasno je, da vse vodi v digitalno, razvoj tehnologij, navade bralcev, oglaševanje, tudi t. i. zeleni prehod nujno vodi v digitalno. So se slovenski tiskani mediji pravočasno prilagodili digitalizaciji?
Naši tiskani mediji so se večinoma digitalizacije lotili v podobnem času kot tuji tiskani mediji, to pomeni nekje v sredini devetdesetih let preteklega tisočletja. Delo je takrat ustvarilo svojo prvo internetno obliko, Delo Faks. Stran je bila v resnici v obliki faks postavitve, ni bila niti vizualna, niti seveda ni mogla imeti fotografij in zahtevnejših vizualnih elementov. Glede marsikatere druge stvari so tudi sledili dogajanju v tujini. Delo je tudi razvijalo svojo prilagoditev za iPad-e, ko so se ti komaj pojavili v tujini. Danilo Slivnik, pokojni direktor Dela, je investiral več deset tisoč evrov v tako imenovani Studio Delo, kjer naj bi snemali videooddaje in počasi postali nekakšen kabelski program.

Načrtov in želja je bilo precej, a način, kako so se tega marsikateri menedžerji, pa tudi lastniki, lotili, je bil v resnici tisti, ki je bil bolj problematičen. Tudi v tujini so manjkali jasni zgledi, tudi tam je bilo veliko neuspešnih projektov na teh področjih. Če govorimo o iPad-ih, je znan primer Ruperta Murdocha, ki je takrat lansiral cel časopis na iPadu, ki se je imenoval Daily, v katerega je investiral več deset milijonov dolarjev, zaposlil več kot sto ljudi …Ta časopis je propadel v roku nekaj mesecev. Tudi v tujini so se mnogi tradicionalni medijski lastniki digitalizacije pogosto lotili napačno. Naši lastniki so se poskusov monetizacije in poskusov spreminjanja poslovnih modelov lotili nekako polovično, verjetno tudi v prepričanju, da gre zgolj za nekakšno modno muho, tako imenovani "dot com bubble", torej precenjene internetne projekte, kjer je prvi val propadov sledil okrog leta 2000, nato ponovno po veliki gospodarski krizi leta 2008. Takrat se jim je zdelo, da je marsikaj na internetu nemogoče monetizirati, pa sta potem nastopila Google in Facebook ter dokazala, da je tovrstna monetizacija še kako možna, seveda, če si dovolj velika – in premetena - globalna platforma.

Časopisi pri nas z vidika plačljivih vsebin še vedno bijejo boj, ki traja vsaj petnajst let, vse od poskusa vzpostavitve modela Piano, ki je prišel k nam iz Slovaške, do raznih drugih oblik plačevanja, na primer prek mobilnih operaterjev in aplikacij, pa do individualnih plačilnih zidov ipd.
V Sloveniji je dolga leta veljalo prepričanje, da vsebine kar "priletijo", zelo pogosto brezplačno, s spleta, kjer jih od nekje skopiramo. To je bila kultura, ki je bila na neki način v Sloveniji prisotna v resnici vse od osemdesetih let. Takrat so pri nas mnogi časopisi preprosto izrezovali fotografije iz tujih revij in jih brez plačila avtorskih stroškov in honorarjev kopirali v svoje, na primer takratne revije, kot so bile Stop, Antena, Lady in podobno. Podobno je veljalo v glasbi, spomnimo se primerov plagiatorstva tujih pesmi itd.

