O sumu mobinga oziroma trpinčenja govorimo, kadar se psihično in čustveno nasilje dogaja od dvakrat do trikrat na teden v obdobju treh mesecev. Ena od pojavnih oblik mobinga je napad zoper komuniciranje in izražanje. Žrtvi se večkrat prepreči izraziti mnenje ali pa se mu onemogoča stik z vodjo oziroma sodelavcem.

O mobingu smo se pogovarjali s sociologinjo Danijelo Brečko.

Kakšna je pravzaprav definicija mobinga, kdaj govorimo o tem pojavu?
Mobing razumemo kot pojav psihičnega in čustvenega nasilja na delovnem mestu. Na to je treba še posebej opozoriti, saj se psihično in čustveno nasilje lahko izvaja tudi kje drugje, na primer v domačem okolju. Sama definicija mobinga je torej rezervirana samo za delovno okolje. Če bi lahko mobing prevedli v enem stavku, bi lahko rekli, da gre za psihično in čustveno nasilje – v slovenščini za to uporabljamo izraz trpinčenje na delovnem mestu. Ta je zapisan tudi v Zakonu o delovnih razmerjih in v šestem ter sedmem členu prepoveduje mobing na delovnem mestu. A to je zgolj en del definicije. Pri njej moramo biti zelo natančni – da lahko ugotovimo, ali je res šlo za mobing ali ne. Definicija v nadaljevanju govori o tem, da lahko sumimo, da gre za mobing, kadar se psihično in čustveno nasilje dogaja od dvakrat do trikrat na teden v obdobju treh mesecev.

Kdaj se je mobing pojavil? Naši starši in stari starši o tem še niso govorili. Je to kak sodoben pojav?
Ne gre za sodoben pojav, gre za ponovno odkritje tega pojava. Psihično in čustveno nasilje je bilo prisotno ves čas. Le v zadnjem času se ga ljudje bolj zavedamo in smo manj strpni do tega pojava. Naj za primer izpostavim Švedsko. Tam je nekdo, ki povzdigne glas na delovnem mestu, mogoče zakriči, že deležen disciplinskega postopka. Pri nas tega najbrž ne bi doživel, v Grčiji pa bi se temu smejali, saj je tam kultura drugačna. Ampak v Skandinaviji so odločili, da bodo izboljšali kulturo komuniciranja na delovnem mestu, in so zato uvedli določene sankcije. Med drugim za povzdignjen glas ali kričanje na delovnem mestu, ki je lahko tudi že ena od pojavnih oblik mobinga.

In katere so še ostale oblike mobinga? Kdaj lahko govorimo o trpinčenju na delovnem mestu?
Pojavnih oblik je več. Uvrščamo jih v več skupin glede na vrsto napada. Gre, recimo, za napade zoper komuniciranje in izražanje. Če posamezniku postavljamo ovire na poti njegovega komuniciranja, recimo, da nikoli ne sme povedati svojega mnenja ali pa se ga vedno utiša, ampak govorim vedno, se pravi večkrat, ne zgolj enkrat, potem je to ena izmed oblik mobinga. Ali pa, da prosi za pogovor z vodjo ali sodelavcem, pa se mu to ne omogoči. Potem je tu napad zoper osebni ugled – recimo, da o nekom širimo lažne govorice ali pa ga zasmehujemo. Gre za hude kršitve, ki spadajo med izrazito pojavne oblike mobinga. Potem so tu še napadi na delovno mesto. Recimo, da nekomu namerno »poškodujemo« delovno mesto. Namen je zmanjšanje njegove učinkovitosti. Ena izmed pogostih oblik je napad računalnika z virusi ali pa, da se delovno mesto poškoduje tako, da posameznik ne more začeti delati. Če se to zgodi enkrat ali dvakrat, to še ni mobing, če pa se to dogaja pogosto, potem je treba ukrepati. Govorimo tudi o napadih na zdravje – bili so že primeri, ko so bolniku s težavami v hrbtenici naložili delo, ki je bilo zanj prezahtevno. Oblike so različne, običajno se ne pojavlja zgolj ena, ampak gre za preplet različnih oblik.