Ampak včasih so ljudje plačevali, kupovali časopise, to je bilo samoumevno. Zdaj pa se jim ne zdi samoumevno, da plačajo digitalno naročnino za recimo dnevne časopise. Na svetovni ravni imamo v Sloveniji tudi eno od najnižjih stopenj pripravljenosti za plačevanje kakovostnih digitalnih vsebin. Je razlog samo dejstvo, da je veliko vsebin na spletu zastonj, ali kaj drugega? Konec koncev tiskani mediji naj bi prinašali tudi ekskluzivne zgodbe, poglobljene teme, ki jih drugje bralci ne morejo prebrati.
To več ne drži. Danes imamo na srečo v Sloveniji tudi spletne medije, ki ponujajo poglobljene vsebine in ekskluzivne zgodbe, recimo N1 z rubriko Poglobljeno in v zadnjih letih Necenzurirano z vrsto ekskluzivnih zgodb. Zato ta stara črno-bela slika, da so vsebine na spletu relativno kratke in generične, v časopisih pa kompleksne, že vrsto let ne drži več.

Glede zastonjskih vsebin na spletu gre za širše vprašanje. Eno je slovensko in zahodno-balkansko spoštovanje avtorskih pravic. Vrsto let sem trdil, da je slovenska in regionalna definicija ali pa opredelitev, kaj je "copyright" (avtorska pravica), pravzaprav "the right to copy" (pravica do kopiranja). Mnogo ljudi je dojemalo preprosto neko zadevo kot brezplačno, ki jo lahko delijo, kakor koli želijo. Takšno kulturo je težko spremeniti v letu, dveh. To je sistemsko splošna težava.

Drugo je dejstvo, da je slovenski trg v nekem obdobju doživel zasičenje in je na neki način po mojem mnenju implodiral. Torej, eksplodiral na neki način navznoter. Moramo vedeti, da smo imeli pred 30 leti v tem prostoru dve ženski reviji, Jana in Naša žena, ki sta imeli fantastične naklade. Imeli smo publikacije za določena področja, kot je bil Stop itd. Ampak v devetdesetih in prvih letih novega tisočletja se je trg tiskanih medijev fragmentiral in jasno je bilo, da je takšno stanje z ekonomskega vidika nevzdržno. Pojavile so se neštete revije, priloge. Namesto dveh ženskih revij smo jih nenadoma imeli dvajset ali pa štirideset, dobili smo deset tabloidov, dvajset športnih revij in publikacij, deset avtomobilističnih revij itn. Mnoge od teh revij so popolnoma pozabljene, so propadle, ker kot sem omenil, se propadanje časopisov in revij v resnici dogaja permanentno trideset let.

Trg se zato poskuša dolgo koncentrirati, ker je enostavno jasno, da je na tako majhnem trgu treba vzpostaviti vsaj neke minimalne pogoje ekonomije obsega. Na tako majhnem trgu gotovo ne moreš imeti dvajset dnevnih časopisov, ker smo jih nekoč imeli v resnici tri: Delo, Dnevnik in Večer. Danes imamo Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, Finance, Ekipo, Svet24 in Slovenske novice. Lahko sicer rečemo, da je kakšen od njih specializiran, ampak so drug drugemu tudi konkurenca, ko gre za trg kupcev in za oglaševalski trg.

Z vlade so že prišli odzivi, da pripravljajo pomoč, rešitev za tiskane medije. Vi zagovarjate sistemsko pomoč v časopisni industriji. Na kakšen način? Mnogi so glede državne pomoči skeptični, češ zakaj bi lastnikom, ki z odpuščanji za sebe optimizirajo dobiček, še dodatno finančno pomagali.
Zaposleni v časopisnih hišah vam bodo gotovo povedali, da so v preteklih nekaj letih ti isti lastniki, ki si zdaj prizadevajo za državno pomoč, večkrat odpuščali, kar je bilo problematično tako z ekonomskega vidika, koliko so zares potrebna ali pa gre dejansko samo za večanje svojega dobička, in tudi problematično z vidika načina izvedbe. Pogosto so bili izvedeni izredno brutalno. S tem so si lastniki tiskanih medijev pri določenem delu javnosti, politike in novinarjev zmanjšali možnosti branjenja svojih argumentacij, da bodo z državno pomočjo dejansko storili nekaj v prid medijev, ne samo v prid svojih dobičkov.

Glede na pretekla ravnanja bi bilo gotovo popolnoma upravičeno pričakovanje, da je kakršna koli dodatna državna pomoč izvedena izključno pod izredno strogimi varnostnimi ukrepi glede možnosti zlorabe te državne pomoči. Nekateri medijski lastniki so bili v preteklih letih v vrsti sodnih postopkov, kjer so se jim očitale nepoštene poslovne prakse. Možno je, da so časopisi v zelo hudi zagati in da bi lastniki to pomoč države dejansko namenili za to, da ohranijo delovna mesta in spoštujejo uredniško avtonomijo, novinarsko delo in tako naprej.

Glede na reputacijo in njihova pretekla dejanja pa bo treba do takšnih njihovih zahtev in tudi obljub biti dvojno previden. Kolikor slišim predvsem na Ministrstvu za gospodarstvo iščejo načine, kako bi tiskanim medijem namenili državno pomoč, ki pa hkrati ne bi padla pod omejitve Evropske komisije, ki preprečuje arbitrarno dodeljevanje javne pomoči zasebnim podjetjem. Ministrstvo za kulturo je glede možnih oblik pomoči bolj omejeno. Ob tem ne smemo pozabiti, da je, na primer, samo DUTB, torej tako imenovana slaba banka, pred nekaj leti lastniku Dnevnika odpisala več kot 50 milijonov evrov dolga. Ti lastniki so torej že bili deležni marsikaterih, da ne rečem ogromnih državnih ugodnosti – in zdaj nas prepričujejo, da potrebujejo še več.

Tiskani mediji so nekoč veljali za bolj zanesljive, kredibilne od drugih, zdaj je očitno, da niso več glavni vir informacij. Čeprav že precej let poslušamo, da so tiskanim medijem šteti dnevi, se to še ni zgodilo. Kakšna je zares lahko usoda tiskanih časopisov? Bodo izginili?
Predvsem na področju dnevnega tiska bo verjetno moralo priti do razredčitve njihove frekvence, kar pomeni, da večje število dnevnih časopisov ne bo več v resnici dnevno, torej izhajalo vsakodnevno, ampak nekajkrat tedensko ali morda celo samo enkrat tedensko. Ključne vsebine dnevnih časopisov so v zadnjem času postale v resnici tiste bolj poglobljene, ki jih v zadostni meri ne zagotavljajo niti družbena omrežja, kot sta Twitter in Facebook, ki zagotavljajo hitre novice, niti "manj zahtevne" spletne strani, kot je pri nas Žurnal24. Ta spletna stran na primer ponuja predvsem tako imenovane klikbajtovske vsebine, tržno zelo zanimive vsebine, ki zagotavljajo ustrezno in visoko število klikov, ki so potrebni zaradi oglaševalcev. Ampak Žurnal24 gotovo ni platforma, na katero bi se človek obrnil, ko bi želel prebrati daljšo analizo nekega zakona ali ko bi želel prebrati bolj poglobljen intervju s kakšnim gospodarstvenikom ali kakšno podobno bolj zahtevno, kompleksnejšo vsebino.

Trg hitrih in splošnih informacij glede vremena, televizijskega sporeda itd. bo gotovo deloval, treba se je zavedati, da Siol ogromen delež svojega prometa v resnici ne ustvarja samo z novicami, ampak z drugimi vsebinami, na primer s TV sporedi. Novičarske vsebine, kot so intervjuji, reportaže itn. predstavljajo samo določen delež njihovega obiska in v tem smislu tudi tam mogoče sčasoma ekonomska podlaga ne bo več dovolj močna. Siol je spletna stran, ki jo financira Telekom, ampak vprašanje, ali bo Telekom pri tem vztrajal na enak način.