Kako odpravljati te vzroke, kaj naj stori delodajalci in kaj delojemalec? Zagotovo je veliko izkoriščanja in nevednosti, kaj pravzaprav je mobing in kaj mobing ni. Kako preprečiti ta pojav?
Na ravni delodajalca je veliko možnosti za izboljšanje. Predvsem poudarjam, da se mora k reševanju tega problema pristopiti sistemsko. To pomeni, da se sklene neke vrste dogovor – t. i. »gentleman's agreement« med organizacijo in zaposlenimi, da se bodo vsi trudili, da se to ne bo dogajalo. Če prihaja do mobinga – ali lažnega ali resničnega – pomeni, da je organizacija manj uspešna, saj se zaposleni ukvarjajo s tem pojavom, namesto z delom. Organizacija naj torej jasno pove, da tega pojava v podjetju ne bo dovoljevala in da ga bo preventivno preprečevala. Na drugi stopnji pa je treba delojemalcem jasno povedati, kaj mobing je in kaj ni, saj gre za veliko nejasnosti. Nekateri menijo, da že samo nove naloge na delovnem mestu pomenijo mobing – to zagotovo ne drži. Če podjetje ugotovi, da se je mobing že začel izvajati, ima še vedno veliko možnosti, da prepreči najhujše oblike mobinga. Govorim o pooblaščencu za preprečevanje mobinga. To je usposobljena oseba, ki ve, kaj mobing je in kaj ne, in osebi, ki jih zaupa, pomaga prepoznati, ali gre za mobing ali ne. Če gre za tveganje, potem lahko v začetni fazi tudi prepreči mobing.

Kaj pa posameznik – kaj lahko stori?
Ta je tisti, ki lahko v največji meri prepreči mobing. In sicer tako, da se zave, da ta pojav ni zdrav za nobeno stran, in da se z morebitnim storilcem pogovori sam in skuša preprečiti ta pojav.

In če nekdo vseeno prepozna, da se nad njim izvaja nasilje. Kakšen je vaš nasvet, poleg tega, da se obrne na pooblaščenca ali pa pogovori s storilcem? Kako pravzaprav dokazati, da se nad njim izvaja mobing?
Poleg pooblaščenca imajo organizacije še druge elemente. Če pooblaščenec ugotovi, da dejansko lahko obstaja sum mobinga, naj primer preda komisiji za preprečevanje mobinga. Sam tako ni več vpleten saj bi šlo za konflikt interesov, govorim o notranji komisij, ki mora biti pravilno sestavljena, člani pa ustrezno usposobljeni. Ti naj bi potem ugotovili, ali gre za mobing ali ne, in izrekli določene sankcije, zapisane v pravilniku. Od delodajalcu pa se pričakuje, da to odločitev izvede. Če mu to ne uspe, potem ima posameznik možnost, da organizacijo ali posameznika toži. To pomeni, da primer prevzame delovno sodišče,če pa gre za grožnjo s smrtjo ali hujšimi oblikami napadov, potem pa lahko toži po kazenskem zakoniku.

In koliko primerov se znajde na sodišču? Dejali ste že, da se zaposleni bolj zavedajo teh primerov. Ali izkoristijo to možnost?
Jaz si sicer prizadevam, da bi se to reševalo znotraj podjetja. Je pa že bilo več primerov na sodišču, rešenih v korist trpinčenega. Najvišja kazen, kot sem slišala, za delodajalca je bila 10 tisoč evrov. Toda, resnične žrtve mobinga si zgolj želijo, da se to konča in da mirno živijo naprej in jim ni do tega, da bi se končalo na sodišču. Gre za to, da trpijo vsi – organizacija si zmanjša ugled, poleg posameznika trpijo tudi sodelavci, saj se kultura v podjetju pokvari.

Mogoče primer dobre prakse – kako težave rešujejo v tujini?
Praviloma se izkaže, da se nekdo, ki je bil trpinčen, s težavo vrne v staro delovno okolje, in podjetje poskrbi, da se delavec prestavi znotraj podjetja ali pa mu poišče novo delovno mesto. V podjetju Volkswagen so žrtvi omogočili zdravstveno rehabilitacijo in leto dni plačanega dopusta. Zanimivo je to, da so organizacije javno priznale trpinčenje v njihovem delovnem okolju in pojave vzele z vso resnostjo in kot opozorilo, da se to ne bo več dogajalo.