Mislim, da bomo v prihodnosti za trg imeli dovolj informacij o hitrih, splošnih informacijah, težave pa bodo gotovo pri zapletenih oziroma kompleksnejših žanrih, kot so analize, komentarji, daljši intervjuji, reportaže, vojno poročevalstvo, poročanje iz tujine, lokalna dopisništva … Skratka, vse tiste vsebine, ki zahtevajo več časa in več stroškov. In tukaj je na nek način klasičen prostor tiskanih medijev.

V tujini so se takšni premiki že zgodili. Časopis New York Times na primer ne objavlja več poročil s tiskovnih konferenc …
Tudi mnogi drugi tuji časopisi že leta več ne objavljajo poročil z dogodkov, novinarskih konferenc ali česa podobnega, ker so to dogodki, ki so se že zdavnaj pojavili na vseh spletnih portalih, družbenih omrežjih in kabelskih televizijah.

Če želi časopis ponuditi neko unikatno dodano vrednost, mora ponuditi bodisi ekskluzivne vsebine, kot so preiskovalne zgodbe, ekskluzivni intervjuji, dostop do nekih podatkov, dokumentov ali pa kompleksnejše vsebine, ki jih drugi, klikbajtovski portali ali družbena omrežja ne ustvarjajo oziroma nimajo. Zato za njihovo delovanje ni več tako nujno pomembna dnevna frekvenca, ampak mogoče bolj občasna frekvenca, ker so to tiste vsebine, ki v resnici privabljajo potencialno občinstvo, ki kupuje oziroma ki bi za to bilo pripravljeno plačati.

Netflix in ostale plačljive platforme so utemeljili svoj uspeh na unikatnih serijah, ki so običajno tudi drugačne, in jih splošne TV mreže v Ameriki ne ponujajo. HBO je na primer utemeljil svoj vzpon v nadaljevankah, kot sta Seks v mestu in Sopranovi, ki jih je večina ameriških klasičnih TV-mrež zavrnila, ker je v njih preveč spolnosti in nasilja, česar splošne TV-mreže ne podpirajo. In na ta način morajo seveda razmišljati tudi mediji, ki želijo zaračunavati svoje vsebine. Zakaj bi nekdo plačal za dostop do novičke, če pa jo lahko prebere na MMC-ju, Siolu ali na 24ur.com?

Za konec me zanima vaše mnenje o vplivu umetne inteligence (UI) na novinarstvo. Očitno bo imelo poleg digitalizacije in ostalih dejavnikov tudi to pomemben vpliv. Pred kratkim smo lahko zelo konkretno videli trenutno zmožnost umetne inteligence, ko se je pojavil t. i. bot ChatGPT, sistem z umetno inteligenco v obliki klepetalnika. Poleg tega, da se lahko z njim pogovarjamo, piše poezijo, programske kode in odgovarja na kompleksna vprašanja, lahko napiše tudi članek na določeno tematiko. Do zdaj takšne zmožnosti umetne inteligence v obliki množične uporabe nismo poznali, čeprav vemo, da si določene medijske hiše, tudi pri nas, pri pisanju člankov že pomagajo z umetno inteligenco. V katero smer bo UI peljala novinarstvo?
Umetna inteligenca je tisti splošni, univerzalni dejavnik, ki je zaznamoval celotno svetovno medijsko krajino v zadnjih desetih letih, posebej pa v zadnjih petih letih. O njej se pri nas do nekaj mesecev nazaj praktično nismo nič pogovarjali, verjetno zato, ker se nam je to zdela neka oddaljena tema in nevarnost za medije in za novinarstvo.

Naši mediji so relativno majhni in tudi tehnološko šibki glede naložb, zato se tudi s kakšnim svojim razvojem umetne inteligence niso ukvarjali. V minulih letih so se bolj ukvarjali seveda s politiko, z nastavljanjem kadrov, cenzuro, financiranjem STA, politično nastavljenimi kadri na RTV Slovenija in njihovimi posegi, cenzurami in tako naprej. V svetu pa je umetna inteligenca tema, ki je izredno vroča vsaj pet let. Prva podjetja, ki so ponujala možnosti glede avtomatizacije in uporabe algoritmov pri kreiranju poročil in zgodb predvsem o ekonomskih vprašanjih, športnih rezultatih in politiki, so prisotna vsaj deset let.

Spomnim se, da je kolega Mato Brautović na univerzi v Dubrovniku pred kakšnimi šestimi leti organiziral prvo evropsko konferenco o avtomatizaciji, umetni inteligenci v novinarstvu. Ugotovil je, da je bila to prva konferenca v Evropi na tem področju. Takrat sem tam prvič sodeloval z nekaterimi strokovnjaki iz ameriških podjetij, ki so se s tem bolj praktično ukvarjali, pred štirimi leti pa smo tudi uspešno dobili evropski projekt Horizont, ki se je imenoval Embeddia in se je ukvarjal prav z uporabo umetne inteligence v novinarstvu. Proučevali smo različne vidike umetne inteligence za prevajanje, za pisanje avtomatičnih vsebin, povzetkov, podnaslavljanje in podobno. Nekatera od teh orodij so bila tudi zelo uporabna in vem, da so jih pozneje nekatere medijske hiše v tujini tudi uporabljale. V slovenskem prostoru za to takrat ni bilo skoraj nobenega medijskega interesa. To se je zdelo nekaj oddaljenega, tudi ekonomsko gledano nerelevantnega, češ, spet neka modna muha, ne bo nič prihranilo, podobno, kot so mnogi komentirali uvajanje interneta v devetdesetih. Zdaj nekaj podobnega doživljamo z umetno inteligenco, v smislu, umetna inteligenca bo pomembna za skladišče, za medicino itn., ampak novinarstvo pa je nekaj tako specifičnega, unikatnega in tako kreativnega, da UI ne more nič kaj veliko pomagati, posebej, ker je povezano z jezikom, finesami itd.

Nasprotno se je zdaj izkazalo, da umetna inteligenca lahko premore veliko jezikovnih, retoričnih spretnosti in fines. Da neka aplikacija lahko kreira vsebine, besedila, ki so vrhunski eseji, vrhunske razprave ali pa navsezadnje članki, torej ne preseneča, spomnim pa se, ko sem pred leti delal intervjuje o uporabi umetne inteligence v novinarstvu, mi je urednik na Guardianu rekel, da če umetna inteligenca in algoritem lahko nadomestita tvoje delovno mesto in tvoje pisanje, potem se moraš vprašati, ali je to, kar delaš, sploh novinarstvo. Če samo prepisuješ sporočila za javnost, izjave politikov z njihovih Twitter računov, če samo prenašaš neke vsebine, ki jih je nekdo drug ustvaril in zapakiral z namenom potrošnje, potem to seveda ni pravo novinarstvo. In za pravo novinarstvo bo vedno prostor. Robot ne bo šel na teren, poročal o vojni, ne bo videl demonstracij, ne bo poročal, ali policija pretepa demonstrante, ne bo znal tudi marsičesa drugega narediti na tako človeški način, kot ga dejansko lahko naredijo samo ljudje. Mogoče bo nekoč znal narediti vrhunski intervju ali komentar. Novinarski komentar namreč zahteva ne samo jezikovno pravilnost in artikuliranost, ampak zahteva tudi nekaj duše in nekaj humorja, nekaj metafor, ki na področju umetne inteligence ne delujejo tako dobro.

In tukaj nisem edini v prepričanju, nedavno je Nick Cave napisal besedilo o neprimernosti uporabe umetne inteligence na področju glasbe, da marsikatero zadevo lahko sprogramiraš in ima neko zelo formulaično strukturo, tudi v glasbi, tudi v scenariju, tudi v novinarstvu, ampak presežki pa vedno znova nastajajo tam, kjer presegaš formule.